VSRS Sodba II Ips 1063/2008

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin parc. št. 227 in 228 obe k.o. ..., toženka pa zemljiškoknjižna lastnica sosednje nepremičnine parc. št. 53.S k.o. ..., katere zahodni del meji na nepremičnini tožnika. Na nepremičnini toženke se nahaja stavba z naslovom K. 22, k njenem zahodnem nosilnem zidu (točki 4-10 na skici) pa je v letu 1955 prvotni lastnik vseh treh parcel J. D. dozidal prizidek, ki se nahaja na parc. št. 227 in 228 k.o. ..., ta pa je ostal v istih gabaritih vse do sedaj. Ker tožnik meni, da toženka ta prizidek skupaj s funkcionalnim zemljiščem uporablja brez pravne podlage, je s tožbo zahteval, da mu toženka vrne v neposredno posest del njegovih parc. št. 227 in del parc. št. 228 na njunem skrajnem severovzhodnem delu (ki v naravi predstavlja prizidek v izmeri 33 m² in funkcionalno zemljišče k prizidku v izmeri 26 m²) ter da izprazni in tožniku izroči nepremičnino prosto oseb in stvari ter opusti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Zahteval je tudi plačilo zapadlih zneskov uporabnine v skupnem znesku 1.686,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v višini 120,45 EUR mesečno od vsakega zadnjega dne v mesecu dalje.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Vrhovno državno tožilstvo je zoper navedeno odločitev vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker nižji sodišči nista pravilno uporabili določb 28. člena ter drugega in tretjega odstavka 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) in pravil paragrafov 326, 328 in 1463 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Meni, da je zaključek sodišč o dobri veri toženkinega pravnega prednika napačen. I. je v pravdnem postopku P 59/95, ki je tekel od leta 1995 do 1997, poskušala izposlovati ugotovitev lastništva na spornem delu tožnikovih parcel, a brez uspeha, tako da se ni uspela vknjižiti v zemljiško knjigo. Prav ta okoliščina je po prepričanju tožilstva tista, s katero je tožnik uspel izpodbiti domnevo dobrovernosti toženkinega pravnega prednika. Posestnik pač ne bo sklepal pravnega posla za pridobitev nepremičnin, če je prepričan, da sta njegovi. Ob takšnih ugotovitvah ni pravilen zaključek, da je bil pravni prednik toženke prepričan, da je sporni del nepremičnin v njegovi lasti, in ni mogoče zaključiti, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, komu pripada. Toženka in njen pravni prednik pa lastninske pravice tudi nista mogla pridobiti po pravilih o gradnji na tujem svetu, saj je bila stavba skupaj s prizidkom zgrajena že v letu 1955 na zemljiščih, ki so bila vsa v lasti investitorja, ob nakupu stavbe pa je bila ta v istih »gabaritih« kot danes. Nadalje je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da sta bila toženka in njen pravni prednik ves čas v dobri veri, da stoji celoten objekt na parceli 53.S k.o. .... Iz tožbe, ki jo je I. vložila v letu 1995, izhaja, da je takratni direktor podjetja večkrat zahteval, da se izvede delitev parcel št. 227 in 228 k.o. ..., ki bo podlaga za prenos celotnega kupljenega zemljišča in stavbe, kar pomeni, da je pravni prednik toženke vedel, da se del stavbe (prizidek) nahaja na zemljišču zunaj parcele št. 53.S. Glede na navedeno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je zahtevo vročilo obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Polje preizkusa Vrhovnega sodišča je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje dobre vere pravnega prednika toženke kot bistvenega pogoja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

8Podlaga za presojo je dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je nanj vezano (prim. tretji odstavek 387. člena ZPP). Zaradi tega ni mogoče upoštevati tistih navedb, ki ga kakorkoli relativizirajo ali presegajo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prednik toženke I. p.o., v letu 1972 od J. D. kupila celotno stavbo (tj. stavbo, ki stoji na parc. št. 53.S k.o. ..., in prizidek, ki stoji na parc. št. 227 in 228 k.o. ...), z dedinjo po J. D., J. Č. pa je 10. 5. 1978 sklenila še kupoprodajno pogodbo za del parcel 227 in 228 k.o. ..., ki v naravi predstavlja pas zemljišča v površini okoli 85 m² in se nahaja med jugovzhodno stranjo stavbe K. in kamnitim zidom, ki deli funkcionalni del stavbe in travnik (tj. funkcionalno zemljišče k prizidku, ki leži na delu parc. št. 227 in 228 k.o. ...). Za vknjižbo lastninske pravice je bilo potrebno izvesti postopek parcelacije, ki je bil sicer začet na predlog prodajalke J. Č., o parcelaciji je bila 10. 2. 1995 celo izdana geodetska odločba, vendar pa parcelacija v zemljiškem katastru nikoli ni bila izvedena. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da je imela I. kupljene nepremičnine vse od nakupa dalje v posesti in jih nemoteno uporabljala, sta nižji sodišči zaključili, da je kot dobroverna in zakonita posestnica po preteku desetih let pridobila lastninsko pravico na prizidku (in stavbi) skupaj s funkcionalnim zemljiščem k prizidku, ki obsega zemljišče od jugozahodne stene objekta do danes obstoječega lastnika. Temu materialnopravnemu zaključku, ki ga zahteva neposredno ne izpodbija, pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Nižji sodišči sta pri tem dobro vero I. materialnopravno pravilno presojali s stališča, ali posestnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (prim. 326. člen ODZ in drugi odstavek 72. člena ZTLR). Za takšno kvaliteto posesti pa glede na citirano določbo ni pomembno, ali je bil prednik toženke sam pri sebi prepričan, da stoji celoten objekt na parceli 53.S k.o. ...

9Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno izpostavlja tudi, da naj bi kasneje nastali dogodki (v letih 1995 do 1997) vplivali na dobro vero toženkinega prednika in s tem na lastninsko pravico, ki jo je pred tem pridobil s priposestvovanjem. Glede nadaljnjih dogajanj je bilo v postopku ugotovljeno, da je J. Č. celotni nepremičnini parc. št. 227 in 228 k.o. ... (torej vključno s spornim delom) prodala tožniku M. Š., ki se je kot lastnik tudi vknjižil v zemljiški knjigi. Ko je za to v letu 1995 izvedela I., je zoper prodajalko J. Č. in kupca M. Š. vložila izbrisno tožbo na ugotovitev neveljavnosti prodajne pogodbe v delu, ki se nanaša na njej prodano zemljišče, neveljavnost njenega vpisa v zemljiško knjigo in na ugotovitev, da je I. lastnica in posestnica parc. št. 53 in dela parc. št. 227 in 228 k.o. ..., ki poteka od meje parc. št. 53 k.o. ... do kamnitega zidu na parc. št. 227 in 228 k.o. ... I. je uspela zgolj z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na stavbni parceli št. 53.S k.o. ..., višji tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrglo zaradi njegove neizvršljivosti, saj tožnik ni zahteval parcelacije spornega dela nepremičnin. I. se je zato v zemljiški knjigi vknjižila zgolj kot lastnica nepremičnine parc. št. 53.S k.o. ..., glede spornega dela parc. št. 227 in 228 k.o. ... pa ne. Glede na to, da mora biti dobra vera priposestvovalca podana vse do izteka priposestvovalne dobe (prim. 28. člen ZTLR), navedene okoliščine, nastale po poteku te dobe, za presojo priposestvovalčeve dobre vere niso (več) pravno relevantne. S priposestvovanjem pridobljena lastninska pravica tudi ne preneha, ker je novi lastnik (priposestvovalec) seznanjen, da je po izteku priposestvovalne dobe prišlo do dvojne prodaje, na podlagi katere se je pri priposestvovanem delu nepremičnin vknjižil nekdo tretji, ampak so te okoliščine zanj kvečjemu „signal“, da zemljiškoknjižno stanje vendarle uskladi z dejanskim, tako da poskrbi za vknjižbo svoje s priposestvovanjem pridobljene lastninske pravice. Do navedb zahteve, ki se dotikajo vprašanj pravnega nasledstva priposestvovane lastninske pravice in dobre vere toženke, se Vrhovno sodišče ni opredelilo, saj jih zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija in zanje ni navedla nobenega (argumentiranega) razloga.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (prvi odstavek 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).