VDSS sodba Psp 95/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 3. 2004 in št. ... z dne 24. 10. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do višje invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bilo za tožnika sporno dejstvo, da mu toženec v pokojninsko dobo ni vštel obdobja od 11. 1. 1973 do 31. 12. 1980, torej čas, ki naj bi ga tožnik prebil v starostnem zavarovanju kmetov. Za tožnika pa ni sporno zgolj omenjeno vprašanje, temveč je sporen tudi sam izračun (višine) invalidske pokojnine, saj je prepričan, da je toženec tudi v tem delu zagrešil napake in da izračun nikakor ni bil opravljen pravilno. Sodišče se s to okoliščino ni ukvarjalo, pa čeprav je tožnik ves čas izpostavljal, da pokojninska doba ni bila pravilno ugotovljena, prav tako pa tudi ne višina same invalidske pokojnine. Že zaradi navedenega bi bilo potrebno prvostopenjsko sodbo razveljaviti, saj relevantne okoliščine sploh niso bile raziskane in se sodišče prve stopnje do njih sploh ni opredelilo. Glede obdobja od 11. 1. 1973 do 31. 12. 1980, ki naj bi ga tožnik dejansko prebil v starostnem zavarovanju kmetov, pa je sodišče upoštevalo sodbo Delovnega in socialnega sodišča, s katero tožnik ni uspel s svojim zahtevkom glede vštetja spornega obdobje v pokojninsko dobo. Sodišče pri tem navaja, da tožnik naj ne bi izkazal oziroma dokazal, da je za sporno obdobje plačeval prispevke oziroma da so mu bili prispevki zmanjšani ali da je bil prispevkov oproščen. S tem v zvezi je res odločalo tudi že Vrhovno sodišče RS, vendar pa je tožnik zoper omenjeno odločitev vložil ustavno pritožbo zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, saj je nedopustno, da se ga zgolj zaradi tega, ker sam ni shranjeval dokazil o plačilih za tako dolgo obdobje nazaj, izključi iz zavarovanja. Sam je predložil dva dokazila, iz katerih je jasno in nedvoumno razvidno, da je imel vse prispevke za sporno obdobje plačane, torej tudi prispevke za starostno zavarovanje kmetov. Sodišče bi torej moralo preveriti, kako je toženec prišel do ugotovitve trajanja pokojninske dobe in sicer ne zgolj za sporno obdobje, pač pa bi bilo potrebno preveriti celotno obdobje in ne zgolj povzemati odločitev v že končanih sodbah, zoper katere je tožnik vložil ustavno pritožbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 24. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 3. 2004, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku takratnih 33.459,67 SIT na mesec od 26. 10. 2003 dalje.

V zadevi je sporna odmera invalidske pokojnine. Kot to navaja tožnik tudi v tožbi, naj bi po ugotovitvah toženca pokojninska doba skupno znašala 29 let, 7 mesecev in 19 dni, ni pa bilo upoštevano obdobje od 11. 1. 1973 pa do 31. 12. 1980, ko naj bi bil tožnik starostno in zdravstveno zavarovan po 16. členu takrat veljavnega zakona o zdravstvenem zavarovanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva.

Glede upoštevanja omenjenega obdobja v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 398/2007 z dne 23. 8. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1498/2006 z dne 18. 1. 2007. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov v obdobju od 11. 1. 1973 do 31. 12. 1974 ter od 7. 6. 1976 do 31. 12. 1980. Odločitev je bila potrjena tudi v revizijskem postopku in sicer s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 542/2007 z dne 21. 9. 2009. Iz obrazložitve navedenih odločitev izhaja, da tožnik ni uspel dokazati, da je v spornem obdobju plačeval prispevke za starostno zavarovanje kmetov. Po določbi 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v že citirani sodni odločbi, je potrebno v tem primeru uporabiti določbo 164. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83 – Ur. l. SRS, št. 27/83 in nadalj.), ki je določal, da se v pokojninsko dobo osebam, ki so bili zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov, kot zavarovalna doba všteva tudi čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po določbah Zakona o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK – Ur. l. SRS, št. 30/79 in 1/80), za katerega so bili plačani prispevki, oziroma so bili prispevki zmanjšani ali so bili prispevkov oproščeni. Tožniku plačila prispevkov ni uspelo dokazati, zato je bil njegov zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. V navedenih zadevah sta bila upoštevana tudi potrdila Davčnega urada ..., na katere se tožnik sklicuje tudi v pritožbi. Pritožbene navedbe, da je zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS vložil ustavno pritožbo, pa na samo rešitev zadeve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca, pri čemer je ugotovilo, da toženec spornega obdobja utemeljeno ni upošteval pri določitvi odstotka za odmero starostne pokojnine oziroma pri sami odmeri pokojnine.

Glede ostalih pritožbenih navedb, in sicer da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti izračun pokojninske osnove, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni konkretiziral, v čem, naj bi bil izračun pokojninske osnove nepravilen oziroma nezakonit. Tudi iz tožbe izhaja zgolj nestrinjanje s tem, da toženec v pokojninsko dobo kot zavarovalne dobe ni upošteval obdobja od 11. 1. 1973 pa do 31. 12. 1980. ZPP v prvem odstavku 7. člena določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik pa razen navedb v zvezi s sporno pokojninsko dobo ni navajal, v čem naj bi bila odločba toženca nepravilna oziroma nezakonita. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preizkusilo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in tudi obrazložilo, na podlagi katerih podatkov je toženec priznal in odmeril invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odločitev toženca pravilna in zakonita in tako odločitev sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni razčistilo relevantnih okoliščin oziroma da se do njih sploh ni z ničemer opredelilo, so torej neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.