VSRS Sodba II Ips 295/2011

Revizija se zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je toženko zavezalo k izstavitvi ustrezne zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke, ki sta jo pravdni stranki ustanovili z zastavno pogodbo z dne 15. 7. 1996, in za izbris prepovedi odtujitve in obremenitve. Presodilo je, da je vsebina pogodbe, s katero sta se stranki dogovorili o hipotekarnem zavarovanju obstoječih terjatev toženke iz že sklenjenih pogodb in vseh novih terjatev, ki bodo šele nastale iz naslovov posojilnih, garancijskih in drugih pogodb, do določenega maksimalnega zneska, presplošna in ne ustreza institutu maksimalne hipoteke, temveč se približuje nedovoljeni generalni hipoteki. Pravdni stranki sta ustanovili navadno hipoteko. Ker so bile z njo zavarovane le obstoječe terjatve iz 1. člena pogodbe, ki so že prenehale, ne pa tudi terjatve iz pozneje sklenjenih posojilnih pogodb z dne 6. 12. 2000 in 16. 5. 2001, je zahtevek za izbris hipoteke utemeljen.

2Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da sta pravdni stranki ustanovili maksimalno hipoteko, s katero so do določenega maksimalnega zneska zavarovane tudi terjatve iz bodočih posojilnih pogodb. V pogodbi je opredeljeno dovolj konkretno pravno razmerje za nastanek maksimalne hipoteke. Zadoščata navedba zastavnega upnika in zastavnega dolžnika ter narava določenega pravnega razmerja (posojilno razmerje), na katerem temelji zavarovana bodoča terjatev. Del pogodbenega besedila „in drugih obveznostnih razmerij“ ni odločilen za presojo, saj je iz preostalega besedila razvidna zadostna konkretizacija temeljnega razmerja.

3Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 444/2010 z dne 24. 2. 2011 odločilo o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije in tožnikovo revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja vrste oziroma oblike hipoteke, nastale na podlagi pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice z dne 15. 7. 1996, oziroma ali je bila navedena pogodba podlaga za ustanovitev maksimalne hipoteke.

Navedbe revidenta

4Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil (dovoljeno) revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v zastavni pogodbi opredeljeni pravni temelj presplošen in nedoločljiv. Ne gre za maksimalno hipoteko, temveč za nedovoljeno generalno hipoteko. To izhaja iz besedila pogodbe „in drugih pogodbenih razmerij“. V konkretnem primeru bi bil pogoj prenehanja hipoteke izpolnjen šele s prenehanjem vseh obveznostnih razmerij in ne le s prenehanjem vseh posojilnih pogodb in garancij. Tudi poznejši dogovori o vključitvi posojilnih pogodb v okvir spornega hipotekarnega zavarovanja ne spreminjajo dejstva, da s pogodbo ni bila ustanovljena maksimalna hipoteka. Nenazadnje so obveznosti po posojilnih pogodbah z dne 6. 12. 2000 in 16. 5. 2001, ki bi morale biti tudi sicer posebej zavarovane, že prenehale.

5Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, v primeru dopuščene revizije pa v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP). Na revizijski stopnji sojenja torej ni preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, prav tako pa morajo biti vse revizijsko zatrjevane kršitve (materialnega in procesnega prava) dovolj konkretizirane in v primeru dopuščene revizije tudi skladne z obsegom dopustitve, da jih revizijsko sodišče sme preizkusiti. V konkretni zadevi revident, ki je revizijo vložil iz vseh revizijskih razlogov, ni konkretiziral očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni ostal v mejah dopuščene revizije, saj revizija ni bila dopuščena glede vprašanja učinka kasneje sklenjenih posojilnih pogodb, vprašanja poravnave obveznosti po zastavni pogodbi in vprašanja (očitne) ničnosti zastavne pogodbe v delu, ki se nanaša na zavarovanje „vseh drugih pogodbenih obveznosti“. Revizijsko sodišče takšnih nekonkretiziranih oziroma nedopuščenih revizijskih očitkov ni upoštevalo.

8V času sklenitve zastavne pogodbe je bila maksimalna hipoteka urejena po avstrijskem vzoru v pravnem pravilu paragrafa 14 Zakona o zemljiški knjigi Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930 (v nadaljevanju ZZK KJ), ki je v drugem odstavku opredeljeval pravne temelje za njeno ustanovitev (odobreni kredit, prevzeto poslovodstvo, jamčenje ali povračilo škode). Dvome avstrijske pravne teorije, ali gre za taksativno ali za eksemplifikativno naštete pravne temelje, je v korist druge možnosti razrešila novejša avstrijska sodna praksa.(1) Gre za rešitev, ki jo je sprejela tudi naša pravna teorija(2) in ki je sedaj normirana v (smiselno enakem) drugem odstavku 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se z maksimalno hipoteko lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke še ni določena.

9V tej zadevi sta pravdni stranki z zastavno pogodbo do določenega maksimalnega zneska zavarovali obstoječe terjatve iz že sklenjenih posojilnih in garancijskih pogodb ter bodoče terjatve iz posojilnih, garancijskih in drugih pogodb, ki jih bosta šele sklenili. S tem oziroma konkretneje z zavarovanjem terjatev iz že sklenjenih posojilnih pogodb in bodočih terjatev iz posojilnih pogodb, ki jih bosta šele sklenili, sta po presoji revizijskega sodišča izpolnili abstraktni dejanski stan iz drugega odstavka 146. člena SPZ oziroma iz paragrafa 14 ZZK KJ. Temeljno upniško dolžniško pravno razmerje sta opredelili v zadostni meri, da sta (veljavno) ustanovili maksimalno hipoteko, s katero niso zavarovane le obstoječe terjatve iz že sklenjenih posojilnih pogodb, temveč tudi (sporne) bodoče terjatve iz posojilnih pogodb, ki bodo šele sklenjene. Za ustanovitev maksimalne hipoteke zadoščajo že navedba zastavnega upnika (tožene banke oziroma posojilodajalke), zastavnega dolžnika (tožečega podjetja oziroma posojilojemalca) in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja (posojilne pogodbe, ki bodo šele sklenjene).(3) Te minimalne pogoje sta pravdni stranki celo presegli z dodatno konkretizacijo pravnega temelja, ki sta jo dosegli s sočasnim zavarovanjem istovrstnih in obstoječih terjatev iz že sklenjenih posojilnih pogodb. Čeprav takšna (malce ohlapna) opredelitev temeljnega razmerja ni običajna pri ustanovitvi maksimalne hipoteke,(4) revizijsko sodišče ni našlo razlogov za sprejem drugačnega stališča,(5) niti jih ni ponudila revizija. Vsi morebitni poznejši tožnikovi hipotekarni upniki bodo morali računati, da je bil lahko maksimalni znesek sporne hipoteke že v celoti izčrpan oziroma da je bilo temeljno upniško dolžniško razmerje pravdnih strank razširjeno z novimi posojilnimi pogodbami.

10Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Glej Hinteregger v: Michael Schwimann et. al., Praxiskommentar zum ABGB, Band 2, Orac Verlag, Wien 1998, str. 266.

Op. št. (2): Podrobneje Miha Juhart, Tomaž Keresteš in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, komentar k 146. členu SPZ, str. 662.

Op. št. (3): Ibidem, str. 659 in str. 661.

Op. št. (4): Maksimalna hipoteka se običajno ustanovi na podlagi okvirne kreditne pogodbe (npr. v okviru kreditiranja na tekočem računu ali v okviru tako imenovanih revolving kreditov).

Op. št. (5): Primerjalnopravno podobna stališča izražata tudi avstrijska pravna teorija in sodna praksa (glej Erich Feil, Österreichishes Hypothekarrecht, Linde Verlag, Wien 1999, str. 166 in str. 167).