VSRS Sklep II Ips 883/2007

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se drugostopenjski sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne upničina pritožba in potrdi prvostopenjski sklep o ugoditvi ugovoru, ustavitvi izvršbe in odmeri dolžničinih stroškov.

Upnica mora v osmih dneh povrniti dolžnici 671,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, stroške svojega odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je v tretjem odločanju ponovno ugodilo dolžničinemu ugovoru po izteku roka in ustavilo izvršbo, ker je presodilo, da je prenehala upničina s hipoteko na nepremičninah dolžnice kot zastaviteljice zavarovana terjatev. Upnica namreč ni v enoletnem prekluzivnem roku po objavi izbrisa glavnega dolžnika iz sodnega registra uveljavljala terjatve zoper družbenico.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo upničini pritožbi in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je ugovor dolžnice glede prenehanja terjatve zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi, v ostalem delu pa je ugovor zavrglo ter še odmerilo nadaljnje upničine stroške na prvi in drugi stopnji. Po njegovem stališču potek enoletnega roka pomeni samo, da preneha pravica terjati izpolnitev obveznosti od družbenikov, ne pa tudi, da preneha sama terjatev, saj tega ne določa noben zakon.

3Vrhovno državno tožilstvo v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija tisti del sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bil sklep prvostopenjskega sodišča spremenjen z zavrnitvijo dolžničinega ugovora. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v zvezi s četrtim in petim odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Izpodbijani sklep odstopa od ustaljene sodne prakse, kakšna je pravna narava roka iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Zahteva se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je rok iz navedene zakonske določbe prekluzivne narave, saj gre za primer, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba opraviti določeno ravnanje, sicer je pravica izgubljena. Pri tem se zahteva sklicuje tudi na 370. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma sedaj enako besedilo 345. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da noben zakon ne določa, da terjatev preneha s potekom enoletnega roka. Drugače izhaja prav iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Hipoteka je akcesorna pravica, zato ugasne s prenehanjem glavne obveznosti. Vrhovno državno tožilstvo predlaga ugoditev zahtevi in tako spremembo izpodbijanega dela sklepa, da se upničina pritožba zavrne in potrdi prvostopenjski sklep.

4Zahteva je bila vročena obema strankama. Upnica v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Graja pravno stališče zahteve o naravi spornega roka, opozarja, da ima zoper dolžnico dve sodni odločbi, sporazum o zavarovanju terjatve in sklep o izvršbi. Obe odločbi sta izdani pred izbrisom glavnega dolžnika. Zato je nedopustno od upnika zahtevati, da bi moral uveljavljati terjatev tudi od družbenice. Trdi, da je bila dolžnica ne le zastaviteljica, temveč tudi porok in plačnik.

5Zahteva je utemeljena.

6Obe sodišči sta odločili na podlagi ugotovitev, da je glavna dolžnica S. d.o.o. z upnico 15. 5. 1996 sklenila kreditno pogodbo, v kateri je kot porok in plačnik nastopala direktorica družbe. Pri Okrajnem sodišču v Brežicah pa so 30. 5. 1996 pod R 71/96 pogodbene stranke sklenile še sporazum, ki ima moč sodne poravnave (po 251.c členu takratnega Zakona o izvršilnem postopku) in v katerem je sedanja dolžnica nastopala kot zastaviteljica svoje nepremičnine za zavarovanje tujega dolga iz kreditne pogodbe. Na podlagi tega sporazuma je bila s sklepom istega sodišča dovoljena izvršba s prodajo zastavljene nepremičnine. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 26. 4. 2000 s potekom roka za ugovor. Družba S. je bila izbrisana iz sodnega registra po določbah ZFPPod, sklep o izbrisu pa je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 38/2002 z dne 29. 4. 2002. Upnica v enoletnem roku po objavi izbrisa ni uveljavljala terjatve zoper družbenico. Zastaviteljica je kasneje vložila ugovor po izteku roka, v katerem je med drugim uveljavljala tudi prenehanje terjatve zaradi izteka enoletnega roka.

7Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s prvim in drugim odstavkom 394. člena ZGD, po katerih se v primeru izbrisa družbe po skrajšanem postopku po prvem zakonu šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino iz prvega odstavka 394. člena ZGD, med drugim tudi o prevzemu obveznosti izbrisane družbe, vendar pa morajo upniki uveljavljati terjatev zoper njih v roku enega leta po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Zastaralni in prekluzivni roki materialnega prava se razlikujejo predvsem po pravnih posledicah, saj je posledica izteka prvega le neiztožljivost terjatve, če dolžnik ugovarja zastaranje, posledica izteka drugega pa prenehanje same pravice. Običajno gre za prekluzivni rok, kadar zakon določa rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti točno določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD je prekluzivne narave tako po stališču literature (komentar ZGD, GV Založba, Ljubljana 1993, stran 605 in naslednje) kot po večinskem stališču sodne prakse. Vrhovno sodišče je že večkrat v raznoterih situacijah poudarjalo prekluzivno naravo tega roka (pri prenehanju strank v različnih fazah postopka, prekinitvah in nadaljevanjih prekinjenih pravdnih in izvršilnih postopkov, hipotekarnih pravdah itd.). Da s potekom tega roka ne gre samo za neiztožljivost, temveč za dejansko prenehanje terjatve, je npr. poudarilo v zadevi II Ips 833/2009, v kateri je spremenilo sodbi obeh sodišč in zavrnilo tožbeni zahtevek iz hipotekarne tožbe, ki je bila vložena proti zastavitelju, ki ni bil hkrati tudi osebni dolžnik, terjatev pa je zaradi izteka enoletnega roka prenehala že pred vložitvijo tožbe. Z enakimi razlogi o pravni naravi navedenega roka je v zadevi II Ips 176/2006 pritrdilo stališču obeh sodišč o neutemeljenosti paulijanske tožbe, je pa v tej zadevi upnikova terjatev zaradi izteka roka prenehala med samo pravdo.

8Upnica v odgovoru na zahtevo neutemeljeno opozarja, da ni bila dolžna uveljavljati terjatve zoper družbenico izbrisane glavne dolžnice, ker je imela zoper zastaviteljico dve pravnomočni sodni odločbi, sodno poravnavo in sklep o izvršbi. Sodna poravnava se glede na pravila o časovnih mejah pravnomočnosti nanaša le na tisto dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v času njene izdaje. Kasneje lahko iz različnih razlogov pride do nastanka določenih pravno pomembnih dejstvih, ki jih je treba upoštevati kljub pravnomočni sodni odločbi. Če bi veljalo drugače, v izvršilnem postopku ugovora o prenehanju terjatve sploh ne bi bilo mogoče uveljavljati. Podobno velja za pravnomočni sklep o izvršbi. Če terjatev preneha po pravnomočnosti tega sklepa, je mogoče vložiti ugovor po izteku roka. In prav to se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi.

9Upnica v odgovoru na zahtevo ponavlja svojo pritožbeno trditev in trditev v postopku na prvi stopnji, da je bila zastaviteljica tudi porok in plačnik. Trditev je očitno neutemeljena, kar je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Izvršilni naslov v tej zadevi je pred sodnikom sklenjen sporazum, ki ima moč sodne poravnave in iz katerega jasno izhaja, da je sedanja dolžnica le zastaviteljica, ne pa hkrati porok in dolžnik. Zato je pravno nepomembno, kako si upnica sama razlaga dejstvo, kje naj bi se dolžnica podpisala v sami kreditni pogodbi (v kateri pa je kot porok in plačnik navedena le direktorica glavnega dolžnika).

10Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju odločilo kot v izreku tega sklepa. Prvostopenjski sklep je potrjen tudi v svoji stroškovni odločitvi. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ je odločilo o dolžničinih pritožbenih stroških, ki glede na določbe odvetniške tarife znašajo 671,97 EUR (1200 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 20 % za DDV in 2 % za materialne stroške, torej skupaj 1464 točk po 0,459 EUR, sodna taksa pa ni bila plačana). Upnica mora glede na končni izid sama kriti svoje stroške odgovora na zahtevo.