VSL sodba I Cp 2303/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 27.500,00 EUR s pripadki. Posledično ji je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.682,15 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice (za povrnitev vrednosti tožničinih vlaganj (1) v solastninski delež ½ nepremičnine pok. M. Č. (2)) zoper toženca kot edinega dediča 5. 2. 2010 umrle M. Č., odgovornega za njene dolgove, zavrnilo, ker ni dokazala vlaganj njenega lastnega premoženja ali dela, ki ne bi izhajalo iz naslova skupnega premoženja s tožencem, poleg tega pa je zahtevek zastaral (upoštevajoč ugovor toženca) zaradi poteka 5-letnega splošnega zastaralnega roka, ki je pričel teči z odselitvijo tožnice 1. 10. 2005 in je pred vložitvijo tožbe potekel.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V obširni pritožbi uveljavlja „vse pritožbene razloge“ (3) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo številne bistvene kršitve postopkovnih določb, vključno s kršitvijo tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena), da je napačno ugotovilo dejansko stanje (glede obstoja tožničine terjatve) ter napačno uporabilo materialno pravo, predvsem glede zastaranja (spregledalo naj bi določbo 358. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ – o zadržanju zastaranja, da zastaranje med zakoncema ne teče) (4). Graja tudi stroškovno obrazložitev kot neobrazloženo in materialnopravno zgrešeno; v skladu s 155. členom ZPP niso potrebni stroški potni stroški tožnika k njegovemu pooblaščencu, niti ti stroški niso izkazani.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). V zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (338. člen OZ). Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja terjatev iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) (5) pok. M. Č., solastnice nepremičnine do ½ do njene smrti, od toženca, edinega dediča po navedeni, odgovornega za njene dolgove (6). Zastaranje tožničine terjatve je v skladu z določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ začelo teči z dnem, ko je tožnica izgubila posest nepremičnine, nesporno z njeno odselitvijo 1. 10. 2005, in je izteklo pred vložitvijo tožbe, upoštevajoč neutemeljenost njenega pritožbenega očitka o zadržanju zastaranja (da med zakoncema zastaranje ne teče) (7). Zastaranje med zakoncema ne teče za terjatve med njima, v obravnavani zadevi pa gre za tožničino terjatev zoper pok. M. Č. (izrecno po tožbi), za katero toženec odgovarja kot dedič (iz naslova odgovornosti za zapustnikove dolgove), odgovornost toženca pa je nastopila (nastala) po razvezi zakonske zveze pravdnih strank (v letu 2008). Upoštevajoč 338. člen OZ je torej splošni 5-letni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

5Neutemeljena je tudi graja stroškovne obrazložitve. Grajano neobrazloženost negira že sam pritožbeni očitek materialnopravne zgrešenosti; slednja namreč predpostavlja obstoj razlogov. Sicer pa je sodišče prve stopnje standardu obrazloženosti odločitve glede obstoja stranske terjatve zadostilo (s sklicevanjem na stroškovnik v spisu). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da potni stroški tožnika k njegovemu pooblaščencu in nazaj domov v skladu s 155. členom ZPP niso potrebni stroški (zadošča že podatek o stalnem prebivališču toženca in sedežu odvetniške pisarne). Glede neupravičenosti do kilometrine pa pritožnica niti trdi ne, da bi obstajal javni prevoz na navedeni relaciji, ki kilometrine ne bi utemeljeval. Da bi bili ti stroški izkazani, pa ni potrebno, saj za obstoj take terjatve povsem zadošča verjetnost.

6Po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena niti do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), zavrnitev njene zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Neupravičene pridobitve (obogatitve).

(2) Novo zgrajene stanovanjske hiše na naslovu ...

(3) Z navedbo „vse pritožbene razloge“ tožnica očitno uveljavlja pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

(4) Pritožbeno sodišče pritožbenih trditev podrobneje ne povzema iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve.

(5) Prvi odstavek 48. člena SPZ določa, da če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten; po tretjem odstavku 48. člena SPZ zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine.

(6) Pri tem ne gre morebiti za kakšno terjatev iz naslova skupnega premoženja, kajti pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev iz prvega odstavka 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ne pomeni le sporazumne določitve deležev zakoncev na skupnem premoženju in delitve tega premoženja, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje. Zato pozneje, po sporazumni razvezi zakonske zveze, ni mogoče v pravdi ugotavljati, ali neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev, čeprav sta razvezana zakonca ob sklenitvi omenjenega sporazuma zanj vedela, spada v njuno skupno premoženje (pravno mnenje občne seje VSS z dne 29.5.1985, Poročilo o sodni praksi I/85).

(7) Po 358. členu OZ.

odločba : VSL sodba I Cp 2303/2013