VSL sklep II Cp 1549/2013

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 3 spremeni tako, da se po spremembi glasi:
„Predlagateljica M. G. je dolžna iz naslova sodne takse za odločbo na prvi stopnji plačati 82,10 EUR, torej poleg zneska 27,36 EUR, še 54,74 EUR, v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa, na račun št. SI 56 0110 0845 0084 126.
Nasprotni udeleženec A. P. je dolžan predlagateljici v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa povrniti (poleg zneska 1.286,44 EUR) še 54,74 EUR.“

Nasprotni udeleženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znašajo skupni stroški postopka 2.700,29 EUR (1. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu A. P. je naložilo, da predlagateljici M. G. povrne del tako odmerjenih skupnih stroškov in sicer 1.286,44 EUR v roku petnajstih dni (2. točka izreka). Sodno takso za sklep, s katerim je odločilo o delitvi solastnih nepremičnin, je naložilo v plačilo obema udeležencema in sicer M. G. v višini 27,36 EUR ter A. P. v višini 54,74 EUR.

Zoper odločitev vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Predlaga ustrezno spremembo sklepa ter priznanje pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca nepravilno obremenilo za plačilo taksne obveznosti, čeprav v razmerju do sodišča ni in ne more biti zavezanec. Postopek se je vodil na predlog predlagateljice, zato je slednja tista, ki je za plačilo takse zavezana. Sodišče bi moralo odločiti, da sodno takso plača predlagateljica, če pa bi potem to takso priglasila kot strošek in bi jo tudi plačala, bi bila upravičena do sorazmernega deleža povračila.

Pritožba je utemeljena.

Po 3. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) (1), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 39. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) (2), je za odločbo sodišča prve stopnje dolžan plačati takso tožnik oziroma predlagatelj postopka. V konkretni zadevi je predlog za delitev vložila M. G.

Pritožba glede na navedeno utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča, ki je plačilo takse za odločbo na prvi stopnji v višini 82,10 EUR naložilo v plačilo obema udeležencema, nepravilna. Zavezanka za plačilo sodne takse je predlagateljica in ne (tudi) nasprotni udeleženec. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 363. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločilo, da je predlagateljica dolžna poleg takse v višini 27,36 EUR (ki jo je že plačala), plačati še razliko v višini 54,74 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča.

Ker pa taksa za sklep v višini 82,10 EUR predstavlja del skupnih stroškov postopka, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri ugotovitvi višine le-teh (1. točka izreka), je pritožnik sorazmerni del te takse dolžan predlagateljici povrniti kot del skupnih stroškov. Ker glede na določilo 126. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastnih deležev, je nasprotni udeleženec predlagateljici zato poleg zneska, ki mu je bil naložen v plačilo pod točko 2 sklepa, dolžan povrniti še 54,74 EUR in sicer v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da ta znesek ni zajet v znesku, ki ga je sodišče prve stopnje že naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu. Oba zneska, ki jih mora nasprotni udeleženec plačati predlagateljici (1.286,44 EUR in 54,74 EUR) ter znesek stroškov, ki jih je med postopkom že plačal (po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za znesek 459,02 EUR) znašajo skupaj 1.800,20 EUR, to pa je 2/3 v točki 1 odmerjenih skupnih stroškov.

Glede priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nasprotni udeleženec nosi sam, upoštevajoč, da se denarna obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijanim sklepom, ni v ničemer zmanjšala (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list SRS št. 30/1978 z nadaljnjimi spremembami.

(2) Uradni list RS št. 37/2008 in 97/2010.