VSM sodba I Cp 334/2013

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna odstraniti iz tožnikove parc. št. 345/4, k.o. Vitomarci, asfalt in drugi gradbeni material v celoti asfaltni površini do globine 30 cm in sicer se asfaltna površina nahaja ob celotni vzhodni meji parcele 345/4 k.o. X. Na površino odstranjenega asfalta in drugega gradbenega materiala je tožena stranka dolžna navoziti humusno prst, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.634,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 622,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti iz tožnikove parc. št. 345/4 k.o. X, asfalt in drugi gradbeni material v celotni asfaltni površini do globine 30 cm, in sicer se asfaltna površina nahaja ob celotni vzhodni meji parcele 345/4 k.o. X ter na površino odstranjenega asfalta in drugega gradbenega materiala je dolžna navoziti humusno prst. Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.634,43 EUR.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi proti sodbi uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče „pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje“. V pritožbi izpostavlja, da je sporna cesta javna cesta in kot takšna po določbi 2. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZCes-1) predstavlja javno dobro in je kot taka namenjena za javni promet ter je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, razen izjem, navedenih v 3. členu ZCes-1. V javne ceste je tudi prepovedano kakorkoli posegati, ne glede na lastništvo nepremičnine, po kateri obstoječe javne ceste potekajo, tako je prepovedano trajno ali začasno zasesti javno cesto ali njen del ter izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali ogrožati, ovirati ali zmanjšati varnost prometa na njej, kar pomeni, da tožeča stranka kot sicer lastnica zemljišča, ki je z odlokom tožene stranke kategorizirana kot javna cesta, zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi v pravdnem postopku ne more uspeti z zahtevkom za vrnitev stvari in vzpostavitvijo prejšnjega stanja. „Trasa“ asfaltirane ceste, ki je v konkretnem primeru sporna, poteka že od leta 1976 in od takrat „posega“ v zemljišče last tožeče stranke. Izpostavlja, da je tožena stranka priposestvovala lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, saj dobroverni lastniški posestnik nepremičnine po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) pridobi lastninsko pravico po preteku desetih let, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do 1. 1. 2003 pa je določal pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Tožena stranka je zato prepričana, da je nepremičnino, last tožeče stranke, v konkretnem primeru priposestvovala.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Izpostavlja, da v konkretni zadevi gre za zemljišče last tožeče stranke, ki nikoli ni bilo opredeljeno kot javno dobro ter nikoli ni bilo „klasificirano“ kot cesta. Javno dobro predstavlja le cestna površina parc. št. 1110/2 k.o. X, zato je navajanje tožene stranke, da gre v zadevi za javno dobro oziroma cestni svet, zavajajoče. Pojasnjuje, da se določbe ZCes-1 v tej zadevi ne morejo uporabiti. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, saj je zaključilo, da je tožena stranka predmetno sporno nepremičnino priposestvovala. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu I Cp 696/2012 ugotovilo in zaključilo, da niso razjasnjene okoliščine glede priposestvovalne dobe v zvezi s priposestvovanjem in da je zaključek o priposestvovanju v tej zadevi preuranjen ob upoštevanju izpovedbe priče A.D., katero sodišče prve stopnje ni ocenilo.

5V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila vseh predpostavk za ugotovitev priposestvovanja in zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

6Pritožba je utemeljena.

7Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar je ne obrazlaga, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ni ugotovilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve (člen 350/II ZPP).

8Nadaljnji pregled zadeve je pokazal, da je v okviru zatrjevanj pravdnih strank bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa je na njegovi podlagi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

9V konkretni zadevi je nesporno med pravdnima strankama bilo ugotovljeno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 345/4 k.o. X in da po vzhodnem delu te nepremičnine poteka asfaltirana cesta. Kot sporno v tem postopku je sodišče prve stopnje opredelilo vprašanje, ali potek asfaltirane ceste po navedeni nepremičnini predstavlja nedopusten poseg tožene stranke v lastninsko pravico tožnika ali pa je poseg upravičen, ker je tožena stranka obravnavani del nepremičnine parc. št. 345/4 k.o. X, last tožnika, priposestvovala. Sodišče prve stopnje je tudi v postopku ugotovilo, da je sporna cesta bila vse do leta 1976 kolovozno gramozirana pot, nato so leta 1976 to cesto asfaltirali in takrat je prišlo tudi do posega v tožnikovo zemljišče parc. št. 345/4 k.o. X. Ugotovilo je, da se je v zemljišče tožnika ob izgradnji ceste poseglo od 100 do 120 dolžinskih metrov.

10Na podlagi takšnih zaključkov se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem priposestvovanja in zaključilo, da tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov ni priposestvovala sporne nepremičnine, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZCes-1.

113. člen ZCes-1 določa, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste in pravili cestnega prometa ter da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa in zato na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. 5. člen ZCes-1 določa v prvem odstavku, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. 123.a člen v svojih prehodnih določbah ZCes-1 v povezavi s 123. členom določa, da za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 92/05) se ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena že citiranega ZCes-1.

12Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave P. (list. št. 24) izhaja, da občinska cesta „vodi“ po parc. št. 1110/2 k.o. X ter da iz originalnega katastrskega načrta ni razvidno, da bi bila občinska cesta 1110/2 k.o. X kdaj izmerjena, zato podatkov o tem, ali se je trasa ceste spreminjala, ne morejo podati. Iz njihovega obvestila na list. št. 25 izhaja, da sporna parc. št. 345/4, last tožnika, predstavlja sadovnjak in spada v katastrski razred 4 ter meri 110 m2. Iz skice terenske meritve (list. št. 26) izhaja, da parcela 1110/2 predstavlja javno dobro - občine XY in razvidno je, da po tej parceli poteka cesta, ki deloma tudi poteka na parceli 345/4, last tožnika, kar je tudi nesporno med pravdnimi strankami (nesporno med pravdnimi strankami je, da cesta posega v svet, last tožnika približno v dolžinski izmeri 100 do 110 m2).

13Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka spornega sveta ni priposestvovala in zato pritožbene ugovore v tej smeri v celoti zavrača, vendar sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, pri tem ni ob razsoji imelo v vidu 5. in 123. člen ZCes-1. Pritožbeno sodišče je ob uporabi 5. člena ZCes-1, ki določa da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, tožbeni zahtevek tožeče stranke na odstranitev asfalta zavrnilo. Tožeča stranka zaslišana kot stranka je izpovedala, da se je sporna cesta „delala“ leta 1976 ter da se je že takrat poseglo v njeno zemljišče. Posebej je izpostavila, da krajevni skupnosti, ki je takrat sporno cesto „gradila“, ni povedala, da ta poteka po njegovem zemljišču, ker je bila takrat evforija za prvi asfalt, zato je utemeljeno zaključiti, da je tožnik dovolil, da se je njegovo zemljišče v delu uporabljalo kot cesto, pri čemer je tudi pojasnil, da je on koristil dvorišče, ki je bilo v občinski lasti. Pojasnil je, da posebnega dogovora v zvezi s takšnim načinom uporabe zemljišč s toženo stranko ni imel, temveč je šlo za toleriranje, neke vrste „tihi dogovor“, in sicer da je on toženi stranki dovolil, da se njegovo zemljišče uporabi kot del ceste, medtem ko je tožena stranka njemu zato dopuščala uporabo dvorišča, ki je bilo v njeni lasti. Takšen „tihi dogovor“ so pravdne stranke izvrševale od leta 1976 do leta 2000, nato pa je prišlo do spora. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno zaključuje, da je tožnik dovolil poseg v svojo nepremičnino parc. št. 345/4 k.o. X, vendar je ob tem pojasniti, da ima pravico do odmene zaradi posega v njegovo lastninsko pravico.

14Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in prvostopenjsko odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

15Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka v zvezi z uspehom v pravdi (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1070 točk (sestava odgovora na tožbo, prvi narok za glavno obravnavo, drugi in tretji narok za glavno obravnavo ter administrativne stroške), skupaj 491,10 EUR plus 20 % DDV in takso za odgovor na tožbo v znesku 32,84 EUR, kar skupaj znese 622,10 EUR (stroškovnik list. št. 51).

16Stroškov pritožbenega postopka tožena stranka ni zaznamovala. Tožeča stranka je zaznamovala stroške odgovora na pritožbo, katerih pa sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ni priznalo.