VSM sodba I Cp 933/2010

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 2.660,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 623.572,00 SIT od 6.7.2006 do 31.12.2006 in od zneska 2602,12 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter od zneska 14.055,00 SIT od 1.12.20006 do 31.12.2006 in od zneska 58,63 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. V presežku in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 14.055,00 SIT za čas od 13.10.2006 do 31.12.2006 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 544,74 EUR.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Navaja, da je g. Čolnik tožnici predlagal prodajo svojega vozila preko posrednika, potem ko sta tožnica in omenjeni uskladila vse potrebno za nakup avtomobila. Pogodba, ki je bila podpisana s strani toženke, je bila sestavljena zgolj z namenom, da bi se tožnico kot kupko oprostilo plačila davka na motorna vozila. Konkretnega vozila toženka nikoli ni videla. Zato je šlo v obravnavanem primeru za navidezno pogodbo, ki nima učinka, zaradi česar toženka tudi ni pasivno legitimirana v predmetnem pravdnem postopku, temveč je to lastnica vozila. Pritožba opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava, ki se kaže v uporabi drugega odstavka 37a. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot, ker tožnica toženke ni povabila, da bi si prišla napako na vozilu ogledati. V konkretni zadevi tudi ni izpolnjen pogoj po 465. členu Obligacijskega zakonika – OZ, saj napaka toženki ni bila znana, ker avtomobila pred prodajo sploh ni videla. Pritožba še opozarja na garancijski rok ene ure, naveden v komisijski pogodbi. Ker je do škodnega dogodka prišlo šele naslednji dan po predaji vozila, je le-ta potekel. Pritožba se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. V celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 130. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D).

Na podlagi opravljenega preizkusa sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjskemu sodišču tudi ni mogoče očitati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za razsojo je namreč natančno in pravilno ugotovilo ter je na tako podlago pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbenega očitka zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnice na plačilo kupnine za vozilo, ki ga je tožnica kupila po komisijski pogodbi od toženke. Potem ko je tožnica prevzela vozilo od komitenta, je po cca 10 km začelo goreti, tako da je bilo nevozno. Ker je šlo za skrito napako, je o tem pisno obvestila toženko, ki je svojo odgovornost zavračala z utemeljitvijo, da vozila nikoli ni videla, ampak da je le izpolnila komisijsko pogodbo in za to prejela provizijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obe sklenjeni pogodbi Pogodba o komisijski prodaji št. 1401/2006 med Nino Čolnik kot komitentko in lastnico vozila ter toženko kot komisionarjem ter Komisijska prodaja rabljeni vozil sklenjena med tožnico kot kupko in toženko kot komisionarjem učinkujeta, ker nihče ni uveljavljal ničnosti ali izpodbojnosti s tožbo.

Toženka tekom postopka pred sodišče na prvi stopnji nikoli ni podala trditev v smeri izpodbojnosti oziroma ničnosti omenjenih pogodb, kot tudi ni podala nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi dokazovala, da sta bili pogodbi zgolj navidezni. Iz tožbenih navedb toženke namreč izhaja zgolj, da je mož lastnice vozila prišel k toženki in se dogovoril za prodajo vozila preko nje, ki pa jo je opravil sam. Toženka mu je zgolj izročila omenjeni pogodbi in prejela provizijo v znesku 1.500,00 SIT, kasneje pa, ko je prejela od tožnice obvestilo o skriti napaki, tej v telefonskem razgovoru razložila, da ni bilo vozilo kupljeno v njeni trgovini, temveč sta bili pri njej zgolj sestavljeni omenjeni pogodbi.

V obravnavani zadevi gre za tri udeležence pogodbenega razmerja, to je tožnico kot kupko, toženko kot komisionarko in lastnico vozila kot prodajalko. Da bi toženka v sporu uspela bi morala jasno in določno zatrjevati in tudi dokazati obstoj dogovora med tožnico in lastnico vozila ter lastnico vozila in toženko, da sta bili omenjeni pogodbi sklenjeni zgolj iz razloga izogniti se plačilu davka na motorna vozila. Trditev v tej smeri tožnica ni v postopku pred sodiščem prve stopnje postavila. Iz listin, ki jih je v dokazne namene predložila (odgovor toženke tožnici, priloga A9), sicer izhaja, da naj bi g. Čolnik tožnici „opral“ davek, podobno izhaja tudi iz odgovora toženke na opomin pred tožbo. Vendar pa je mogoče ta dejstva, ki izhajajo iz omenjenih priloženih listin, šteti zgolj kot dokaz in jih ni mogoče povzdigniti v navedbe toženke. Brez same trditvene podlage, pa tudi dokazov v tej smeri ni mogoče izvajati. Glede na to sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, kot tudi ni navedla pravnorelevantnih dejstev (časovno, krajevno in vsebinsko opredelila nastanek sporazuma med omenjenimi tremi udeleženci spornega razmerja), iz katerih bi izhajalo, da sta bili prej citirani pogodbi sklenjeni zgolj navidezno z namenom izogniti se plačilu davka na motorna vozila.

Vsled navedenemu je potrebno šteti navedbe toženke v pritožbi glede navidezne pogodbe kot pritožbeno novoto, ki v postopku pred sodiščem druge stopnje ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz istega razloga tudi ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije, ki ga je toženka prvič podala v pritožbi.

Glede pritožbenega očitka zmotne uporabe materialnega prava:

Pritožba se sklicuje na zmotno uporabo 464. člena Obligacijskega zakonika oziroma drugega odstavka 37a. člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot, ker tožnica, ki je sicer pravilno toženko pisno obvestila o skriti napaki na prodanem vozilu, le-te ni povabila, da bi si sama napako ogledala, temveč je vozilo prodala naprej in tako onemogočila toženki ogled le-tega.

Sodišče druge stopnje pri pregledu materialne podlage, na katero se je oprlo v svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da prvi odstavek citiranega 464. člen OZ res določa, da mora kupec povabiti prodajalca, da stvar pregleda, vendar pa ZVPot, ki v obravnavanem primeru glede na dejstvo, da je kupka fizična oseba in zato potrošnik (v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot), predstavlja specialni predpis v razmerju do Obligacijskega zakonika, določa le, da mora kupec prodajalcu omogočiti, da si stvar ogleda. S tem, ko je kupka obvestila toženko o napaki in je imela vozilo parkirano pred svojim domom, je zadostila pogojem iz ZVPot. Glede na to, da je kupka vozilo prodala šele 21.10.2008 in sta od škodnega dogodka minili več kot dve leti, je imela toženka na voljo dovolj časa, da bi si lahko vozilo ogledala.

Določba 465. člena OZ, na katero se prav tako sklicuje pritožba, utemeljujoč, da toženki napaka na vozilu ni bila znana, ker tega vozila sama nikoli ni videla, pride v poštev zgolj v tistih primerih, ko kupec ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, oziroma tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. V konkretnem primeru je tožnica kot kupka pravočasno in pravilno obvestila toženko o napaki na vozilu, zato določbe 465. člena OZ za ta primer ni mogoče uporabiti.

Pritožba opozarja tudi na potek garancijskega roka ene ure, ki je bil določen v komisijski pogodbi. Glede na določila ZVPot, na katera se je v svoji obrazložitvi oprlo tudi sodišče prve stopnje, krajših rokov, kot so določeni v citiranem zakonu v konkretnem primeru, ni bilo mogoče dogovoriti. Določba 37č. člena ZVPot je namreč kogentne narave, zato je vsako pogodbeno določilo, ki nasprotuje določilom ZVPot, nično. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo za nično določilo komisijske pogodbe o garancijskem roku ene ure in glede jamčevanja za stvarne napake pravilno uporabilo določbe 37. in 37a., b., c. in č. člena ZVPot.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Tožnica nosi sama stroške odgovora na pritožbo, ker z navedbami v odgovoru ni pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in sodišče druge stopnje te stroške v smislu 155. člena ZPP ocenjuje kot nepotrebne.