VDSS sklep Psp 26/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da mu je toženec dolžan plačati glavnico v višini 694,85 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila in mesečne glavnice v višini 710,37 EUR, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in da se dovoli izvršba ter da ta začasna odredba traja do pravnomočnosti odločbe v tem postopku.

Zoper zavrnilni sklep se pravočasno pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da v predmetni zadevi ne nastopa toženec, ker se ni izrekel o vlogi tožnika z dne 22. 9. 2009 glede odpisa prispevkov in je tako njegov ugovor na predlog za izdajo začasne odredbe irelevanten. Navaja, da je v socialni stiski, saj se mu je denarno nadomestilo izteklo 31. 12. 2009 in je do njega upravičen ponovno s 1. 2. 2010 v znesku 226,80 EUR. Ne more se zdravstveno zavarovati tako, da mu socialna varnost ni zagotovljena. V obširnih navedbah nadalje navaja, da ima do tožnika odškodninski zahtevek in da je njegova verjetnost v tej pravdi glede terjatve verjetno izkazana. Pri sojenju naj sodišče upošteva le ustavo in zakon, ne pa tudi sodno prakso sodišč. Meni, da bi mu moral toženec izplačevati akontacijo starostne pokojnine, vse dokler ne bi bilo razrešeno predhodno vprašanje, ki se nanaša na njegov predlog za odpis prispevkov, ki ga je podal tožencu dne 22. 9. 2009.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odstavkom 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - ZIZ), ki določa pogoje za izdaje začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev oz., če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so začasne odredbe sredstva zavarovanja in da zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, saj bi v danem primeru bilo potrebno s strani tožnika izkazati verjetnost, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca (dolžnika) nastala. Sodišče prve stopnje je podrobneje pojasnilo, kaj pomeni verjetnost in v kakšnem primeru je verjetnost izkazana ter zakaj tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve v tem postopku.

V danem primeru po stališču pritožbenega sodišča tudi ni izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, saj bi v tem primeru s strani tožnika bilo potrebno izkazati nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena zaradi utajevanja, skrivanja ali drugega razpolaganja z premoženjem tožene stranke. Gre za javni zavod, za katerega je splošno znano, da razpolaga z velikimi sredstvi in za katerega obveznosti jamči tudi Republika Slovenija.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.