VSRS Sodba X Ips 171/2009

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 20. 8. 2003, s katero je bilo revidentu naloženo plačilo: davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 9.306.724 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; in zamudnih obresti od ugotovljene razlike v višini akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 1.220.727,16 SIT. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo v delu, o katerem ni bilo odločeno z delno odločbo Ministrstva za finance z dne 22. 8. 2006, zavrnila. 2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na razloge, ki sta jih v svojih odločbah navedla upravna organa obeh stopenj ter zavrne vse tožbene ugovore. 3. Revident je vložil pritožbo in revizijo. Meni, da izpodbijana odločba predstavlja tudi akt iz 4. člena ZUS-1, zato je pritožba dovoljena na podlagi prvega odstavka 73. člena v zvezi s 66. členom ZUS-1. Podredno vlaga tudi revizijo. Njeno dovoljenost pa utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ZUS-1 odločilo na seji, čeprav bi moralo opraviti glavno obravnavo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nasprotuje stališču, da gre pri uporabi slovenskih računovodskih standardov - SRS/93 za uporabo predpisov. Gre za pravila stroke, zato bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi pojasnil pomen pravno pomembnih pojmov. Sodišče prve stopnje se do vsebinskih ugovorov ni opredelilo, takšno ravnanje pa predstavlja sodno samovoljnost in arbitrarnost. V obravnavanem primeru je treba nepremičnino uvrstiti med njegova opredmetena osnovna sredstva v skladu s SRS 1.21. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni pogoj za knjiženje nepremičnine med opredmetena osnovna sredstva. Pomembno je le, da je kupec na podlagi pogodbe sredstva prevzel v posest. Veljavnost pravnega posla tudi ni odvisna od notarskega zapisa oziroma overitve. Sodišče prve stopnje je tudi povsem prezrlo določbo 52. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Opozarja na drugačno odločitev v identičnem primeru in se sklicuje na odločbo RUJP, Izpostava Ljubljana Center z dne 8. 3. 1996. Stvarnopravno varovan položaj je revident imel v za odločitev pomembnem obdobju tudi po ZTLR. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. 5. Revizija ni utemeljena. 6. Vrhovno sodišče revidentovo vlogo obravnava kot revizijo.V obravnavanem primeru zoper izpodbijano sodbo pritožba namreč ni dovoljena, kot zmotno meni revident. 7. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja niti ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1. Revident namreč ni vložil tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1 (in sodišče prve stopnje je kot take tudi ni obravnavalo), po katerem v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ampak izpodbojno tožbo v "rednem" upravnem sporu po prvi alineji prvega odstavka 33. člena v povezavi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1. 8. Revizija je dovoljena zaradi izpolnjenega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru je bilo revidentu naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 9.306.724 SIT, kar je 38.836,27 EUR, in torej presega 20.000 EUR. 9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi. 10. V obravnavanem primeru je pri obračunu davka od dobička pravnih oseb sporno, ali so izpolnjeni pogoji za upoštevanje investicije v osnovna sredstva (nepremičnine) kot davčne olajšave. 11. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDDPO se davčnemu zavezancu prizna olajšava v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva, vendar največ v višini davčne osnove. Za opredelitev pojma opredmetenih osnovnih sredstev je v obravnavanem primeru treba uporabiti Slovenske računovodske standarde iz leta 1993-SRS/93, ki v točki 1.1 določajo, da obsegajo opredmetena osnovna sredstva postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma z razlagami v poglavju C tega standarda in so v lasti podjetja ali pa ima podjetje na njih pravico do finančnega najema. V SRS/93 1.21 (poglavje C) je navedeno, da so osnovna sredstva stvari: ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja druge takšne stvari; ki jih podjetje pridobi ali izdela z namenom, da jih bo uporabljalo samo; ki niso namenjene prodaji v okviru rednega delovanja; ki jih ima podjetje v lasti ali finančnem najemu. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDDPO za uveljavljanje olajšave v opredmetena osnovna sredstva (nakup nepremičnine - sušilnice in skladišča hmelja s pomožnimi prostori in pripadajočim stavbiščem v A.), saj revident ni izkazal lastninske pravice na predmetni nepremičnini v obdobju, v katerem je davčno olajšavo uveljavljal, torej za leto 2001, prav tako pa ni izkazal finančnega najema. 13. Iz v upravnem sporu ugotovljenega dejanskega stanja (na katerega je revizijsko sodišče v revizijskem postopku na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano) izhaja, da je revident dne 28. 12. 2001 sklenil z B. B. kupno pogodbo za nakup predmetnih nepremičnin. Ni sporno, da je bila pogodba med strankama sklenjena, kot tudi ne, da ni bila notarsko overjena in tako seveda tudi ne predložena zemljiški knjigi zaradi vknjižbe lastninske pravice na revidentovo ime. Pri priznanju davčne olajšave se upošteva datum nastanka poslovnega dogodka (npr. datum podpisa pogodbe). Zato ni potrebno, da bi bila nepremičnina že tudi vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa mora biti po presoji Vrhovnega sodišča (enako Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 66/2005 z dne 9. 4. 2009) sklenjena pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, kar pa v obravnavanem primeru ni bila, saj v letu 2001 niti še ni bila predložena davčnemu uradu zaradi odmere davka na promet nepremičnine in tudi ni bila notarsko overjena. To je bilo po podatkih spisov storjeno 11. 1. 2002, davek na promet nepremičnin pa je bil odmerjen z odločbo z dne 17. 1. 2002. Revident torej po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel izkazati, da je bil v letu 2001 že lastnik nepremičnine, glede katere uveljavlja davčno olajšavo. Sklicevanje na dejansko posest in na ekonomsko lastništvo je v takem primeru pravno neupoštevno, saj je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je davčne olajšave (zaradi morebitnih zlorab) treba tolmačiti restriktivno. 14. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na uporabo SRS/93 kot predpisa. Glede ustavnosti (in uporabe) SRS/93 je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-251/00 z dne 19. 10. 2000 ugotovilo, da SRS/93 niso v neskladju z Ustavo, saj gre za splošni akt, ki ga je izdal pristojni organ, prav tako pa je bila pred začetkom njihove veljavnosti izpolnjena ustavna zahteva po objavi. Ker gre torej za splošni akt (kar ugotavlja tudi Ustavno sodišče), je to del materialnega prava. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da bi moral razlago SRS/93 podati izvedenec ekonomske stroke. Pravo namreč razlaga sodišče in ne izvedenci. 15. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi odločanja na nejavni seji. Sodišče prve stopnje lahko v upravnem sporu odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (59. člen ZUS-1). Ravno tako lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, kot je to določeno v drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 16. V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča dejstva, ki so relevantna za uporabo materialnega prava, niti niso sporna. Tako ni sporno, da je bila kupna pogodba za nakup nepremičnin, za katere je tožnik uveljavljal olajšavo, sklenjeno 28. 12. 2001; da pogodba v letu 2001 ni bila davčno obravnavana in ni bila notarsko overjena. Ali je pogodba kot taka že v letu 2001 dokazovala lastništvo tožeče stranke na nepremičnini, ali so izpolnjeni pogoji iz SRS/93 1.1 in 1.21 glede opredmetenega osnovnega sredstva ter ali je možno uveljavljati olajšavo iz 39. člena ZDDPO pa so pravna vprašanja, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, in ne dejanska vprašanja. Zato Vrhovno sodišče ugovore glede absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi neoprave glavne obravnava zavrača kot neutemeljene. 17. Pravno nepomembno je tudi revidentovo sklicevanje na drugačno odločitev davčnega organa v identičnem primeru, saj revident niti ne zatrjuje, da bi bila taka odločitev podvržena sodni presoji, in torej ne gre za različno sodno prakso. 18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. 19. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).