VDSS sodba Psp 49/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 9. 1. 2007 in z dne 12. 3. 2007, s katerima je dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je tudi zahtevo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost od 24. 5. 2005 dalje in mu je tožena stranka dolžna s posebno odločbo v roku 30 dni po izdaji sodbe nadomestilo odmeriti, do tedaj pa mu izplačevati nadomestilo v znesku 249,57 EUR za vsak mesec od 1. 5. 2005 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega zneska od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, v 15 dneh. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, to pa naj izvede dokaz s postavitvijo izvedenca nevrologa. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo medicinske dokumentacije. Tožnik je od 27. 6. 1990 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, od leta 1997 je pri delodajalcu R.S. na čakanju na ustrezno delo. V letu 2004 je tožena stranka priznala nove omejitve zaradi poslabšanja invalidnosti. Tožnik je pred izdajo odločbe v letu 2004 prejemal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delu. Kljub poslabšanju zdravstvenega stanja tožnikov delodajalec ni mogel najti ustreznega dela zanj. Zaradi poslabšanja invalidnosti tožnik ne sme biti premoženjsko prizadet. Še vedno je, kljub spremembi zakonodaje, upravičen do nadomestila, ki ga je prejemal pred izdajo zadnje odločbe. Upoštevati je potrebno pridobljene pravice. Tožena stranka bi bila dolžna zaradi spremembe v invalidnosti nadomestilo zaradi manjše plače na novo izračunati. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ker ni pričel z delom na drugem ustreznem delovnem mestu. Po 163. členu ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti trajajo dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožniku so bile zaradi sprememb v zdravstvenem stanju v letu 2005 priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja v obliki dodatnih omejitev pri delu. Na podlagi 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 je tožnik zaradi poslabšanja invalidnosti upravičen do novih pravic. ZPIZ-1 med pravicami invalidov II. in III. kategorije ne določa več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč v 94. členu določa pravico do nadomestila za invalidnost. To pravico pa bi tožnik užival, če bi se dejansko zaposlil oz. pričel z delom na drugem ustreznem delu. Ker s takšnim delom ni pričel, niso bili izpolnjeni pogoji za začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V upravnem spisu so listine, ki dokazujejo, da je tožena stranka tožnika z odločbo z dne 11. 8. 1993 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznala pravico razporeditve na drugo ustrezno fizično lahko delo s polnim delovnim časom od 27. 6. 1990 dalje. Z odločbo z dne 26. 11. 1993 je tožena stranka priznala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 15. 9. 1993 dalje, to je od dne, ko se je tožnik po potrdilu delodajalca R.S. zaposlil na drugem ustreznem delu. Pravica do nadomestila zaradi manjše plače je bila zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo v času, ko je tožnik postal invalid III. kategorije invalidnosti, priznana z 42. členom tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91). Po 1. odstavku 52. člena ZPIZ/83 so se vprašanja v zvezi z zagotavljanjem varstva delovnih invalidov urejala s samoupravnimi splošnimi akti oz. kolektivno pogodbo. Pravna prednica tožene stranke je v 63. členu Statuta skupnosti (Ur. l. RS, št. 40/83, 10/86, 43/89, 3/90 in 55/93) odločila, da ima pravico do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi uveljavljanja pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo ali do ustrezne zaposlitve, opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, na katerem prejema manjši osebni dohodek, kot ga je prejemal za delo, na katero je bil razporejen in ga je opravljal pred nastankom invalidnosti.

V zakonih, ki so urejali invalidsko zavarovanje, je bilo ves čas od uveljavitve ZPIZ/83 določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti. Če nastanejo v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti oz. v stopnji telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po vročitvi dokončnega posamičnega akta skupnosti oz. zavoda (1. in 2. odstavek 79. člena ZPIZ/83, 1. in 2. odstavek 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), enaka pa je tudi ureditev v sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, 1. in 2. odstavek 163. čl.), ki se glede uveljavljanja pravic na podlagi invalidnosti uporablja od 1. 1. 2003 dalje.

Po podatkih v upravnem spisu je dne 16. 11. 2004, torej v času veljavnosti in uporabe ZPIZ-1 glede pravic iz invalidskega zavarovanja, osebni zdravnik za tožnika podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti. Z odločbo Območne enote tožene stranke v ... z dne 3. 6. 2005, ki je očitno postala pravnomočna, saj ni dokazov, da bi jo tožnik izpodbijal, so bile pri tožniku v stanju invalidnosti ugotovljene spremembe in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto oz. delo v njegovem poklicu, ki je lažje fizično delo, kjer ni prisotno pogosto počepanje, klečanje in hoja po neravnem terenu, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 5. 2005 dalje. Odločeno je tudi bilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožnik je bil uživalec pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, vendar je zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, na podlagi 2. odstavka 163. in 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1, potrebno odločiti o novih pravicah na podlagi invalidnosti, ki morajo biti v skladu z ureditvijo v ZPIZ-1. Kot je pravilno opozorila tožena stranka v ZPIZ-1 ni več določena pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot je to veljalo v prejšnjih predpisih. Invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, pridobi po 3. alinei 1. odstavka 91. člena pravico do premestitve, ki jo mora po 2. odstavku omenjenega člena zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji zagotoviti delodajalec, po 92. členu ZPIZ-1 pa ima zavarovanec, ki dela na novem delovnem mestu, pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1. Pravico do nadomestila za invalidnost po 92. členu in 4. alineji 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 pridobi invalid III. kategorije invalidnosti, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Po določbah o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic se nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oz. zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Tožnikov delodajalec obveznosti zagotovitve dela delovnemu invalidu ni izpolnil, iz podatkov v spisu, sporočila delodajalca toženi stranki z dne 8. 6. 2005 izhaja, da tožniku pravice do premestitve v smislu 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 ter 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 ni zagotovil, sporočil je, da je od 16. 1. 1997 „na čakanju“ in prejema nadomestilo plače. V času, ko je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevek za izplačilo nadomestila za invalidnost (po podatkih sprejemne štampiljke tožene stranke je to bilo 29. 11. 2006 in nato ponovno 10. 1. 2007) tožnik ni pričel z delom na drugem ustreznem delovnem mestu, dne 26. 12. 2006 mu je namreč prenehalo delovno razmerje in je bil po podatkih iz fotokopije delovne knjižice nato od 27. 12. 2006 do 26. 12. 2007 obvezno zavarovan po 22. členu ZPIZ-1 kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Če zavarovancu delovno razmerje preneha neodvisno od njegove volje oz. krivde sicer po 2. alineji 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do nadomestila za invalidnost, vendar šele po uveljavitvi pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti oz. po izteku teh pravic, kot določa 2. odstavek 160. člena ZPIZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 104. člena ZPIZ-1.

V času vložitve zahteve in v času izdaje dokončne odločbe tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, saj se ni zaposlil na drugem delovnem mestu. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen zahtevek za odpravo dokončne zavrnilne odločbe je zato pravilna in zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sodišče tudi sklenilo, da stroške pritožbe tožnik nosi sam.