VSRS Sodba VIII Ips 303/2010 in VIII Ips 275/2011

Reviziji se zavrneta.

1Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu specializirani novinar. Dne 22. 1. 2009 mu je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). V obrazložitvi navedene odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter Kodeks novinarjev Republike Slovenije, s tem ko je kot novinar časopisa S. v zvezi z opravljanjem svojega dela vodje športne redakcije tega časopisa v obdobju od 18. 12. 2008 do 26. 12. 2008 s predstavnico za stike z javnostjo H., B. B., preko sms sporočil, posredovanih iz njegovega službenega telefona, komuniciral na neprimeren način ter jo žalil, pri čemer imajo njegova dejanja tudi vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve, ter ji grozil, da bo podatke o njenem zasebnem življenju ter življenju njene matere prof. dr. A. A., dr. med., objavil v časopisu S., v kolikor B. B. ne odstopi z mesta predstavnice za stike z javnostjo H..

2Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 9. 2009 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, za vzpostavitev delovnega razmerja, za reintegracijo ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico. Ugotovilo je, da je B. B. v spornem obdobju opravljala delo tiskovne predstavnice H. in da ji je tožnik obravnavana sms sporočila pošiljal v zvezi z opravljanjem svojega dela novinarja ter v zvezi z njeno funkcijo. Ocenilo je, da je bila vsebina obravnavanih sms sporočil izredno žaljiva, tožnik pa je B. B., ki so jo sms sporočila močno prizadela, tudi grozil, kaj se bo zgodilo z njo in njeno materjo, če ne bo izpolnila njegove zahteve. Po presoji sodišča je tožnik kršil določila njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2007 ter zapoved iz 20. točke Kodeksa novinarjev Republike Slovenije, njegovo ravnanje pa ima obenem tudi znake nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve. Nadalje je sodišče presodilo, da je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

3Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 22. 4. 2010 pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 9. 2009 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje, v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek za izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo, pa je pritožbo tožnika štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sicer se je strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4Na tožnikovo pritožbo in ob posredovanju drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo z dne 1. 6. 2010 tožbeni zahtevek za izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 16. 9. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

5Zoper pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil reviziji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tako v prvi kot v drugi reviziji, ki je po vsebini domala enaka kot prva, ponavlja pritožbene navedbe. Sodišču prve stopnje očita kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje pa, da teh kršitev ni odpravilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo prvega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ker bi moral svoje delo opravljati vestno in strokovno ter pri tem upoštevati temeljne usmeritve delodajalca, določbe predpisov, odredb in navodil, ne da bi navedene elemente konkretiziralo. Dokaze, ki jih je predlagal, je sodišče prve stopnje zavrnilo (sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo), v posledici česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da se očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nanašajo na njegovo delo in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ampak na zasebno razmerje med njim in B. B., ter da je zmoten zaključek, da gre za nedopustno ravnanje v zvezi z njegovim delom novinarja. V zvezi s tem se sprašuje, v čem se kaže, oziroma kaj sploh predstavlja njegovo nedopustno ravnanje. V sodbi citirana sms sporočila so bila izmenjana v poznih večernih urah, torej v njegovem prostem času. Sodišče bi glede na izpoved priče D. o 24-urnem delovniku moralo izvesti dokaz o trajanju in razporeditvi tožnikovega delovnega časa. Predlagal je, da tožena stranka predloži splošni akt o razporeditvi delovnega časa, vendar je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je odločitev o zavrnitvi pritožbe oprlo na stališče, da je moral tožnik v primeru športnih dogodkov, ki so se dogajali v večernih urah, „potegniti“ čez njegov običajni delovni čas, pri čemer je prezrlo, da v primeru obravnavanih sms sporočil ni šlo za večerne športne prireditve. Sodišči tudi nista navedli razlogov za zaključek o tem, da je šlo v konkretnem primeru za uporabo službenega telefona v zvezi z opravljanjem tožnikovega dela. Nadalje ponavlja navedbe, da B. B. v spornem obdobju ni bila predstavnica za stike z javnostjo pri H. S tem v zvezi je predlagal poizvedbe na H., kar pa je sodišče prve stopnje (ob strinjanju sodišča druge stopnje) brez ustrezne utemeljitve zavrnilo. Iz izpovedi priče C. izhaja, da je šlo pri komuniciranju preko sms sporočil za zasebno korespondenco med tožnikom in B. B., sodišče prve stopnje pa je bistveni del njegove izpovedi napačno povzelo in zaradi tega zmotno ter v tožnikovo škodo zaključilo pomen in smisel njegove izpovedi. Na zmotnost zaključka sodišča o izključno službenem komuniciranju med B. B. in tožnikom kaže tudi dejstvo, da sta se le-ta dogovarjala o nabavi fraka za svečani ples. Očitki tožene stranke o naklepni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niso konkretizirani in določno opredeljeni, pri čemer je tožnikovo delo pisanje člankov in ne njihova objava. Opozarjanje na neprimerno ravnanje B. B. in A. A. kot strokovne direktorice F. po mnenju tožnika, ne predstavlja grožnje. B. B. tudi ni bila novinarski vir, pač pa njegova dobra znanka. V zvezi (ne)možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja pa tožnik navaja, da je že nekaj mesecev po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko sklenil pogodbo, na podlagi katere je ta v istem časopisu ponovno objavljala njegove članke, kar pritrjuje stališču, da je šlo pri izpodbijani odpovedi za „konstrukt“ oz. šikanozno ravnanje.

6Reviziji nista utemeljeni.

7Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno določbo ni mogoče upoštevati vseh tistih obsežnih revizijskih navedb o procesnih (in tudi materialnopravnih) kršitvah v obeh revizijah, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča.

8Tožnik namreč kot revizijski razlog poleg zmotne uporabe materialnega prava izrecno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa te formalno zatrjevane kršitve utemeljuje predvsem z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami sodišča in podajanjem svojega videnja dokazne ocene. Tudi sicer sodbi sodišča prve stopnje in izpodbijani sodbi nista formalno pomanjkljivi. Obe sodbi sodišča prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, iz obrazložitev pa jasno izhajajo razlogi za zavrnitev vseh tožbenih zahtevkov. Iz obeh izpodbijanih sodb tudi jasno izhaja, da se je sodišče druge stopnje s tožnikovimi obširnimi pritožbenimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijanih sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh odločilnih dejstev korektno opravilo. Iz njih je namreč jasno razvidno, katera stališča sodišča prve stopnje je tožnik izpodbijal, jasni pa so tudi odgovori sodišča druge stopnje na njegovo kritiko. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je dokazna ocena v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

9Tudi pri zatrjevani bistveni kršitvi postopka iz 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) gre

zgolj za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki glede na že pojasnjeno vezanost revizijskega sodišča na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah, ne more biti predmet revizijske presoje. Tožnik namreč v reviziji vsebino izpovedi priče E. E. povzema na način, ki ustreza njegovim trditvam v postopku, ob tem pa podaja svoje videnje dokazne ocene. Očitka t. i. protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na tak način ni mogoče utemeljiti.

10Za odločitev v predmetni zadevi sta bistvena dva zaključka nižjih sodišč, ki jima tožnik tudi v revizijah nasprotuje, in sicer da je tožnik v času pošiljanja spornih sms sporočil štel, da je B. B. opravljala funkcijo tiskovne predstavnice H., pri čemer je tudi ona sama štela, da opravlja navedeno funkcijo, ter da je tožnik slednji sporna sms sporočila pošiljal v zvezi z opravljanjem te njene funkcije in v zvezi s svojim novinarskim delom. Prvi zaključek izhaja že iz same vsebine spornih sms sporočil, v katerih je med drugim B. B. nazival z besedami "piarovka H." ter jo spraševal o njenem "piarovskem" prispevku v medijih. Glede na takšne ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ni bilo potrebe po dodatnem poizvedovanju pri H. o uradnem statusu B. B. v spornem obdobju in je zato sodišče prve stopnje navedeni tožnikov dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Ob dejstvu, da je B. B. v tej funkciji dejansko nastopala, je ključna predvsem ugotovitev, da jo je tudi tožnik štel za tiskovno predstavnico H. Kakšen je bil njen uradni status, v tem oziru ni pomembno, zato pri predlaganih poizvedbah pri H. ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na odločilno dejstvo. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar pri tem ne gre za takšno kršitev postopka, ki je oziroma bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča.

11Podobno velja tudi za zavrnitev dokaznega predloga za predložitev splošnega akta tožene stranke o razporeditvi delovnega časa. Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, niso vezane le na delovni proces (delo v organiziranem delovnem procesu delodajalca), morajo pa biti povezane z naravo dela delavca.(1) V predmetni zadevi tako ni odločilno dejstvo, ali je tožnik sporna sms sporočila pošiljal med svojim delovnim časom ali izven njega, pač pa je bistvena povezava med obravnavanimi ravnanji ter naravo tožnikovega dela. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da so bila sporna sms sporočila poslana izven njegovega delovnega časa, kot zatrjuje tožnik, to samo po sebi ne bi zadoščalo za presojo, da le-ta sploh ni kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

12Tožena stranka je namreč odpovedni razlog pravilno utemeljila s prepovedjo škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR, kot enim od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca, ki se nanaša na zaščito delodajalčevih poslovnih interesov. V vsakem konkretnem primeru posebej je treba presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnosti delavca v času izven delovnega časa in izven prostorov delodajalca, torej v sferi delavčeve zasebnosti. Zato je ZDR v 35. členu določil, da se je delavec dolžan vzdržati vseh moralno ali materialno škodljivih ravnanj za delodajalca in je to prepoved povezal z naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu.

13Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu specializiranega novinarja, njegovo delo vodje športne redakcije pri S. pa se je nanašalo na spremljanje aktualnega športnega dogajanja. Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da glede na naravno takšnega dela ni mogoče potegniti stroge ločnice med komuniciranjem tožnika kot novinarja in njegovim zasebnim komuniciranjem. Revizijsko sodišče soglaša tudi z nadaljnjo presojo sodišča druge stopnje, da je šlo pri sms sporočilih v obdobju od 18. 12. do 26. 12. 2008, za komunikacijo tožnika kot novinarja s B. B. kot tiskovno predstavnico H. Iz vsebine sms sporočil je namreč razvidno, da je šlo za pogovore v zvezi z delovanjem B. B. v H., to pa je bilo področje, ki ga je tožnik kot vodja športne redakcije pri S. tudi pokrival (na kar je B. B. tudi opozarjal v sms sporočilih). Vsebina spornih sms sporočil je bila torej v neposredni povezavi s tožnikovim novinarskim delom pri časopisu S., kjer je bil zaposlen. Obenem pa je tožnik (kot izhaja iz vsebine enega od obravnavanih sms sporočil) B. B. celo grozil z objavo članka v tem istem časopisu, v katerem bo javnosti razkril podatke iz njene zasebnosti in zasebnosti njene matere, v kolikor ne bo „javno objavila, da zaradi prezasedenosti ne more več sodelovati s H.“. S takšnim, z vidika novinarske etike nesprejemljivim ravnanjem, je tožnik prestopil meje pravno varovanega polja svoje zasebnosti in se zato pri presoji njegovih ravnanj kot kršitve obveznosti iz delovnega razmerja sodišči druge in prve stopnje pravilno sklicujeta na prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR ter tudi na določbo četrte alineji drugega odstavka 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v kateri je ta zakonska obveznost povzeta. Ker je tožnik škodoval delodajalcu z ravnanjem, ki ima obenem, kot sta pravilno obrazložili že sodišči druge in prve stopnje, tudi vse znake kaznivega dejanja razžalitve, to predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

14Sodišči sta pravilno zaključilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je za uspešnost novinarskega dela bistveno zaupanje, pri čemer pa ni mogoče pričakovati zaupanja do novinarja, ki ravna tako kot v obravnavani zadevi tožnik. Ob tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bil zaradi nedopustnih tožnikovih ravnanj prizadet ugled tožene stranke, saj je obravnavana zadeva prišla v javnost, zato so razumljiva in legitimna njena prizadevanja za to, da se kaj takega v prihodnje ne bi ponovilo.

15Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v revizijskem postopku navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik v zvezi z novima dokazoma (pogodba o avtorskem delu z dne 27. 1. 2010, sklenjena med tožnikom kot samostojnim podjetnikom in toženo stranko (priloga A21), ter tožnikov članek, ki je bil v S. objavljen 8. 1. 2010 (priloga A22) – oba je tožnik priložil prepozni dopolnitvi pritožbe) teh kršitev ne uveljavlja. Ker se navedena dokaza torej nanašata le na ugotovljeno dejansko stanje, ki pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more predmet revizijskega preizkusa, ju revizijsko sodišče ni upoštevalo.

16Glede na navedeno revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z zavrnitvijo s tem povezanih dajatvenih zahtevkov niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP obe

reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008.