VDSS sodba Pdp 363/2008

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke M., podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov d.o.o., ulica ......, z dne 12.7.2007, tožeči stranki B.B., ulica .... , je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko vrniti na delo, jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) in ji s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 601,97 EUR v roku 8 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. „

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnim obrestmi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.7.2007, ter nadaljnji zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnico vrniti na delo, jo za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela prijaviti v socialno zavarovanje in ji zato to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da se je sodišče pri zavrnitvi tožbenega zahtevka postavilo na stališče, da je bila reintegracija tožnice izvedena in da je bila odpoved pogodbe dopustna, kot tudi, da obstajajo poslovni razlogi ter posledično tudi, da ne glede na število delavcev, za katere več ni obstajala potreba po delu na lokaciji toženke na .... ulici, toženka ni zavezana postopati po določbah ZDR, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tako ne gre za nesporne navedbe, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bila tožnica v delovnem razmerju, saj je bila v delovnem razmerju dejansko šele od 17.7.2007, ko jo je toženka prijavila v socialno zavarovanje. Poudarja tudi, da je tožnica prejela obvestilo o nameravani odpovedi s strani toženke 4.7.2007, že dne 12.7.2007 pa ji je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ne da bi imel sindikat na razpolago zakonitih 8 dni od prejema zahteve za podajo mnenja. Vse navedeno jasno kaže, da odpoved pogodbe ni zakonita, saj je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala delavki, ki ni bila v delovnem razmerju. Smiselno enako stališče je toženki v svojem mnenju zapisal tudi sindikat, katerega članica je tožnica. Razsoja in obrazložitev izpodbijane sodbe sta zato v nasprotju z izvedenimi dokazi ter listinami, ki so v spisu. Tudi klicanje tožnice na razgovor v zvezi s pravnomočno razsojo Višjega delovnega in socialnega sodišča glede vrnitve nazaj na delo, po mnenju pritožnice še ne pomeni izvedene reintegracije, ko delavec pridobi delovno pravni status, saj tega tožnica ni pridobila vse do 17.7.2007, ko je bila prijavljena v socialno zavarovanje. Zaradi tega je mnenja, da sodišče ni moglo presojati vprašanja obstoja poslovnih razlogov in ugotoviti, da ti obstajajo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in navaja, da tožeča stranka sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, hkrati pa navaja nova dejstva in nove ugovore glede uporabe določb ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka ponovno poudarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj je sodišče sprejelo odločitev glede na dejansko stanje, kot je obstajalo ob „ponovni odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Nesporno dejstvo je, da je predhodno glede delavcev, ki so bili pri toženi stranki zaposleni v prikrojevalnici, že potekal sodni postopek zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je prvostopenjsko sodišče glede petih zaposlenih razsodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Ostali zaposleni takrat niso vložili tožbe in jim je pogodba o zaposlitvi prenehala. Zoper prvostopenjsko sodbo, se je pritožilo pet delavcev, med katerih je bila tudi tožnica, Višje delovno in socialno sodišče je v svojih sodbah odločilo drugače in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato izpeljala reintegracijo petih delavcev ter jim nato iz poslovnega razloga ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štiri delavke, med njimi tudi tožnica, so nato vložile tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da so poslovni razlogi dejansko obstajali. Glede na navedeno je mnenja, da ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi v prikrojevalnici v organizacijski enoti „program lahkih oblačil“, katera pa je bila s poslovno odločitvijo direktorja družbe z dne 29.3.2006, zaradi preselitve proizvodnje na sedež delodajalca, ukinjena. Tožnici je bila zato odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov že v letu 2006. Ker se tožnica z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strinjala, je s tožbo zahtevala njeno razveljavitev in reintegracijo, vendar je sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 173/2006 z dne 21.9.2006 tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi reorganizacije in racionalizacije delovnega procesa, kar je resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče nadaljevati, saj je ukinitev prikrojevalnice imelo za posledico prenehanje potrebe po vseh delih v prikrojevalnici. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da je dokazala utemeljen poslovni razlog odpovedi po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zakonita. Na pritožbo tožnice je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1385/2006 z dne 26.4.2007 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 173/2006 in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v letu 2006 nezakonita in sicer iz razloga, ker tožena stranka ni upoštevala določil 2. odstavka 96. člena ZDR in ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev, kljub temu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je s sprejemom poslovne odločitve o preselitvi celotne notranje organizacijske enote „program lahkih oblačil“ in hkrati z racionalizacijo proizvodnje postalo nepotrebno delo vseh delavcev (28), ki so opravljali delo v prikrojevalnici, saj se je to delo ukinilo naenkrat. Sodišče druge stopnje je v razlogovanju odločitve zavzelo tudi stališče, da tudi v primeru, če ne bi postalo nepotrebno delo vseh 28 delavcev in če bi bile podane individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le nekaterim od njih, bi bila odpoved tožnici nezakonita spričo tega, da tožena stranka ni uporabila kriterijev iz 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) in spričo že zavzetega stališča Vrhovnega sodišča RS, da je potrebno ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo določb 17. člena SKPgd, ne glede na ureditev tovrstne problematike v določbah ZDR (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 368/2006, VIII Ips 364/2006).

Kljub jasnim stališčem instančne sodbe, zakaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, tožena stranka po prejemu sodbe opr. št. Pdp 1385/2006 zavzetih stališč v tej sodbi ni upoštevala. Tožnico je sicer poklicala na razgovor zaradi nadaljevanja dela, vendar jo je obenem obvestila, da zanjo nima več dela, nakar ji je po prehodnem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 12.7.2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je kot razlog odpovedi ponovno navedla poslovno odločitev direktorja družbe dne 29.3.2006 o ukinitvi prikrojevalnice v organizacijski enoti „progam lahkih oblačil“. Ker se tožnica tudi s to odpovedjo pogodbe ni strinjala, je vložila predmetno tožbo, s katero je ponovno zahtevala razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in reintegracijo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je direktor tožene stranke že 29.3.2006 sprejel poslovno odločitev o ukinitvi celotne prikrojevalnice v okviru samostojne organizacijske enote „programa lahkih oblačil“ zaradi česar je postalo delo na delovnem mestu, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica v tej enoti nepotrebno. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog odpovedi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in da je v postopku odpovedi upoštevala določbe ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje ponovno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 12.7.2007, zakonita. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni zamudila 30 dnevnega prekluzivnega roka za odpoved pogodbe, kot to določba 5. odstavek 88. člena ZDR, saj je po ugotovitvah sodišča odpovedni rok začel teči šele z vročitvijo drugostopenjske sodbe, ki jo je tožena stranka prejela 20.6.2007. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je z ukinitvijo prikrojevalnice v organizacijski enoti „program lahkih oblačil“ nedvomno prenehala potreba vsem delavcem, ki so delali v tej enoti, vključno tožnici. Ne glede na to, pa je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov bistvenega pomena ugotovljeno dejstvo, da je pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. Pdp 1385/2006 izrecno poudarilo, da tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni uporabila kriterijev iz 17. člena SKPgd, pri čemer ni pomembno ali je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena stranka bi namreč navedene kriterije glede na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS in katero je izrecno povzeto tudi v drugostopenjski sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, zato morala upoštevati. Ker tudi sodišče v izpodbijani sodbi okoliščin v zvezi z uporabo kriterijev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niti z besedo ne omenja in ne upošteva, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 12.7.2007 nezakonita, saj odpoved pogodbe ni bila podana v prekluzivnem 30 dnevnem roku, kot to določa 5. odstavek 88. člena ZDR. Tožena stranka je namreč za razlog odpovedi izvedela že 29.3.2006, ko je direktor tožene stranke sprejel poslovno odločitev o ukinitvi prikrojevalnice. Ta rok je začel torej teči že v letu 2006 in ne šele z vročitvijo drugostopenjske sodbe, ki jo je pooblaščenec tožene stranke prejel dne 20.6.2006, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

Upoštevaje navedeno in ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Tožnica je v sporu uspela, zato ima na podlagi 154. člena ZPP pravico do povrnitve stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo po priloženem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke in ji priznalo za sestavo tožbe 300 odvetniških točk (OT), za eno pripravljalno vlogo 225 OT, za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.11.2007 300 OT, za obravnavo dne 10.1.2008 150 OT in za trajanje na tej obravnavi 100 OT, skupaj torej 1075 OT in kar z 2 % za materialne izdatke in z 20 % DDV ter glede na vrednost točke ob odmeri (0,459 EUR) znaša 601,97 EUR in stroške v tej višini je dolžna povrniti tožena stranka.

Ker je tožnica uspela v pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve stroškov v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 375 OT, kar skupaj z 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV glede na vrednost točke ob odmeri znaša 210,00 EUR.

Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora.