VSM sodba I Cp 850/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 4.145,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.08.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 188,38 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, toženi stranki pa, da je dolžna plačati tožeči stranki 115,97 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da sodba nima odločujočih dejstev, njeni razlogi pa so nejasni in sami s sabo v nasprotju. Pritožuje se zoper ugotovitev sodišča, da je v odgovoru na tožbo zapisala, da je bila posojilna pogodba sklenjena dne 10.09.2007, saj je zapisala datum 16.06.2000, zaradi česar je prišlo do zastaranja terjatve. Iz istega razloga nasprotuje tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti od 28.08.2007, saj tožena stranka ni prejela dopisa z dne 10.08.2007, kar tudi tožeči stranki nista dokazali. S tem ko sodišče ni izvedlo po toženi stranki predlaganega dokaza po pritegnitvi izvedenca grafologa, ki bi ugotovil, kateri podpisi na posojilni pogodbi so njeni, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo višino danega posojila, saj tožnika prepričljivih dokazov za svoje trditve nista ponudila, sodišče pa tudi ni opravilo poizvedb pri pošti v SG prejetih plačilih po telegramih, postavilo izvedenca poštne stroke za ugotavljanje pristnosti telegramov, niti izvedenca računalniške stroke, ki bi pojasnil način izdelave osebne posojilne pogodbe. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov in naložitev v plačilo le-teh toženi stranki, saj je po odločbah organa za brezplačno pravno pomoč oproščena plačila stroškov pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru pritožbenih navedb in uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi povsem pavšalno in neobrazloženo uveljavljanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in omogočajo preizkus sprejete odločitve, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje ter na njegovi podlagi sprejelo odločitev s pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje, k izrecnim pritožbenim navedbam pa dodaja:

Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče, ko ugotavlja, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Na podlagi prepričljive izpovedbe tožnikov in predloženih listinskih dokazil je tako ocenilo, da sta tožnika dokazala obstoj in višino dolga v obsegu obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Pojasnilo je razloge zaradi katerih je zaključilo, da je posojilna pogodba bila sklenjena in da so podpisi toženke na pogodbi pristni (stran 4 izpodbijane sodbe), obrazložilo pa je tudi utemeljenost zahtevka v prisojeni višini (zadnji odstavek na strani 5 in prvi odstavek na strani 6 izpodbijane sodbe).

Sodišče druge stopnje sprejema takšno dokazno oceno in glede na izvedene dokaze tudi samo nima pomislekov o obstoju posojilnega razmerja. Prav tako nima pomislekov o pristnosti podpisov toženke na posojilni pogodbi, ko pa nekatere od njih toženka celo priznava, ter o izkazanosti višine danega posojila.

Ne drži, da tožnika prepričljivih dokazov za ugotovitev višine posojila nista ponudila. Zneski posojila, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, izhajajo iz priloženih listinskih dokazil (originalni poštni telegrami, plačane položnice in nakazila), pri čemer je nekatere toženka izrecno priznala, prejem denarnih zneskov na prvi strani pogodbe pa potrdila s podpisom.

Glede predlaganih poizvedb pri pošti o realizaciji prejetih plačil po telegramih pritožnica očitno spregleda, da jih je sodišče prve stopnje opravilo (dopis na listovni številki 23), vendar zahtevanih podatkov ni moglo pridobiti, ker pošta zaradi poteka roka hrambe takšnih podatkov z njimi ne razpolaga. Toženka torej ni uspela dokazati, pri čemer je dokazno breme na njej, da so s strani tožnikov predloženi telegrami ponarejeni.

Pritožbenih očitkov v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza z izvedencem grafologom, izvedencem poštne stroke in izvedencem računalniške stroke sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Da teh dokazov ne bo izvedlo, je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, ki ga je sprejelo na zapisnik na naroku dne 07.01.2009 (listovna številka 31), ko je kot nepotrebne zavrnilo ostale dokaze. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 213. členom ZPP, ki bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP tožena stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče njen dokazni predlog zavrnilo. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286.b člen ZPP).

To, da je sodišče prve stopnje v sodbo napačno povzelo navedbe toženke, da je bila posojilna pogodba sklenjena dne 10.09.2007 namesto dne 16.06.2000, ko gre za očitno pisno pomoto, na odločitev o ugovoru zastaranja in teku zakonskih zamudnih obresti nima nobenega vpliva, kot to poskuša prikazati pritožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo petletni zastaralni rok za zastaranje uveljavljane terjatve (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), ki začne teči po poteku roka za izpolnitev obveznosti, to je 15 dni po prejemu poziva tožnikov z dne 10.08.2007. Toženka je le-tega prejela dne 13.08.2007, kar je potrdila s svojim podpisom na vročilnici, ki sta jo tožnika predložila v dokaz (priloga A16), zato so pritožbena izvajanja v zvezi s slednjim neutemeljena. Zastaranje terjatve je tako začelo teči dne 29.08.2007 in tožba z dne 10.09.2007 je bila vložena znotraj petletnega zastaralnega roka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti terjatve, pri čemer je šteti, da je terjatev zapadla v plačilo, ko sta tožnika toženko pozvala na izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Dejstvo, da je bila toženi stranki z odločbo odobrena brezplačna pravna pomoč ne pomeni, da je oproščena tudi stroškov postopka tožeče stranke. Odobrena brezplačna pravna pomoč namreč stroškov postopka in dejanskih izdatkov in nagrade pooblaščenca nasprotne stranke ne pokriva (9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP).

Obrazloženo je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela krije sama svoje pritožbene stroške.