VSRS Sklep II Ips 44/98

Zahteva za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi overjenega dolgovnega seznama upnika z dne 23.10.1996 dovolilo proti dolžniku zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 2,206.568,30 SIT s pripadki izvršbo z ugotovitvijo vrednosti dolžnikovih nepremičnin ter s prodajo teh nepremičnin na javni dražbi in poplačilom upnika iz prejete kupnine. Ugovor dolžnika proti takšni odločitvi je zavrnilo med drugim tudi zato, ker overjeni dolgovni seznam predstavlja izvršilni naslov, v katerega sodišče ne more posegati. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo dolžnikovi pritožbi ter sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o dovolitvi izvršbe razveljavilo in predlog upnika za izvršbo zavrnilo. Dolgovni seznam je po tem stališču lahko izvršilni naslov le za izvršilne postopke, izvedene po določbah zakona o davkih občanov, ne pa tudi za izvršilne postopke, izvedene po določbah zakona o izvršilnem postopku.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti odločitvi sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagalo je njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Zakon o davkih občanov (ZDO - Ur. list RS, št. 8/91), ki je uporabljiv v navedenem primeru, je specialni predpis, ki v določbi drugega odstavka svojega 80. člena podeljuje lastnost izvršilnega naslova v izvršilnem postopku - kadar se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb - tudi dolgovnemu seznamu o zaostalih obveznostih, ki ga sestavi davčno knjigovodstvo, overi pa predstojnik davčnega organa. Po 3. točki drugega odstavka 16. člena ZIP (zakona o izvršilnem postopku) pa je izvršilni naslov druga odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Izraz "druga odločba" je treba razlagati širše, ne pa strogo formalno in ozko. Zmotno je stališče, da je dolgovni seznam izvršilni naslov le za izvršilni postopek, ki se izvaja po določbah ZDO. Ker gre za specialni izvršilni naslov, ni mogoče uporabiti 17. in 18. člena ZIP - navedeni določbi se nanašata na izvršilne naslove po 1. in 2. točki drugega odstavka 16. člena ZIP. V predlogu zakona o izvršbi in zavarovanju (zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena še pred sprejemom omenjenega zakona) je v 4. točki drugega odstavka 16. člena, ki odgovarja 3. točki drugega odstavka 16. člena ZIP, izraz "druga odločba" zamenjan z izrazom "druga listina". Tudi določilo drugega odstavka 44. člena zakona o davčnem postopku (ZDavP - Ur. list RS, št. 18/96) je identično z določilom drugega odstavka 80. člena ZDO.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dostavljena strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 408. člena v zvezi s 390. členom ZPP - zakona o pravdnem postopku).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prisilno izterjavo davkov iz zavezančevega - dolžnikovega nepremičnega premoženja je na zahtevo davčnega organa mogoče opraviti le po določbah ZIP (drugi odstavek 78. člena ZDO). Navedeno izhodišče je podlaga za pravno presojo, ki vključuje procesno in materialnopravno odločanje v medsebojni povezavi. Zahteva za varstvo zakonitosti vidi napake izpodbijanega sklepa v obeh smereh. Pri tem odločilno težo pripisuje razlagi prirejenosti določb procesne narave (ZIP) in določb ZDO, ki se nanašajo na vsebinsko formulacijo izvršilnega naslova (drugi odstavek 80. člena). Po tem stališču naj bi ZIP bil splošen predpis, ZDO pa naj bi z določanjem posameznih izvršilnih naslovov posegal v specialno področje. Načeloma to drži. Vendar pa v tem okviru problem ustrezne razlage terja določeno opredelitev.

Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da je dolgovni seznam o zaostalih obveznostih (drugi odstavek 80. člena ZDO)

izvršilni naslov le za izvršilne postopke, izvedene po določbah ZDO, ne pa tudi za izvršilne postopke po določbah ZIP. Nasprotno temu zahteva za varstvo zakonitosti meni, da razlaga izraza "druga odločba" iz 3. točke drugega odstavka 16. člena ZIP pripelje do ugotovitve, da je dolgovni seznam o zaostalih obveznostih kljub drugačnemu nazivu prav ta druga odločba. Vendar pa ta razlaga ob dosledni uporabi določb ZIP (procesni predpisi naj bi ne omogočali arbitrarnih tolmačenj) ni prepričljiva. Izvršilni naslovi po določbi 16. člena ZIP so poleg sodne odločbe in sodne poravnave tudi odločba v upravnem postopku ter druga odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Tudi določbi 17. in 18. člena ZIP pri vsebinski opredelitvi v 16. členu ZIP navedenih izvršilnih naslovov predpostavljata kot izvršljiv procesni akt, izdan v upravnem postopku, le (izvršljivo) odločbo. Dolgovni seznam o zaostalih davčnih obveznostih pa po svojem nazivu in vsebini ni (druga)

odločba, kakršno ima v mislih določba 3. točke drugega odstavka 16. člena ZIP. Od tu naprej pa je zato odveč razpravljanje o splošnem in specialnem in o morebitni prirejenosti ali podrejenosti za ta primer uporabljivih pravnih norm. Overjeni dolgovni seznam o zaostalih davčnih obveznostih za več let iz drugega odstavka 80. člena ZDO ni naslov, ki bi bil izvršilni naslov po določbah ZIP. Upnik se zato mora izkazati z vsemi izvršljivimi upravnimi odločbami.

Zahteva za varstvo zakonitosti se v svojih razlogih (analogno in primerjalno) sklicuje tudi na določbo 3. točke drugega odstavka 16. člena zakona o izvršbi in zavarovanju, ki pa se uporablja šele od 15.10.1998 dalje. Ta med izvršilne naslove uvršča tudi drugo listino, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Vendar ta določba v tem primeru, ki je bil izpeljan po predpisih tedaj še veljavnega zakona o izvršilnem postopku ni uporabljiva. Iz tega razloga tudi zatrjevana identičnost sedaj veljavne določbe drugega odstavka 44. člena ZDAVP z določbo drugega odstavka 80. člena tedaj veljavnega ZDO za odločitev v tem postopku ni pomembna.

Izpodbijani sodni odločitvi tako ni mogoče očitati v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih procesnih in materialnopravnih napak, niti tistih napak, na katere je bilo v tem postopku treba paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (408. člen v zvezi s 393. členom ZPP).