VDSS VDS sodba Psp 612/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. 5013824 z dne 27.1.2004 in z dne 18.11.2003 (1. točka izreka). Tožnici je priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 4.11.1995 do 20.6.1999 (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v višini 83.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva 22.5.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanke na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 458/95 z dne 7.10.2003. Z navedeno sodbo je sodišče razsodilo, da je tožnici delovno razmerje pri delodajalcu trajalo tudi po 4.11.1994 z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je delodajalec M.T.T.M. d.d. dolžan tožnici vpisati dobo od 4.11.1994 do 20.6.1999 v delovno knjižico. Prav tako je bil ugotovljen obstoj terjatev iz naslova plače in regresa za redni letni dopust. Izrek sodbe je oblikovalne in pa dajatvene narave. Sodba, s katero je bilo odločeno v delovnem sporu, ima neposredni pravni učinek samo za ti dve stranki. Delavec je upnik, delodajalec pa dolžnik iz materialnopravnega razmerja. Šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima lahko posledice v delavčevem obveznem socialnem (pokojninskem in invalidskem) zavarovanju oziroma status zavarovanca. Ne glede na to, da oblikovalna sodba učinkuje brez izvršbe, s samim izrekom sodbe ni mogoče ločeno obravnavati ugotovitvenega dela o obstoju terjatev iz naslova plač in regresa, s katerim je ugotovljena obveznost izplačila dajatve (izplačilo plač), pri čemer pa se v konkretnem primeru predpostavlja, da bodo hkrati tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot pa to izhaja iz podatkov v spisu, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnice v spornem obdobju niso bili poravnani. Toženec v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ne more ugotavljati obstoja delovnega razmerja (razen v primeru reintegracije, če ta ni izvršena), temveč lahko le presoja, ali ima na podlagi sodbe sodišča delavec pravico do obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do obveznega zavarovanja za nazaj pa je pogojena s plačilom prispevka. Toženec nadalje opozarja tudi na uporabo 2. člena pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca.

V odgovoru na pritožbo tožnica ponovno pojasnjuje, da je pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru pravna podlaga za nadaljnje postopke, saj vsebuje ugotovitev o obstoju delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja le-tega v letu 1994 do stečaja nad tožničinim delodajalcem, to je do dne 21.6.1999. Tožbeni zahtevek in izrek sodbe je ugotovitveni, ker v stečaju ni mogoče tožiti na izplačilo, temveč na ugotovitev, da terjatev obstoji. Toženec pa je očitno prezrl, da se je že pred zaključkom postopka pred delovnim sodiščem nad delodajalcem začel stečajni postopek. Zoper pravno osebo v stečaju pa ni več dovoljena izvršba, zato upnik tudi ni vložil izvršilnega predloga. Iz enakega razloga delodajalec tudi ni poravnal prispevkov za socialno varnost za tožnico, saj je stečajna masa glede na skupno višino priznanih terjatev minimalna in poplačila terjatev iz naslova pripadajočih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju: ZMEPIZ) v 1. alinei 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

V predmetni zadevi je tožnica dokazovala, da je tudi v spornem obdobju imela lastnost zavarovanke na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Pri tem se je sklicevala na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 458/95 z dne 7.10.2003 (priloga sodnega spisa pod A/5). Delovno sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo in s tem v zvezi posledično, da je delovno razmerje trajalo tudi po 4.11.1994 dalje z vsemi pravicami iz dela in po delu ter da je delodajalec za obdobje od 4.11.1994 do 20.6.1999 dolžan delovno dobo vpisati v delovno knjigo (1. in 2. točka citirane sodbe). Ker je imela tožnica v času od 3.11.1994 do 4.11.1995 status zavarovanke kot brezposelna oseba – prejemnik denarnega nadomestila, je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanke le za obdobje od 4.11.1995 dalje, pa do 20.6.1999, ko je bil nad delodajalcem uveden stečajni postopek. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl., v nadaljevanju: ZPPSL) je namreč v 1. odstavku 106. člena določal, da z dnem stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev. Navedeni datum med strankama v postopku ni bil sporen. Glede na določbo 45. in 46. člena ZMEPIZ mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera, v smislu določbe 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč po določbi 1. aliene 1. odstavka 2. člena še vedno veljavnega pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96) za osebe iz 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) oziroma za osebe iz 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca dokazuje tudi s pravnomočno sodno odločbo. Takšno podlago torej v sporni zadevi predstavlja citirana pravnomočna sodba delovnega sodišča. Ker je bilo z omenjeno sodbo razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo ter ob dejstvu, da je bil nad delodajalcem dne 21.6.1999 začet stečajni postopek in da torej že zaradi tega reintegracija tožnice ni bila možna, je rešitev sporne zadeve odvisna zgolj od odgovora na vprašanje, ali je priznanje lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogojeno s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na čemer v bistvu temelji odločitev toženca v predsodnem postopku in na kar se toženec sklicuje tudi v postopku pred prvostopnim sodiščem, vključno s pritožbo. Ker je predmet presoje lastnost zavarovanke za obdobje do 21.6.1999, je v tem primeru potrebno uporabiti določbe ZPIZ, ki je veljal v spornem obdobju. V času veljavnosti ZPIZ pa za delavce v delovnem razmerju zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe, plačilo prispevkov ni bilo pogoj. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil z določbo 3. odstavka 202. člena ZPIZ določen le za zavarovance, ki so samostojni zavezanci za plačilo prispevkov. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za delavko v delovnem razmerju in v takih primerih je očitno tudi že toženec sam, ne glede na plačilo prispevkov, priznaval delovno dobo oziroma lastnost zavarovanca, kot to izhaja tudi iz pojasnila toženca št. 9510-340/02 z dne 20.11.2002 (priloga sodnega spisa pod A/13). Tudi pritožbeno sodišče je v drugih zadevah pod opr. št. Psp 457/2006 in Psp 495/2006 za delavca, ki sta bila zaposlena pri istem delodajalcu, zavzelo enako stališče, kot v predmetni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.