VSRS Sodba II Ips 342/2008

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh toženki povrniti 343 EUR stroškov revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mld. A. K., rojen 16. 9. 1996, zaupa v varstvo in vzgojo toženki. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje svojega mladoletnega sina preživnino v znesku 1.000 CHF na mesec od 19. 2. 2004 dalje. Že zapadle in še neplačane mesečne zneske preživnine je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. V bodoče zapadle obroke pa mora tožnik plačati do vsakega petnajstega v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je določilo tudi stike tožnika z A. ter odločilo o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je preživnino znižalo na 860 CHF mesečno. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka, tako da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 448,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2007 dalje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Navaja, da sta nižji sodišči ravnali v nasprotju s 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR), ker pred odločitvijo o varstvu in vzgoji nista pridobili mnenja centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Pridobljeno izvedensko mnenje dr. S. mnenja CSD ne more nadomestiti. Mnenje CSD namreč ne upošteva le psiholoških oziroma čustvenih vidikov staršev, temveč tudi vse ostale vidike in faktorje (družbene, ekonomske, finančne, zdravstvene, vzgojne, okoljske itd.), ki utegnejo biti relevantni pri presoji otrokove koristi. Sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo izvedenca, zaradi česar je bilo strankama onemogočeno, da se do tega opredelita. Nasprotovanje toženke postavitvi novega izvedenca ni zadosten razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Gre za kršitev načela kontradiktornosti. Nižji sodišči sta kršili določbo 410. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter 12. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, saj A. nista zaslišali oziroma z njim opravili neformalnega razgovora, s čimer sta mu onemogočili, da bi izrazil svoje mnenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Otroci v skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave uživajo posebno varstvo in skrb. To načelo je ponovljeno v 2. členu ZZZDR. Prav zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanje sodišč in CSD. Čeprav so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, mora sodišče ne glede na to, ali gre za postopek razveze zakonske zveze ali pa za (poročene) starše, ki ne živijo skupaj, oziroma za osebe, ki niso sklenile zakonske zveze, preden odloči o varstvu in vzgoji skupnih otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Razlog za takšno vlogo CSD v tovrstnih postopkih je treba iskati v značilnostih posebnega postopka iz sedemindvajsetega poglavja ZPP. Stranki sta v rednem postopku odgovorni, da v pravdni zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP). Kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki, ki skušajo relativizirati odvisnost dejanske podlage sodbe od aktivnosti strank (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resničnostne vrednosti, kar bi mu omogočilo pravilno odločitev. Vlogo CSD v sporih o varstvu in vzgoji otrok je zato iskati v skrbi za javni interes, ki je v varstvu koristi otrok. Morebitni manko glede dejstev, ki jih stranke niso navedle, bi pa lahko bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, o njunih osebnostnih značilnostih, o njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju družine, stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njegovem odnosu do vsakega od staršev, navezanosti, željah itd..(1) Z vsemi navedenimi okoliščinami sta se nižji sodišči seznanili, in sicer preko mnenja švicarskega izvedenca dr. S., kateremu je bilo (v okviru dane mu naloge) jasno naloženo, da upošteva koristi A., opravil pa je tudi razgovore z obema staršema in otrokom. Da bi bil švicarski izvedenec strokovno manj usposobljen oziroma manj primeren kot delavci CSD, ni bilo zatrjevano. Dejstvo, da je bilo to mnenje, ki ga je predložil sam revident, predloženo v fazi postopka zaščite zakonske zveze po švicarskem pravu, mu ne jemlje dokazne vrednosti. Nižji sodišči tako nista ravnali napak, ko mnenja CSD nista pribavljali. Ta namreč v konkretnem primeru prej omenjenih podatkov o družini ne bi mogel posredovati, saj družina že ves čas živi v Švici, zaradi česar CSD nima vpogleda v A. življenje, in tako svoje funkcije v smislu 105. člena ZZZDR ne bi mogel opraviti. Bistveno v zadevi pa je, da se je sodišče seznanilo z dejansko situacijo družine, torej da je prišlo do podatkov, ki so pomembni za presojo otrokove koristi.

Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, zakaj ni bilo treba neposredno zaslišati švicarskega izvedenca, ki je podal svoje mnenje izven pravde. Pravdni stranki namreč nista imeli nobenih konkretnih pripomb ali vprašanj zanj; zakaj bi ga moralo sodišče zaslišati, pa tožnik tudi v reviziji ni pojasnil. Smisel zaslišanja izvedenca pa je ravno v tem, da se odpravijo nejasnosti, nepopolnosti, protislovnosti izvedenskega mnenja. Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče (ne pa morda stranki) oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).(2) Ker med pravdnima strankama ni bilo nobenih nesoglasij glede predloženega mnenja švicarskega izvedenca, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, ker ni postavilo novega izvedenca.

410člen ZPP predvideva, da mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem CSD ali šolskega svetovalnega delavca. Določljivost primarnih dispozicij procesnih pravil je zaradi obličnostne narave sodnega postopka večinoma razmeroma striktna. So pa tudi primeri, ko je zaradi narave pravnega položaja intenzivnost določljivosti procesnega pravila manjša, bolj raztegljiva.(3) Obravnavani primer pa je zaradi svoje narave in življenjske občutljivosti še posebej vsebinsko odprt. Sodišču omogoča, da se z vso svojo oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo. Ni namreč nujno, da se mladoletnega otroka neposredno povabi na neformalni razgovor; to lahko opravi drug organ ali tudi izvedenec, ki ima za to potrebno strokovno znanje. Sodišče seveda pri tem ne sme ravnati samovoljno. A. je bil seznanjen s postopkom (tudi preko razgovora z izvedencem v Švici). Ker pa se otrok nahaja v področju konflikta lojalnosti do staršev, ko se izogiba, da bi posredoval elemente, ki bi lahko škodili enemu ali drugemu, zaradi česar trpi, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da bi bilo vztrajanje pri pridobitvi otrokovega mnenja v nasprotju z njegovo koristjo. Po prepričanju revizijskega sodišča je izvedenec psihološke stroke kot strokovno usposobljena oseba primernejša za ugotavljanje želja in nagibov desetletnega otroka kot pa sodišče, ki s takim znanjem (praviloma) ne razpolaga, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v otrokovo korist, ko A. ni vabilo na neformalni razgovor, pač pa je otrokovo mnenje obravnavalo v okviru ugotovitev in zaključkov švicarskega izvedenca. Ker je bila s tem tudi otroku zagotovljena možnost vplivati na odločitev sodišča, okoliščina, da švicarskega izvedenca ni postavilo slovensko sodišče, ne more biti odločilna. Zagotavljanje otrokove koristi je namreč temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in velja tako za starše kot za sodišče, ter osrednje načelo in značilnost tako Konvencije ZN o otrokovih pravicah (Ur. list SFRJ, št. 15/90 in Ur. list RS, št. 35/92), kot tudi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Ur. list RS, št. 86/99). Ob vsem povedanem je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Revizijsko sodišče je glede na navedeno, na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo, o stroških revizijskega odgovora toženke pa odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter odvetniške in taksne tarife.

---.---

Op. št. (1): Strajnar, Z., Pomen mnenja CSD pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, 4/2000, str. 66 do 70. Ogrizek, D., Postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki, Pravosodni bilten 3/2001, str. 93 do 123. Op. št. (2): Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 504. Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 943/2006 z dne 1. 3. 2007.