VSRS Sklep VIII Ips 374/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v prvi, drugi in tretji točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (z dne 28. 4. 2005), naložilo toženi stranki, da tožnici vzpostavi delovno razmerje od 3. 6. 2005 dalje in ji do 30. 11. 2005 obračuna vse zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, od 1. 12. 2005 pa razliko med plačo, ki jo tožnica prejema na F. in pripadajočo plačo ter tožnico pozove nazaj na delo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici vpiše delovno dobo v delovno knjižico od dneva prenehanja delovnega razmerja, razen delovne dobe, pridobljene v tem času pri drugem delodajalcu, ter ji obračuna razliko med že izplačanim in pripadajočim regresom za letni dopust za leto 2005. Zavrnilo je višje zahtevke glede presežka plač, ki jih tožnica prejema pri drugem delodajalcu, glede dela zahtevka za vpis delovne dobe, plačila dela regresa, odpravnine zaradi razrešitve s funkcije podpredsednice in povračila materialnih stroškov potovanj v tujino. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka.

2V zvezi z odločitvijo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vzpostavitvi delovnega razmerja in pravicami iz delovnega razmerja je sodišče ugotovilo, da je tožnica uživala posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je v času odpovedi dojila otroka. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da se ni mogoče sklicevati na zdravniško potrdilo o dojenju, ker ga je tožnica predložila šele v sodnem postopku. Že v pisnem zagovoru pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, dne 21. 4. 2005, je tožnica navedla, da uživa posebno varstvo po 115. členu ZDR.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, s posebnim sklepom pa je odločilo tudi, da ne dopusti revizije glede odločitve o regresu za letni dopust, presežku plač in materialnih stroškov.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri utemeljitvi posebnega varstva tožnice pred odpovedjo upoštevali šele tožbi priloženo zdravniško potrdilo z dne 19. 5. 2005 o tem, da tožnica doji otroka. Potrdilo je bilo tudi izdano po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki tožene stranke niti do izteka odpovednega roka ni seznanila z dokazom o dojenju. Tožnici je bila dana možnost zagovora. V pisnem zagovoru z dne 21. 4. 2005 se je brez dokazil sklicevala na to, da uživa posebno varstvo po 115. členu ZDR, čeprav je tožena stranka njeni pooblaščenki že 11. 4. 2005 posredovala dopis, da ji niso znani razlogi za posebno varstvo po 115. členu ZDR. Ob vrnitvi na delo po starševskem in letnem dopustu tožnica ni uveljavljala pravic doječe matere po 193. členu ZDR, zato tožena stranka ni mogla sklepati o tem, da doji otroka. Po 115. členu ZDR zaščite ne uživajo le doječe matere, temveč tudi nosečnice. Tožena stranka je bila glede na načelo pravne varnosti dolžna upoštevati le znane dokaze in ne tistih, ki so bili na novo predloženi šele v sodnem postopku. V preostalem delu se v celoti sklicuje na dosedanje navedbe v postopku.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8Tožena stranka je revizijo vložila zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, vendar iz vsebine revizije izhaja, da je le-ta vložena le zoper pravnomočno odločitev sodišča v delu, v katerem je tožnica s svojimi zahtevki uspela - razen odločitve o pripadajočem regresu za letni dopust za leto 2005, saj revizija v tem delu tudi ni bila dopuščena. Zato je revizijska presoja omejena le na del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (del odločitve sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka), v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v prvi, drugi in tretji točki izreka.

9Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar to ni bil predmet presoje revizijskega sodišča.

10Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (in ki ne morejo biti predmet revizijske presoje - tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica v svojem pisnem zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2005 toženo stranko opozorila, da uživa varstvo po 115. členu ZDR, vendar brez konkretnejših navedb in dokazov o tem, za kakšno obliko varstva gre. Tožnica je zdravniško potrdilo o dojenju z dne 19. 5. 2005 predložila šele k tožbi (ki je bila vložena dne 2. 6. 2005), dejstvo, da dejansko doji otroka, pa je kot priča v sodnem postopku potrdil tudi dr. M. K..

12Po prvem odstavku 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Po drugem odstavku istega člena delavcem v času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Če delodajalec ob izreku odpovedi ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Le v primeru predhodnega soglasja inšpektorja dela, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca, le-ta lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje (tretji odstavek 115. člena ZDR).

13Iz te zakonske določbe izhaja, da je varstvo pred odpovedjo zagotovljeno v treh primerih - delavkam v času nosečnosti, ves čas dojenja otroka in staršem v času izrabljanja starševskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela). Zakon pri zagotovitvi varstva za nosečo delavko zahteva njeno aktivno ravnanje - takojšno predložitev zdravniškega potrdila o nosečnosti (oziroma predložitev tega potrdila takoj po prenehanju ovir). Naknadno predloženo potrdilo se ne more upoštevati. Aktivno ravnanje se zahteva tudi pri uveljavljanju varstva v času izrabe starševskega dopusta, saj mora delavka, ki tak dopust izrablja, delodajalca obvestiti o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta (191. člen ZDR, 16. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.). Tudi v primeru izjemnih okoliščin (rojstvo še pred izrabo porodniškega dopusta, če izrabi takšen dopust oče, itd.) je obveščanje delodajalca obvezno, le rok za obvestilo je krajši (22. člen ZSDP). V obeh navedenih primerih se delodajalec torej že predhodno seznani oziroma se mora seznaniti s statusom delavke, ki le tej zagotavlja posebno varstvo.

14Glede doječe delavke iz besedila 115. člena ZDR to ne izhaja izrecno, saj ni določeno, da mora o tem seznaniti delodajalca oziroma, da je dokaz (zdravniško potrdilo) o dojenju dolžna predložiti takoj, ko je to mogoče, oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh. Vendar pa si varstva delavke in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, tudi v tem primeru ni mogoče predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka doji otroka. Že splošno načelo oziroma obveznost delavcev je, da morajo obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (prvi odstavek 34. člena ZDR). Ta dolžnost je še jasneje določena v sedaj nekoliko spremenjenem tekstu te zakonske določbe (Ur. l. RS, št. 103/2007), po katerem mora delavec delodajalca obvestiti tudi o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.

15Tudi uresničevanja splošne določbe o varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva po tretjem odstavku 187. člena ZDR - da mora delodajalec delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti - si ni mogoče predstavljati brez predhodne seznanitve delodajalca. Iz 193. člena ZDR (na katerega se sklicuje tožena stranka) smiselno izhaja, da mora delavka, ki namerava uveljavljati pravico do odmora zaradi dojenja, obveščati delodajalca o tem, da doji otroka - res pa je, da uresničevanje te pravice po drugem odstavku 193. člena ZDR v skladu s predpisi, ki urejajo starševski dopust, ni urejeno. Tudi varstva nosečnic in delavk, ki dojijo, v primeru del, ki lahko ogrozijo zdravje delavke oziroma zdravje otroka ter v zvezi z nočnim in nadurnim delom (189. in 190. člen ZDR), si ni mogoče predstavljati brez seznanjenosti delodajalca s takšnim statusom. Po Pravilniku o varovanju zdravja pri delu nosečih žensk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk (Ur. l. RS, št. 82/2003), je doječa delavka tista, ki doji otroka in ki o svojem stanju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca! Ta opredelitev velja v zvezi z ukrepi in aktivnostmi za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih mater, ki so določeni v tem pravilniku.

16Navedene določbe so usklajene s 188. členom ZDR, po katerem v času trajanja delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti. To po analogiji velja tudi za doječe delavke - če nameravajo uveljavljati neko pravico ali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, morajo o tem (določno) obvestiti delodajalca. V takšnem primeru delodajalec lahko zahteva tudi ustrezno dokazilo o dojenju. Povsem splošno sklicevanje na varstvo po 115. členu ZDR ne zadošča. Delodajalec je dolžan upoštevati posebno varstvo le, če je seznanjen z dejstvom, da delavka doji otroka.

17Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo pri presoji o tem, da je bilo tožnici varstvo po 115. členu ZDR zagotovljeno že zgolj na podlagi (šele) v sodnem postopku predloženega dokaza oziroma ugotovitve, da doji otroka. Odločilna za presojo namreč ni že ta oziroma samo ta ugotovitev, temveč tudi, ali je tožnica delodajalca sploh seznanila s tem, da doji otroka oziroma je delodajalec za to kako drugače vedel. Glede teh okoliščin pa dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno - predvsem ker se tožena stranka že v odgovoru na tožbo in kasneje sklicuje in dokazuje, da se je tožnica že v dopisu z dne 29. 3. 2005 le na splošno in načeloma sklicevala na varstvo po 115. členu ZDR, da ji je tožena stranka že 11. 4. 2005 odgovorila, da ji niso znani razlogi za posebno varstvo po 115. členu ZDR, podobno pa je odgovorila dne 28. 4. 2005 tudi na njeno spet le splošno sklicevanje na varstvo po 115. členu ZDR v pisnem zagovoru tožnice z dne 21. 4. 2005. Sodbi sodišč druge in prve stopnje o teh dodatnih dejstvih, ki so lahko odločilna, nimata nobenih razlogov.

18Na drugačen zaključek ne vpliva določba drugega odstavka 187. člena ZDR, po kateri je v primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva (in kar glede na nadaljnjo ureditev v tem poglavju zakona zajema tudi varstvo doječih delavk) po tem zakonu dokazno breme na strani delodajalca. Kot že navedeno le-ta namreč vseskozi zatrjuje in dokazuje, da mu je bilo vse do poteka odpovednega roka znano le splošno sklicevanje tožnice na varstvo po 115. členu, ne pa konkretno, na kateri podlagi po tej določbi tožnica uveljavlja varstvo.

19Revizijsko sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v prvi, drugi in tretji točki izreka in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu ter v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče natančneje ugotoviti potek dogodkov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, predvsem, ali je ta delodajalca seznanila z dejstvom, da doji otroka, oziroma ali je bilo to dejstvo delodajalcu kako drugače znano. Če bo ugotovilo, da delodajalec ni bil seznanjen z dejstvom, da tožnica doji, le-tej ni bil dolžan zagotoviti varstva po 115. členu ZDR; v takšnem primeru bo moralo sodišče natančneje ugotoviti in se opredeliti tudi do utemeljenosti razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

20Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).