VSL sklep II Ip 1053/2014

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo (I. točka izreka), imenovalo sodnega izvršitelja (II. točka izreka) in zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov (III. točka izreka).

2Zoper III. točko sklepa se pravočasno pritožuje upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo III. točke izpodbijanega sklepa tako, da se dolžniku naloži povrnitev upnikovih izvršilnih stroškov v višini 20,00 EUR. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani III. točki izreka sklepa zavrnilo stroškovni predlog upnika z obrazložitvijo, da ni izkazal nastanka stroškov. Takšna odločitev je pravilna in dovolj obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti, zato sklep ni obremenjen s smiselno zatrjevano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. Upnik je v predlogu za izvršbo pavšalno priglasil 20,00 EUR materialnih stroškov (poštni stroški, telekomunikacijski stroški, stroški fotokopiranja, stroški za izdelavo predloga za izvršbo...), tak stroškovni predlog pa ni dovolj specificiran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, saj gre le za splošne navedbe, ki niso z ničimer izkazane. Pritožba sicer uveljavlja, da bi bilo mogoče dejansko višino stroškov ugotoviti na podlagi podatkov v spisu in podatkov o cenah poštnih storitev, vendar pa tudi ob upoštevanju takih navedb zahteve ni mogoče šteti kot dovolj opredeljene v smislu citirane zakonske določbe. Upnik je namreč dolžan ločeno specificirati višino stroškov, nastalih s posameznim opravilom, sodišče pa ni pooblaščeno, da bi o stroških odločalo in njihov nastanek ter višino preverjalo oziroma ugotavljalo po uradni dolžnosti - vezano je na zahtevek, ki mora biti specificiran, nastanek stroškov pa mora biti tudi dejansko izkazan. Sodišče na podlagi podatkov v spisu presodi le, ali je specificiran stroškovni zahtevek utemeljen ali ne, pri čemer mora biti v celoti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prim. 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2006, str. 56).

7Upnik s priglasitvijo stroškov v predlogu za izvršbo zgoraj navedenemu ni zadostil, zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Do pritožbenih navedb, s katerimi upnik natančneje opredeljuje nastali strošek dela javnega uslužbenca, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Upnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v predlogu za izvršbo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo 216. člena ZPP pri odmeri priglašenih stroškov. V primeru nespecificirano priglašenih stroškov predloga za izvršbo upnik že trditvenega bremena v zvezi z njihovim nastankom ni zmogel, zato ni mogoča uporaba te določbe, ki predstavlja zgolj način ugotavljanja (zatrjevanih) pravno relevantnih dejstev v pravdnem postopku (prim. D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2006, str. 395 in sl.).

10Pritožbena navedba, da je upnik neenakopravno obravnavan v primerjavi z odvetniki, ki so po Odvetniški tarifi upravičeni do pavšala 20,00 EUR za administrativne stroške, ki jim ga ni treba specificirati oziroma dokazovati, ni utemeljena. Upnik ni odvetnik, zato zanj Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT, ki v tarifni številki 6002 opredeljuje pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR, ne velja, za obravnavanje neenakih pravnih položajev na enak način, pa v naši zakonodaji in ustavi ni pravne podlage.

11Slediti tudi ni mogoče pritožbenemu sklicevanju upnika na odločitve raznih (drugih) okrajnih sodišč, ki so mu priznala stroške predloga za izvršbo v višini 20,00 EUR. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih - ZS sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi nekaj sklepov o izvršbi, izdanih s strani sodišč prve stopnje, ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

12Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).