VDSS sodba Psp 840/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 17.2.2003 in z dne 18.8.2002 ter tožnici priznalo pravice delovnega invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5.4.2002 dalje, pri čemer je toženki naložilo, da o pravici in odmeri invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se ta dopolni na obravnavi pred sodiščem druge stopnje in zahtevek zavrne ali da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je toženka podala dne 16.5.2006 in 17.5.2006, saj 8 dnevni rok za podajo pripomb na izvedensko mnenje ni potekel, ko je sodišče že opravilo glavno obravnavo. Sodišče toženke ni opozorilo na posledice zamude, ta pa se naroka, opravljenega 16.5.2006 ni mogla udeležiti, ker je bil del dosjeja na invalidski komisiji II. stopnje, ki je proučevala spis zaradi podaje pripomb na izvedensko mnenje. Šlo je za opredelitev do ključnega dokaza, na katerem sedaj temelji izpodbijan sodba. Tudi po dopolnilnem izvedenskem mnenju toženke z dne 5.12.2002 ne obstojajo zdravniški izvidi, ki bi objektivizirali tožničino zdravstveno stanje glede telesne patologije. Glede izvida z dne 11.6.1998 (neopredeljena organska motenost osebnosti in vedenja zaradi možganske disfunkcije, mešana anksiozno depresivna motnja) pa tudi ne izhaja, da bi šlo pri tožnici za I. kategorijo invalidnosti. Glede urološke problematike ni vidno, zakaj tožnica drugega dela v okviru III. kategorije invalidnosti s podanimi omejitvami ne bi bila zmožna opravljati, saj ji je lečeči ginekolog ob odpustu iz bolnišnice dne 3.2.1998 svetoval lažje fizično delo brez dvigovanja bremen nad 7 kg, ne v stalno stoječem položaju in ne v vlažnem oziroma mokrem prostoru. Invalidske komisije tako I. kot II. stopnje so bile tudi ustrezno strokovno sestavljene. V kolikor je sodišče že samo priznalo pravice, bi bilo dolžno presojati tudi pogoje za priznanje te pravice in ne, da je toženki naložilo, da odloči o pravici, saj so socialni spori spori polne jurisdikcije. Toženka se pritožuje tudi glede stroškov postopka, saj naj bi bili ti nepravilni.

Tožnica je po svojih pooblaščencih podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da invalidska komisija ne more podajati pripomb v imenu tožene stranke, ker ne gre za zakonitega zastopnika toženke oziroma pooblaščenca. Pripombe so bile podane po zaključku naroka za glavno obravnavo, na kateri je sodišče zadevo zaključilo, torej prepozno in jih ni mogoče upoštevati. Toženka pa je bila pravilno vabljena na narok za dne 16.5.2006, vendar se naroka ni udeležila in mora tako morebitne negativne posledice takšne ravnanja predpisati zgolj sebi. Toženka bi na tem naroku imela možnost sodelovati in podati morebitne pripombe na izvedensko mnenje in se očitno vabilu ni odzvala iz „taktičnih razlogov“. Pripombe je raje poslala po pošti istega dne, kot se je vršil narok in takšno ravnanje predstavlja zlorabo pravic. Toženka bi lahko tudi prosila za preklic oziroma preložitev naroka, če je bila mnenja, da v tem času ne more posredovati pripombe na izvedensko mnenje, pa tega ni storila in je čakala na izid sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 – v nadaljevanju: ZPP-UPB2), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedbe v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja.

Glede na datum vložitve zahtevka z dne 5.4.2002 je v predmetni zadevi kot materialni predpis potrebno, upoštevajoč 446. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), uporabiti določilo 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), kateri določa, da je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izguba delovne zmožnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom. Prav takšno dejansko stanje pa izhaja glede tožnice iz izvedenskega mnenja prof. dr. M.K., dr. med. s katedre za psihiatrijo in iz urološkega mnenja prof. dr. B.T., podanem dne 18.4.2006 oziroma 24.4.2006. Tako s psihiatričnega kot z urološkega stališča je bila tožnica spoznana za nezmožno za kakršnokoli delo. S psihiatričnega stališča je bila spremenjena invalidnost podana najmanj od 17.6.1998, ko je bila podana prva ocena na IK I in to iz razloga, ker komisija ni v zadostni meri upoštevala izvida in mnenja psihiatra z dne 11.6.1998, z urološkega stališča pa je bila spremenjena invalidnost podana najmanj od 17.6.1998, saj gre pri tožnici za težko obliko inkontinence, kar potrjujejo tudi kontrole tožnice. Zaradi tega je bila dvakrat operirana, zdravljena z električno stimulacijo, z zdravili in z vajami za jačanje mišic medeničnega dna, vendar je bilo stanje stalno slabše, kar je bilo objektivno ugotovljeno s preiskavami tožnice dne 9.3.2006. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega izvedeniškega mnenja ni prerekala.

Glede navedb v pritožbi, da bi sodišče moralo upoštevati pripombe toženke, ker ni imela 8 dnevnega roka, v okviru katerega bi lahko podala pripombe na izvedeniško mnenje pa pritožbeno sodišče šteje, da so te pripombe neupravičene. Iz navedb same toženke in tudi iz spisa izhaja, da je bila toženka povabljena na glavno obravnavo za dne 16.5.2006, dne 10.4.2006, da se glavne obravnave ni udeležila, niti se ni opravičila. Jasno je bilo iz dosedanjega poteka stvari, ko je sodišče tudi izvedeniška mnenja z dne 24.4.2006 posredovalo obema strankama in ga je toženka dejansko, kakor navaja, prejela 9. maja, da se bo na tem naroku obravnavalo izvedeniško mnenje, saj je ravno zaradi izvedbe dokaza z izvedencem bila preložena glavna obravnava dne 13.12.2005. Tožena stranka bi lahko svoje pripombe na drugačno oceno tožničinega zdravstvenega stanja ustno podala na zadnji obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ali pa zaprosila za dodaten rok, v okviru katerega bi podala svoje pripombe na izvedeniško mnenje, pa te možnosti ni izkoristila, saj se naroka, na katerem so se stranke opredeljevale do izvedeniškega mnenja, ni udeležila. Sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz dokaznega postopka. Dejansko podlago sodbe zato predstavlja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, do zaključka glavne obravnave. Pripombe, ki jih je toženka posredovala po koncu glavne obravnave, tako sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo upoštevati. V pritožbenem postopku pa se zaradi dokazne prekluzije iz 1. odstavka 337. člena ZPP-UPB2 več ni mogoče uspešno sklicevati na mnenje IK izpred sodnega postopka, niti na pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki so bile dane po koncu glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem toženke, da so socialni spori spori polne jurisdikcije. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje samo, ko je odpravilo napadeni odločbi tožene stranke z dne 28.8. in 17.2.2002, priznalo tožnici pravice delovnega invalida I. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, od 5.4.2002 dalje, toženki pa v okviru navedenega naložilo, da glede same pravice in odmere invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

Toženka samo formalno navaja, da so stroški postopka nepravilno odmerjeni, ne opredeli pa, v čem naj bi bila ta nepravilna odmera. Pritožbeno sodišče je kljub nepopolnim navedbam pritožbe, stroške preizkusilo, vendar ni ugotovilo, da bi bili stroški odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo in sodno prakso.

Zaradi obrazloženega je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ob uporabi 68. člena ZDSS-1 v zvezi s 154. in 165. členom ZPP-UPB2 hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve.