VSRS Sodba in sklep II Ips 256/2009

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev glede plačila uporabnine zavrže, v preostalem pa zavrne.

Toženec je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnikoma 495,72 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma izročiti garažo v izmeri 4,20 x 7,10 m, ki stoji na parc. št. 1306, k.o. ... ter jima plačati uporabnino za to garažo v mesečnem znesku 83,46 EUR za obdobje od 12. 7. 2005 do 12. 3. 2008. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je toženec lastnik navedene garaže ter zemljišča pod to garažo in zemljišča okrog garaže v širini 2 metrov kot nujnega funkcionalnega zemljišča, ter da sta mu tožnika, po izvedbi geodetske odmere zemljišča na katerem stoji ta garaža, dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožencu je bilo naloženo plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Sodbo sodišča druge stopnje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi in zavrnitev zahtevka po tožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku(1) vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede nedovoljenega dela revizije:

5V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Glede na revizijski predlog toženec z revizijo izpodbija tudi odločitev po tožbi. Ker vrednost denarnega zahtevka glede plačila uporabnine ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenega dela revizije:

6Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Nižji sodišči sta ugotovili: - da je sporno garažo na zemljišču, parc. št. 1306 k.o. ..., ki je v lasti tožnikov, zgradil njun stric I. R. med leti 1955 in 1959, - da je bilo zemljišče tedaj v lasti očeta tožnikov, A. R., ki je I. R. dovolil, da na njem postavi provizorični objekt – lopo, - da je I. R. od tega odstopil in v nasprotju z voljo in vednostjo pravnega prednika tožnikov tam postavil zidan objekt, zaradi česar je med njima prišlo do spora, - da je I. R. očetu tožnikov po njegovih večkratnih pozivih obljubljal, da bo garažo porušil oziroma po izgradnji svoje nove hiše objekt prepustil lastniku zemljišča, vendar pa je nato svojo hišo v letu 1970 prodal N. S., ki je prav tako obljubljal prepustitev garaže tožnikoma, - da je bil zahtevek N. S. na ugotovitev, da je bila predmet prodajne pogodbe tudi sporna garaža in da je postal njen lastnik na podlagi priposestvovanja, pravnomočno zavrnjen, - da je N. S. leta 2000 hišo in garažo prodal tožencu, katerega sta tožnika v letu 2005 pozvala na izročitev garaže. Glede na navedena dejstva je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, da toženčev zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji omenjena garaža, ni utemeljen. Revizijskim očitkom o zmotni interpretaciji par. 418 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ni mogoče pritrditi. Enotno in utrjeno stališče sodne prakse je, da je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz omenjene določbe ODZ okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri,(2) da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Ugotovitev, da je toženčev pravni prednik pridobil lastnikovo soglasje za gradnjo lope, že samo po sebi pojmovno onemogoča materialnopravni sklep, da je bil v dobri veri, da gradi na svojem. Sklicevanje na določilo o poslovodstvu brez naloga ne more pripeljati do drugačnega zaključka, saj takšno ravnanje ne more imeti za posledico pridobitve lastninske pravice. V obravnavani zadevi določbe italijanskega Codice civile iz leta 1942 (v nadaljevanju: CCit(3)) niso uporabljive kot vir pravnih pravil. Pravna podlaga za uporabo pravnih pravil ODZ je Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo(4) (v nadaljevanju ZRPP), ki se lahko kot republiški predpis uporablja tudi v Republiki Sloveniji, če ne nasprotuje njenemu pravnemu redu.(5) Ta je v drugem členu določil, da so pravni predpisi, ki so veljali na dan 6. april 1941, izgubili pravno moč. Kljub temu pa je bilo pod določenimi pogoji mogoče, da se še naprej uporabljajo posamezna pravna pravila teh predpisov.(6) Takšna možnost je glede CCit izključena, saj je bil le-ta sprejet šele leta 1942, torej po 6. aprilu 1941 in torej niti časovno ne spada v okvir pravnih pravil, ki bi jih bilo mogoče uporabiti. Območje k.o. ... je po Rapalski pogodbi iz leta 1920 spadalo v okvir Kraljevine Italije, del slovenskega ozemlja pa je dokončno postalo z razpustitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). To območje je bilo pod jugoslovansko civilno upravo že od sklenitve t. i. Londonskega memoranduma iz leta 1954.(7) Dokončna meja je bila začrtana šele z Osimskimi sporazumi leta 1975. Z jugoslovansko civilno upravo je bil leta 1954 na to območje razširjen jugoslovanski pravni red. To dejanje je bilo opravljeno na podlagi Zakona o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov LRS na koprsko območje(8), Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ(9) in Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ(10). Ti predpisi so uredili uveljavitev zakonov FLRJ in Slovenije ter prenehanje veljavnosti ostalih predpisov, niso pa se dotaknili vprašanja uporabe ZRPP in pravnih pravil. Pri opredeljevanju statusa italijanskih pravnih predpisov na ozemlju bivšega STO je treba upoštevati obvezno razlago k ZRPP iz leta 1947. Ta v preambuli poudarja, da upošteva posebno pravno stanje, ki je na ozemlju, ki je bilo po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k FLRJ, torej taisto stanje, kot je veljalo na ozemljih, ki so bila pridobljena leta 1954. Glede na takšno razlago prvega člena ZRPP se kot neobstoječi štejejo vsi predpisi, ki jih je Kraljevina Italija izdala po 6. aprilu 1941, torej tudi CCit, in jih zato ni mogoče uporabiti kot vir pravnih pravil.(11)

7Sklicevanje revidenta na določilo petega odstavka 25. člena ZTLR ne more biti uspešno. Gre za pravno podlago, ki ni bila predmet preizkusa na nižjih stopnjah sojenja, saj toženec nasprotne tožbe na njej ni utemeljeval, niti niso bila v zvezi s tem zatrjevana ustrezna dejstva. Poleg tega pa je bilo tudi ugotovljeno, da je oče tožnikov tako od I. R. kot N. S. večkrat zahteval prepustitev ali porušenje garaže, zahtevek N. S. na ugotovitev, da je bila predmet prodajne pogodbe tudi sporna garaža in da je postal njen lastnik na podlagi priposestvovanja, pa je bil pravnomočno zavrnjen. Očitek, da sta sodbi nižjih sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ni zadosti konkretiziran, da bi lahko revizijsko sodišče nanj odgovorilo. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

8Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožnikoma povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo po predloženem stroškovniku, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sam.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008.

Op. št. (2): Za poimenovanje iste vsebine je bil najprej v sodni praksi in nato tudi v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl., v nadaljevanju ZTLR) izraz pošteni posestnik in pošteni graditelj nadomeščen z izrazom dobroverni posestnik in dobroverni graditelj.

Op. št. (3): Regio decreto 16 marzo 1942, n 262, Approvazione del testo del Codice civile.

Op. št. (4): Ur. l. FLRJ, št. 86/1946 in 96/1947 (obvezna razlaga), s katerim je bil potrjen odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, Ur. l. DFJ, št. 4/1945.

Op. št. (5): Pravna podlaga za uporabo ZRPP sta 4. člen UZITUL (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1994) in 1. člen UZIU (Ur. l. RS, št. 33/1991 in 21/1994).

Op. št. (6): Ti pogoji so: a) če je tako določil prezidij Ljudske skupščine FLRJ ali prezidiji ljudskih skupščin ljudskih republik v okviru svoje zakonodajne pristojnosti (3. člen ZRPP); b) če pravna pravila urejajo razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, pod pogojem, da niso v nasprotju z ustavo, zakoni in veljavnimi predpisi (4. člen ZRPP). Poudariti velja, da se ta pravna pravila uporabljajo na podlagi ZRPP in ne neposredno.

Op. št. (7): Z njim je prenehala vojaška uprava v coni A in B STO. Jugoslavija in Italija sta potrdili obstoječo ozemeljsko razdelitev, pri čemer se je italijanska civilna uprava razširila na cono A STO, jugoslovanska pa na cono B STO.

Op. št. (8): Ur. l. LRS, št. 43/1954.

Op. št. (9): Ur. l. FLRJ, št. 45/1954.

Op. št. (10): Ur. l. FLRJ, št. 56/1954.

Op. št. (11): Primerjaj Keresteš, T., O uporabljivosti pravnih pravil Codice civile v Republiki Sloveniji, Pravna praksa 2002, št. 12, str. 11 in nasl.