VSM sodba I Cp 795/2010

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati znesek 5.308,23 EUR (prej: 1,272.064,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 03.10.2005 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka), ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 26,54 EUR v 15 dneh, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) po pooblaščenki pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V obrazložitvi pritožbe vztraja pri svojih navedbah, da je v skladu z določilom 1.5.2. pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 12663/85 z dne 19.08.2002 (v nadaljevanju: kreditna pogodba – priloga A5 oziroma B1) zastavil devizna depozita v fiksnem znesku kot je naveden v navedeni kreditni pogodbi, torej znesek 55.673,00 EUR, zato je tožena stranka neupravičeno pridobila obresti od zastavljenih deviznih depozitov v skupnem znesku 5.308,23 EUR, ter da je navedene obresti pridobil zaradi vezave svojih prihrankov. Meni, da v danem primeru ni bila zastavljena terjatev, temveč njegovi prihranki, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki se nanašajo na zastavitev premičnin, v utemeljitev teh svojih navedb pa se izrecno sklicuje na določbe 157., 159., 179. in 182. člen SPZ. Nadalje navede, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zastavil tudi bodoče obresti od deviznih depozitov, in da si je tožena stranka upravičeno prisvojila 5.308,23 EUR obresti od tožnikovih vezanih prihrankov, v neskladju s 4. členom obeh pogodb o deviznem depozitu, v skladu s katerima lahko varčevalec zahteva izplačilo obresti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in to navedlo na 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega še opozori, da so neupravičene navedbe sodišča prve stopnje, da tožnik ni predlagal zaslišanja prič, ki so na strani tožene stranke podpisale pogodbe; sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo njegovemu tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi ne glede na zaslišanje prič. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev njegovi pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, podrejeno pa razveljavitev navedene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik v okviru pritožbenih navedb izrecno uveljavlja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, ker so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Na podlagi navedb pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med njima sporno le, ali je dal tožnik v zastavo devizna depozita po pogodbah o dolgoročni vezavi deviznih sredstev št. DV 601-00763/5 z dne 23.09.1999 in z dne 28.10.1999 (priloga B2 in B3) zgolj v fiksnem znesku 55.673,00 EUR, ali pa navedeni znesek skupaj z obrestmi, nateklimi se na navedena depozita od dneva sklenitve navedene kreditne pogodbe, torej od dne 19.08.2002 dalje do dneva delnega poplačila terjatve tožene stranke po navedeni kreditni pogodbi z navedenima deviznima depozitoma, pri čemer si je tožena stranka svojo zapadlo terjatev poplačala po stanju tožnikovih deviznih depozitov na dan 03.10.2005 in 09.11.2005.

V skladu z določilom v 2. alineji 1.5.2. člena navedene kreditne pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik kot dodatno zavarovanje za terjatev tožene stranke po navedeni kreditni pogodbi zastavi devizna depozita po zgoraj navedenih pogodbah „v sedanji skupni višini EUR 55.673,00, veljavnost 25.09.2002 oziroma 30.10.2002“ in nadalje, da bo „veljavnost pogodb podaljšana v skladu z ročnostjo kredita“, temu določilu pa sta pravdni stranki pripisovali različen pomen. Pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti soglaša z razlago, ki jo je v zvezi z vsebino navedenega določila zavzelo sodišče prve stopnje, torej da je tožnik zastavil tudi obresti, ki so se v navedenem obdobju natekle na podlagi zastavljenih deviznih depozitov, in nadalje z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri delnem poplačilu svoje terjatve ni bila neupravičeno obogatena za vtoževani znesek 5.308,23 EUR, zaradi česar je bilo potrebno njegov tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrniti. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja:

Pri razlagi pogodbenih določil je treba upoštevati splošno pravilo, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri tem je potrebno upoštevati, da je določilo sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki, ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi, pripisujeta različen pomen. Navedeno določilo, katerega pomen je med pravdnima strankama sicer sporen, pa ni nejasno določilo, saj je njegov pomen mogoče (enopomensko) opredeliti že v skladu z razlagalnim pravilom, določenem v drugem odstavku navedenega člena OZ.

V skladu z drugim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo zastavne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 01.01.2003, v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upoštevajoč, da so se tožnikova vezana denarna sredstva v skladu z 2. in 3. členom navedenih pogodb o deviznem depozitu obrestovala, da tožnik na dan poteka vezave ni zahteval izplačila vezanih deviznih sredstev skupaj z do takrat nateklimi obrestmi, zato se je vezava deviznih sredstev v skladu z tretjim odstavkom 4. člena navedenih pogodb o deviznem depozitu podaljševala, vsakokrat za dobo 12 mesecev, vse do dneva delnega poplačila zavarovane terjatve po navedeni kreditni pogodbi, in da je bil predmet tako zastavljene kot tudi zavarovane terjatve denar, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 182. člena SPZ, v skladu s katerim mora zastavni upnik, kadar daje zastavljena terjatev pravico do obresti ali do kakšne druge občasne terjatve, to tudi izterjati, in prvi odstavek 185. člena SPZ po katerem sme zastavni upnik, kadar je predmet zastavljene in zavarovane terjatve denar, obdržati zase toliko, kolikor mu je dolgovano, preostalo pa mora izročiti zastavitelju. Navedeni določili SPZ sta po vsebini enaki prvemu odstavku 992. člena in tretjemu odstavku 993. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki pa sta se z dnem uveljavitve SPZ prenehali uporabljati. Pritožbena navedba, da je tožnik kot zastavitelj zastavil svoje prihranke, zaradi česar bi naj v danem primeru po njegovem mnenju šlo za zastavitev premičnine, in ne za zastavitev terjatve, ter sklicevanje pritožnika na določbe 157. člena in 159. člena SPZ, materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je v danem primeru tožena stranka na podlagi navedenega določila kreditne pogodbe imela zastavno pravico na terjatvi, ki daje pravico do obresti, ne more ovreči.

K vsemu navedenemu je potrebno še dodati, da je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neupravičeno navedlo, da tožnik ni predlagal zaslišanja prič, ki so v imenu tožene stranke podpisale navedeno kreditno pogodbo, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo (list. št. 39) izhaja, da je tožnik v zvezi svojimi navedbami, da mu je bilo s strani pristojnih oseb tožene stranke, ob podpisu navedene kreditne pogodb rečeno, da gre za fiksni znesek, s katerim si lahko banka poplača svojo terjatev, jasno navedel, da ne predlaga, da se navedeni osebi zaslišita kot priči.

V skladu z obrazloženim tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja tožena stranka ni podan, prav tako pa tudi ni podan nadaljnji pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik prav tako uveljavlja, na ta pritožbeni razlog pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).