VSC sklep Cp 799/2008

Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sedaj 1., 2. in 3. tč. izreka glasi:
„Zavrne se predlog za dovolitev nujne poti za potrebe parc. št. ..., ... in ..., ki je v naravi stanovanjska stavba, vpisane v vl. št. ... k.o. G., katere lastnika sta predlagatelja vsak do ½, preko nepremičnine parc. št. ... vpisane v vl. št. ... k.o. G., katere lastnik je nasprotni udeleženec, in sicer v dolžini 6,63 m od meje s parc. št. ... proti jugu in širini 2 m merjeno od parc. št. ..., ... in ... za potrebe peš hoje, vožnje s kolesom in ročnega manipuliranja s tovorno osebno prikolico.“
Predlagatelja sta dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu 239 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagateljev po ustanovitvi nujne poti za potrebe parcelne št. ..., ... in ..., ki so v naravi stanovanjska stavba last predlagateljev, vpisane pri vl. št. ... k.o. G. in poteka preko nepremičnine parc. št. ... vpisane pri vl. št. ... k.o. G., katere lastnik je nasprotni udeleženec, in sicer v dolžini 6,63 metra in v širini 2 metra, v obliki hoje vožnje s kolesom in ročnega manipuliranja s tovorno osebno prikolico. Sodišče je v izreku sklepa natančno določilo tudi meje navedene nujne poti in določilo odškodnino za nujno pot, ki jo morata predlagatelja plačati nasprotnemu udeležencu in sicer v višini 286,00 EUR v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa. Prav tako je sodišče navedlo, da je skica izmere in poteka nujne poti sestavni del sklepa ter da je predlagajoča stranka dolžna plačati nasprotni stranki 307,95 EUR stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec po svoji pooblaščenki iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V pritožbi nasprotni udeleženec trdi, da imata predlagatelja dostop do svoje hiše, dvorišča in garaže po javnih poteh parc. številk ... in ... Sporni objekt ima vrata tudi na parc. št. ... in dvoje vrat, ki vodijo v del objekta na parc. št. ... in ... V objekt, za katerega predlagata ustanovitev nujne poti, lahko predlagatelja vstopita skozi troje vrat, od katerih so le garažna vrata locirana tako, da je do njih možen dostop tudi po nujni poti. Sicer pa lahko vstopata do teh vrat tudi skozi vrtna vrata. Prav tako je zaključek sodišča, da je nujna pot potrebna, ker je za dostop do garažnih vrat na južni strani potreben dostop tudi peš in da je predlagana trasa edini možni vir do garaže in zemljišča predlagajoče stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi. V ta del prostora imata predlagatelja kar tri vhode, in sicer vse s svojega zemljišča, le da bosta morala pustiti prostor pred vhodom v stanovanjsko hišo, na katerem že sedaj nimata posajenih okrasnih rastlin, prost. Ker sta predlagatelja nasadila okrasne grmičke in s tem delno zaprla direktno pot na dvorišče, s katerega lahko prosto dostopata v prostor, za potrebe katerega terjata nujno pot, zagotovo ni razlog za ustanovitev nujne poti v breme tujega zemljišča. Sprašuje se, ali bi to, da predlagatelja ne posadita nekega okrasnega grmička in si na svojem zemljišču pustita del zemljišča prost za dostope, res nesorazmeren strošek za predlagatelja, ki terja ustanovitev nujne poti v breme zemljišča, last nasprotnega udeleženca. Sodišče sicer opisuje, kaj ugotavlja v zvezi s prostorom med vrtnimi gredami in stanovanjsko hišo pri čemer se ne opredeli do dejstva, da gre za zemljišče predlagateljev, ki imajo neposredno povezavo z javno potjo in ki v nadaljevanju služijo za vhode v zgradbe last predlagateljev in sta ga predlagatelja z ograjo in okrasnim rastlinjem delno zagradila tako, da bi si sedaj omogočila še dostop po tujem zemljišču. Predlagatelja imata dostop na lastno zemljišče z javnih površin, nato s svojega zemljišča do vseh objektov in vhodov objekta in zato ni prav nobene potrebe, da v isti prosto vstopata še po zemljišču last nasprotnega udeleženca. V dopolnitvi pritožbe trdi, da predlagatelja nista po resnici izpovedovala, saj imata predlagatelja pomično ograjo, ki jo samo odpreta in lahko vstopita s tlakovane površine na preostali del te parcele, ki ima neposredno povezavo z javno potjo, ki poteka ob samem tlakovanem delu dvorišča in lahko tako nemoteno prideta na svoje zemljišče in do vseh vhodov v svoje objekte.

Pritožba je priglasila tudi stroške.

Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se je pri odločanju o predlogu predlagateljev oprlo na pravilno materialnopravno podlago, in sicer na določbo čl. 88 Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Pogoja za dovolitev nujne poti sta tako v grobem dva, in sicer potrebnost poti in ekonomičnost poti, ki se kaže v tem, da je korist od nujne poti, ki nastane na nepremičnini, ki pot potrebuje, večja od škode, ki nastane na z nujno potjo obremenjeni nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stanovanjska hiša predlagateljev, v korist katere tudi predlagata nujno pot, leži ob parc. št. ..., ki je javna pot. Predlagatelja pa sta predlagala ustanovitev nujne poti za potrebe dostopa do vrat garaže stanovanjske hiše na južni strani. Ugotovilo tudi je, da v sporni objekt vodijo dvojna vrata po notranjosti objekta ter da so ob vhodu v garažo nahajajo tudi vrtna vrata širine 3 metre, ki vodijo na vrt, ki se nahaja v nadaljevanju in meri 700 m2. Prav tako iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ob vhodu v stanovanjsko hišo na severni strani obstaja železna ograja ob kateri je zasajeno okrasno rastlinje, za njimi pa se nahajajo betonski robniki vrtnih gredic ter da je razdalja med vrtnimi gredami in hišo oziroma ograjo 1 meter.

Utemeljeno graja pritožba zaključke sodišča prve stopnje sprejete na navedeni dejanski podlagi, ki pritožbeno ni izpodbijana, da je ustanovitev nujne poti potrebna, saj dostop do objekta garaže na južni strani z odstranitvijo ograje in robnikov vrtnih gredic ni ustrezen. Pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ob ograji na prostoru širokem približno 1 meter ni zasajenega okrasnega grmičevja.

Pogoj za dovolitev nujne poti je v skladu z zgoraj navedenim materialnopravnim izhodiščem, da med predlagateljevo nepremičnino in javno potjo ni nobene potne zveze ali pa je ta potna zveza neprimerna. V konkretnem primeru pritožba utemeljeno trdi, da sta predlagatelja onemogočila dostop do garaže tako, da sta postavila ograjo, ki dostop do garaže onemogoča, zato ni izpolnjen pogoj za dovolitev nujne poti. Lastnik nepremičnin je prvotno dolžan sam poskrbeti, da zagotovi dostop po svojih nepremičninah, šele če to ni možno oziroma je povezano z nesorazmerno visokimi stroški (nepremičnina je prestrma, preozka,...) lahko zahteva, da se na tuji nepremičnini ustanovi nujna pot. Določitev nujne poti vedno pomeni omejitev lastninske pravice za zavezanca, zato je potrebno razloge za dovolitev nujne poti presojati omejevalno. V konkretnem primeru sta ugotovljena kar dva možna dostopa do garaže predlagateljev, in sicer skozi notranja vrata peš in na mestu, kjer stoji ograja s kolesom oziroma tovorno osebno prikolico, zato imata predlagatelja možnost sama vzpostaviti po svojih nepremičninah potreben dostop do javnega cestnega omrežja. Ni namreč razlog za ustanovitev nujne poti udobnejša zveza z javno potjo, saj se nujne poti ne ustanavljajo zaradi udobnosti, temveč zaradi nujnosti. Institut nujne poti je namreč namenjen nepremičnini, da pridobi povezavo z javno cesto, ki je nujno potrebna za njeno normalno rabo, to povezavo pa bosta predlagatelja lahko zagotovila po svojih nepremičninah.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je upoštevalo tudi dopolnitev pritožbe, saj je bila vložena v okviru pritožbenega roka. V dopolnitvi pritožbe pritožnik zatrjuje, da imata predlagatelja v železni ograji narejena pomična vrata skozi katera lahko dostopita do spornega objekta, vendar pa pritožbeno sodišče navedenih dejstev ne more upoštevati, saj jih pritožnika nista zatrjevala v postopku na prvi stopnji ( čl. 337/I ZPP v zv. s čl. 37 ZNP).

Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, utemeljeni pritožbi nasprotnega udeleženca ugoditi in sklep v izpodbijanih tč. 1., 2. in 3. spremeniti tako, da se predlog predlagateljev za dovolitev nujne poti zavrne ( 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 37. čl. ZNP).

V skladu s čl. 146 ZNP stroške postopka za dovolitev nujne poti v vsakem primeru trpi predlagatelj. Glede na to, da pa je bil predlog na pritožbeni stopnji zavrnjen, pritožbeno sodišče ni posegalo v tč. 4. izreka glede stroškov postopka na prvi stopnji. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, sta mu predlagatelja dolžna povrniti nastale potrebne pritožbene stroške: stroške sestave pritožbe 250 tč., 2% administrativnih izdatkov, 20% DDV in sodno takso za pritožbo v višini 98,52 EUR, kar skupaj ob vrednosti ene odvetniške točke 0,459 EUR in ob upoštevanju Odvetniške Tarife (OT) znaša 239 EUR.