VSK sodba Cpg 39/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 še v prvem in tretjem odstavku ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči strani je naložilo, da toženi povrne 227,80 EUR stroškov. Predmet spora je bilo plačilo storitve odvajanja odpadnih voda na podlagi Odloka o javni kanalizaciji v Občini Sežana, po katerem morajo storitev odvajanja odpadnih voda plačevati uporabniki na območju mesta Sežana. Iz razlogov sodbe izhaja, da objekt tožene stranke ne spada v ureditveno območje mesta Sežana in zato tožena stranka ni dolžna plačevati vtoževanega stroška.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, to je Odlok o urbanistični zasnovi mesta Sežana, saj ni nujno, da občina v odlok zajame celotno območje mesta. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi katera od strank priložila grafični izsek iz omenjenega odloka. Kamnoloma M. občina res ni zajela v Odloku o urbanistični zasnovi, ga pa je zajela v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih v KS Sežana. Sodišče je napačno uporabilo PUP, saj je veljavni PUP za sporno območje citirani odlok. Da spada kamnolom M. v območje mesta Sežana izhaja iz Atlasa okolja, v katerem so prikazani podatki iz uradne evidence ARSO in druge državne evidence s prostorsko vsebino. Podatki v Atlasu okolja so zato merodajni in bi jih sodišče moralo uporabiti.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe. Poudarila je, da je bil Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v KS Sežana (Uradni list RS, št. 81/02) razveljavljen z Odlokom o PUP za mesto Sežana – vzhod (Uradni list RS, št. 116/08), ki ga je pravilno uporabilo sodišče.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni sporno, da Odlok o javni kanalizaciji v Občini Sežana določa obveznost plačevanja stroškov odvajanja odpadnih voda za vse uporabnike na območju mesta Sežana, sporno je le, ali območje, kjer tožena stranka izvaja svojo dejavnost, leži na območju mesta Sežana. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsebino pojma „območje naselja“ določa Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Po 11. točki 2. člena ZPNačrt je območje naselja s prostorskim aktom določeno območje strnjeno grajenih stavb različne namembnosti s pripadajočimi površinami, potrebnimi za njihovo uporabo in območje površin, potrebnih za njihovo širitev. Območje mesta Sežana tako določa Odlok o urbanistični zasnovi mesta Sežana in na njegovi podlagi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto Sežana – vzhod (Uradni list RS, št. 116/2008), ki je v 67. členu določil, da se z dnem uveljavitve tega odloka prenehajo uporabljati določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za KS Sežana (Uradni list RS, št. 81/02 in popr. 86/02) v delu, ki se nanašajo na območje, ki se ureja s tem odlokom – PUP za mesto Sežana vzhod. Ne drži torej očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za KS Sežana (Uradni list RS, št. 81/02 in popr. 86/02). Iz grafičnega prikaza veljavnih prostorskih ureditvenih pogojev, ki je v spisu v prilogi B2 (prilogi k prvi pripravljalni vlogi tožene stranke) in ki ga je sodišče izvedlo kot dokaz, nedvoumno izhaja, da kamnolom M. ni v ureditvenem območju mesta Sežana. Povedano pomeni, da tožeča stranka v Odloku o javni kanalizaciji v občini Sežana nima podlage, da bi toženi stranki zaračunavala strošek odvajanja in čiščenja odpadnih voda.

6V zvezi s sklicevanjem na Atlas okolja, ki ga objavlja Agencija RS za okolje, je treba ugotoviti, da gre le za zbirnik različnih informacij o prostoru, ki naj služi kot pomagalo, ne daje pa pravne podlage za posamezne podatke. Podlaga za določitev območja naselja, je kot, rečeno, občinski prostorski akt, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 229,36 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007).