VSK sklep Cpg 194/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 524,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 23.5.2011 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 9.005,50 EUR z zakonskimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka 86 EUR. Hkrati je toženi stranki naložilo v plačilo še stroške pravdnega postopka v višini 1.557,12 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da se terjatev nanaša na izvedbo koncerta dne 4.3.2011, ki ga je naročila tožena stranka. Pogodbo je v imenu tožeče stranke sklenil T.P.. Koncert je bil izveden, dogovorjena je bila cena 8.300 EUR z DDV, toženec ni izkazal, da bi svojo obveznost poravnal.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da tožnik ni navajal, da bi bila na spletu, socialnih omrežjih in telefonski tajnici J.P. navedena kontaktna številka T.P. in je sodišče, ki je to štelo za odločilno dejstvo, odločalo mimo trditvene podlage strank. Poleg tega to dejstvo na glavni obravnavi sploh ni bilo preverjeno z drugimi dokazi. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi toženec že pred spornim dogodkom prejemal račune tožeče stranke. Toženec je trdil, da nikoli ni prejel nobenega računa in da za obstoj tožeče stranke niti ni vedel. Tega dejstva tožeča stranka ni prerekala in tudi ni izkazala, da bi pred tem poslala kakšen račun. Toženec je zatrjeval, da je sklenil dogovor s T.P. kot zastopnikom J.P. in ne tožeče stranke in da se je dogovor glasil na bistveno nižji znesek od vtoževanega, zato ne drži, da ni podal ustreznih trditev. V primeru, da koncert ni bil plačan, bi moral tožbo vložiti T.P. in ne tožeča stranka. T.P. nikoli ni navajal, da nastopa v imenu toženca (verjetno pravilno tožnika), prav tako tega ni potrdil kot priča, saj je vedno zatrjeval, da zastopa J.P. s spremljevalno skupino. Sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza z zaslišanjem M.S., ki je bil prisoten ob izročitvi plačila za koncert. Dokaz naj bi bil podan prepozno, kar pa ne drži, saj je v tem delu odgovarjal na navedbe tožeče stranke, ki so bile podane naknadno. Poleg tega izvedba dokaza z zaslišanjem M.S. ne bi zavlekla postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da je ves čas trdila, da je bil T.P. njen zastopnik, da je to potrdil tudi T.P. in da je sodišče na podlagi vseh trditev in izvedenih dokazov prišlo do zaključka o obstoju aktivne legitimacije (in ne le segmentno povzetih delov, kot je navedeno v pritožbi). Tožena stranka nikoli ni navajala, da ni vedela za obstoj tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem po ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožba sicer pravilno opozarja, da dokazni predlog za zaslišanje M.S. ni bil prepozen, saj je bil podan na prvem naroku. Res je sodišče z dopisom pozvalo toženo stranko, da odgovori na navedbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke, vendar je tak poziv presplošen, da bi bila na njegovi podlagi stranka lahko prekludirana z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov. Sodišče po določbi 286.a člena ZPP lahko opravi pisno materialno procesno vodstvo, vendar ima tako vodstvo smisel le, če je konkretno in vsebinsko usmerjeno. Povprečno skrbni pozvani stranki mora biti na njegovi podlagi jasno, v kateri smeri mora po potrebi dopolniti svoje trditve in predloge. Pritožba pa spregleda, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo še iz enega razloga in sicer zato, ker tožena stranka za svoj dokazni predlog ni podala ustrezne, oziroma sploh ni podala trditvene podlage. Temu utemeljenemu (1) zaključku pritožba ne nasprotuje. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga je zato pravilna.

Pravilen je tudi zaključek, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vtoževani zahtevek. Pritožba povzema posamezne izseke iz izpovedi T.P. in jih skuša prikazati na način, ki ji ustreza. Priča je izpovedal, da je imel pooblastila tožeče stranke. Prepričljivo je opisal dogovarjanje za koncert in se pri tem skliceval tudi na dejstvo, da je na spletni strani, v družabnih omrežjih in na telefonski tajnici J.P. navedena njegova kontaktna številka. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni preseglo trditvene podlage, temveč je zgolj ocenjevalo dokaz - izpoved priče (in njeno verodostojnost). Tožena stranka izpovedi priče v tem delu na naroku ni z ničemer nasprotovala, tudi v pritožbi ne zatrdi, da izpoved ni resnična. Podobno velja za tisti del izpovedi, ko je priča izpovedal, da so pred tem že sodelovali in da je takrat (razen v enem primeru) tožeča stranka že izstavljala račune. Sodišče je v zvezi s tem primerjalo izpovedi priče z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke (ki je trdil, da je vedno plačeval na roko), oboje tudi glede na uspeh celotnega postopka. Pri tem ni nepomembno, da se je tožena stranka sprva branila le, da je storitev plačala in da tudi računa ni zavrnila iz razloga, ker bi ji bil izstavitelj neznan, temveč zato, ker naj bi že vse poravnala. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je zaključek, da je tožena stranka vedela, da bo opravljeno storitev zaračunala tožeča stranka in da je bil T.P. pooblaščenec tožeče stranke, prepričljiv.

V zvezi z dogovorjeno ceno drži zaključek sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožene stranke o ceni zelo pavšalne (dogovorjena cena naj bi bila „občutno nižja“), za razliko od trditev tožeče stranke, ki jih je potrdila tudi priča Purić. Izpoved slednje je bila v zvezi s tem konsistentna, pojasnil je, kako je prišlo do končne cene nastopa. Zaključek, da je bila dogovorjena cena 8.300 EUR z DDV, je zato pravilen in ustrezno obrazložen.

Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj zakonitemu zastopniku tožene stranke ne verjame, da je T.P. izročil znesek 6.000 EUR. Pri svojih trditvah in kasneje z izpovedjo si je zakoniti zastopnik prihajal v nasprotje, priča T.P. je prejem denarja zanikala. Ob dejstvu, da gre za relativno velik znesek v gotovini, da je tožena stranka trdila le, da je šlo za „bistveno nižji znesek“ in ni navedla nobenih konkretnih okoliščin izročitve denarja, pritožba zaključkov sodišča prve stopnje ne uspe ovreči. Toženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča plačila ni izkazal.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka in sicer v višini 524 EUR (tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT).

------------------------------------------

op. št. 1: S pričo naj bi tožena stranka dokazovala nekaj, za kar je izvedela v svoji izpovedi in kar se je razlikovalo od navedb v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah.