VSRS Sodba G 6/2006

I. Tožba glede 1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe se z a v r n e.

II. Tožbi glede 4. točke izreka izpodbijane odločbe se u g o d i in se izpodbijana odločba v tem delu odpravi. Taksa za postopek, v katerem je bila izdana odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, pa se določi tako, da znaša 417,00 EUR (prej 100.000,00 SIT).

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

(1) Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17, ugotovilo kršitve pravil revidiranja oziroma ocenjevanja vrednosti (glej 19. do 39. točko njene obrazložitve). Ugotovilo je tudi, da je bilo zaradi ugotovljene kršitve standardov ocenjevanja in posebej pravil Slovenskega poslovno finančnega standarda 1 "Ocenjevanje vrednosti podjetij" (SPS 1) mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča, kar je narekovalo izrek ukrepa odvzema dovoljenja (glej 40. do 43. točko njene obrazložitve). Ker pa Inštitut ni utemeljil izbire ukrepa oziroma ni navedel razlogov, ki bi omogočali preizkus izreka odvzema dovoljenja in neizreka njegovega pogojnega odvzema (glej 44. do 47. člen obrazložitve njegove sodbe), je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo Slovenskega inštituta za revizijo (Inštituta) z dne 14.10.2003, št. 1, in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek.

(2) Inštitut (tožena stranka) je tudi v ponovljenem postopku z odločbo z dne 11.4.2006, št. 2, tožeči stranki izrekla ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Zato je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZRev-1 s tožbo začela postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (Vrhovnim sodiščem). Prvenstveno je predlagala odpravo odločbe tožene stranke z ustavitvijo postopka za odvzem dovoljenja, podredno pa njeno odpravo z vrnitvijo zadeve toženi stranki v nov postopek. Pri tem je priglasila stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri do plačila.

(3) Tožeča stranka je izpodbijala tudi odmero takse v postopku, v katerem je bila izdana odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij (v višini 120.000,00 SIT).

(4) Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (redna št. 12). Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

(5) Tožeča stranke se z odgovorom tožene stranke ni strinjala. Zato je v "repliki" (redna št. 14) odgovorila na njene navedbe.

(6) Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki pa tokrat v postopku sodnega varstva ni prijavilo udeležbe kot zastopnik javnega interesa.

Predlog za vložitev zahteve za presojo ustavnosti (7) Tožeča stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala, da prekine postopek sodnega varstva in vloži pobudo za presojo ustavnosti 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1, ki določa razlog za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, drugega (verjetno: prvega) odstavka 68. člena ZRev-1, ki ureja pogojni odvzem dovoljenja, ter SPS 1.

(8) Ustava Republike Slovenije v 156. členu sicer določa, da mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, vendar pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da v predmetnem postopku sodnega varstva ni ovir za odločitev.

(9) Očitek tožeče stranke, da naj bi bila določba 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1, da "Slovenski inštitut za revizijo (Inštitut) odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja premoženja krši standarde ocenjevanja in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča", blanketna, saj naj bi iz nje ne bilo razvidno, za katere kršitve gre, ni utemeljen. Zakonodajalec sicer vsebine pravil revidiranja, po katerih mora potekati revidiranje, ni predpisal že v zakonskem besedilu, vendar pa je naslovnike napotil na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati. Zakonodajalec se je glede na naravo pravil revidiranja namreč lahko odločil za takšno rešitev, saj gre za pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj (glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 12. 2005, št. U-I-219/03-25). Takšna pravila pa so tudi SPS 1 (glej 20. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17). Zato je neutemeljen očitek tožeče stranke glede njihove neskladnosti z ustavo. Gre namreč za predpis, ki ga je izdal pristojni organ in ki je bil pravilno objavljen (kot je to Ustavno sodišče obrazložilo že v sklepu z dne 23. 5. 2002, št. U-I-251/00).

(10) Utemeljen tudi ni očitek tožeče stranke o nedoločnosti določbe o pogojnem odvzemu dovoljena in o neustavnosti prvega odstavka 68. člena ZRev-1. ZRev-1 sicer v prvem odstavku 68. člena ne vsebuje kriterijev za izrek pogojnega odvzema dovoljenja, vendar pa gre pri izreku takšnega ukrepa nadzora za izrek ukrepa, ki temelji na pozitivni prognozi (kot to izhaja iz primerjave z izrekom istovrstne sankcije kaznovalnega prava). ZRev-1 v 1. točki drugega odstavka 67. člena določa, da Inštitut odvzame dovoljenje v primeru, ko pooblaščeni ocenjevalec "krši standarde ocenjevanja in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča". Navedeno pomeni, da bo Inštitut na podlagi 69. člena ZRev-1 izrekel opomin kot blažji ukrep v primerih, ko bo prišlo do kršitve pravil revidiranja, ki ni imela za posledico pomanjkljivega oziroma zavajajočega mnenja o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitve tega mnenja; izrek odvzema dovoljenja pa v primerih, ko bo kršitev pravil revidiranja imela takšno posledico. Navedeno tudi pomeni, da bo Inštitut na podlagi 68. člena ZRev-1 izrekel pogojni odvzem dovoljenja kot (milejši) ukrep nadzora, ki ima naravo opozorila, v primerih, ko bo ob upoštevanju konkretnih okoliščin ocenil, da je učinkovit nadzor nad delom pooblaščenega ocenjevalca mogoče zagotoviti z izrekom ukrepa odvzema dovoljenja, ki pa se ne izvrši, ampak odloži, pod pogojem, da pooblaščeni ocenjevalec v določenem roku (to je preizkusni dobi) ne stori nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Končni cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je namreč enak (preprečitev kršitev standardov ocenjevanja), vendar pa kršitelju (pooblaščenemu ocenjevalcu) ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti podjetij (oziroma bank) in zaupanja uporabnikov podatkov (glej tudi 21. do 23. točko predmetne obrazložitve). Z razlago navedenih zakonskih določb je torej mogoče ugotoviti, kdaj so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa nadzora iz prvega odstavka 68. člena ZRev-1. Kršitve SPS 1 in njihove posledice za mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja (11) Iz (I. točke) izreka sodbe z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17, izhaja, da je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZRev-1 ter v zvezi s 4. točko prvega odstavka 60. člena in 1. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) formalno odpravilo odločbo Inštituta z dne 14.10.2003, št. 1, in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Iz vsebine (44. do 47. točke obrazložitve) navedene sodbe pa izhaja, da je odločbo Inštituta odpravilo, ker Inštitut ni utemeljil izbire ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij oziroma ker ni navedel razlogov, ki bi omogočali preizkus, zakaj je izrekel nepogojni in ne pogojni odvzem dovoljenja. Sporna je bila torej uporaba zakona (konkretno 1. točke drugega odstavka 67. člena oziroma prvega odstavka 68. člena ZRev-1), ne pa morda uporaba procesnega prava (Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen - glej 9. do 13. točko obrazložitve navedene sodbe) ali ugotovitev dejanskega stanja (Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitve pravil revidiranja oziroma ocenjevanja vrednosti - glej 19. do 39. točko obrazložitve navedene sodbe).

(12) Odprava odločbe Inštituta je imela za posledico, da se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana odpravljena odločba (drugi odstavek 77. člena ZRev-1 v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZUS), konkretno v stanje izdaje nove odločbe z utemeljitvijo izbire ukrepa nepogojnega odvzema dovoljenja. Tako je sodbo Vrhovnega sodišča z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17, razumel tudi Inštitut (ki je bil sicer v skladu s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/2000) vezan na pravno mnenje Vrhovnega sodišča, na njegova stališča strokovne in pravne narave), saj je, ne da bi ponovno ugotavljal kršitve pravil ocenjevanja vrednosti S.d.d., tudi v novi odločbi (z dne 11. 4. 2006, št. 2) izrekel ukrep nepogojnega odvzema dovoljenja, ki pa ga je v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča tokrat utemeljil. Nova odločba Inštituta se namreč od odpravljene (z dne 14. 10. 2003, št. 1) razlikuje samo po dopolnjeni obrazložitvi "K točki 2" (dodanem drugem in tretjem odstavku).

(13) Čeprav postane pravnomočen in ima pravne učinke le izrek sodne odločbe, pa je Vrhovno sodišče vseeno vezano na dejstva in pravno presojo, na katero se opira njegova sodba z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17. Tako je vezano na naslednje razloge (točke obrazložitve) iz navedene sodbe:

"(9) Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred Inštitutom izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-1 oziroma v skladu z določbami splošnih upravnih predpisov, ki se uporabljajo podredno in smiselno.

(10) Tožeča stranka je (v I. točki tožbe) generalno očitala toženi stranki, da ni upoštevala Pripomb na zapisnik o pregledu opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca (Pripomb) niti Izjave o razlogih za odvzem dovoljenja po odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja (Izjave). Vendar očitek ni utemeljen, saj je iz vsebine izpodbijane odločbe (iz obrazložitve k posameznim od ugotovljenih kršitev) razvidno, da je tožena stranka odgovorila na pripombe ocenjevalca in zavzela stališče do izjavljenih pomislekov.

(11) Tožeča stranka je v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (v II., III., IV. in V. točki tožbe) toženi stranki očitala kršitev pravice do izjave iz 72. člena ZRev-1, iz 3. točke tretjega odstavka 25. člena ZUS in iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Vendar očitek ni utemeljen. Iz predloženega spisa tožene stranke, ki se nanaša na zadevo, namreč izhaja, da je bila tožeča stranka v skladu s prvim in drugim odstavkom 72. člena ZRev-1, pa tudi v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZRev-1, pozvana, da se v roku 30 dni od vročitve odločbe izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja (glej 3. točko izreka in pravni pouk odločbe z dne 24. 6. 2003, št. 3). Sicer pa že iz same Izjave z dne 31. 7. 2003 izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za (izpodbijano) odločbo.

(12) Tožeča stranka je (v VI., VII. in VIII. točki tožbe) toženi stranki očitala, da v izpodbijani odločbi ni pojasnila, v čem naj bi bile kršitve SPS 1, oziroma da ugotovljenih kršitev ni argumentirano utemeljila (obrazložila). Vendar očitek ni utemeljen. Odločba Inštituta z dne 14. 10. 2003, št. 1, namreč obsega določen opis dejanj, ravnanj oziroma okoliščin, ki opredeljujejo ugotovljene kršitve ter znake teh kršitev. Ker tožena stranka v obrazložitvi ne povzema samo standardov in pravil SPS 1, ampak navaja tudi razloge o vsaki ugotovljeni kršitvi posebej, izpodbijana odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je v tem pogledu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ker obrazložitev vsebuje tudi odgovore tožene stranke na Izjavo tožeče stranke, je izpodbijana odločba dovolj izčrpna. Sicer pa tudi iz drugih navedb v obrazložitvi (in iz celotne vsebine obrazložitve) izhaja, da se je tožena stranka seznanila z argumenti tožeče stranke in da jih je obravnavala.

(13) Končno je tožeča stranka v IX. točki tožbe toženi stranki očitala, da ni upoštevala vrste dejstev, s katerimi je dodatno utemeljevala pravilnost Ocenitvenega poročila S.d.d. z dne 18. 3. 2002 (Poročila), niti njenih dokaznih predlogov (na primer za določitev zunanjega neodvisnega strokovnjaka, ki bi pregledal celotno dokumentacijo), s katerimi se je poskušala braniti pred očitki tožene stranke, ter v XI. točki tožbe, da kot splošno znanega dejstva ni upoštevala stanja na slovenskem trgu poslovnih bank. Vendar očitek ni utemeljen, saj je iz tistega dela te sodbe, ki se nanaša na dejansko stanje, razvidno, da je bilo dejansko stanje v postopku pred toženo stranko dovolj razjasnjeno. Tožena stranka je namreč uspela izkazati, da je bila ocena vrednosti S. d.d. bistveno previsoka, samo mnenje oziroma njegova obrazložitev pa zaradi ugotovljenih kršitev standardov in pravil napačno oziroma zavajajoče. Zato tudi neodločitev o predlaganih dokazih ne predstavlja upoštevne postopkovne kršitve.

(14) Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe z materialne plati preizkusilo, ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu.

(15) Revidiranje računovodskih izkazov je preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod uporabljenih pri njihovem sestavljanju (1. člen ZRev-1). Revidiranje mora potekati v skladu s temeljnimi revizijskimi načeli in z drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejema Inštitut; v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja in mednarodnimi stališči o revidiranju; v skladu z drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije (prvi odstavek 2. člena ZRev-1). Pri tem pa zakonodajalec vsebine pravil revidiranja ni predpisal že v zakonskem besedilu, temveč je naslovnika napotil na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati (glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 12. 2005, št. U-I-219/03-25). Zato je pri ocenjevanju vrednosti podjetij (oziroma bank), kar je strokovno področje, ki je povezano z revidiranjem (6. točka 5. člena ZRev-1), treba upoštevati standarde in pravila SPS 1.

(16) Tožeča stranka je ugovarjala, da ugotovljene kršitve SPS 1, zaradi katerih ji je bilo z izpodbijano odločbo odvzeto dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, niso podane. Vendar iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, iz ugotovljenih dejstev, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je bila ocena vrednosti S.d.d. zaradi ugotovljenih kršitev standardov in pravil SPS 1 napačna oziroma zavajajoča. Ker se je tožena stranka pred tem seznanila z dejanskimi navedbami tožeče stranke glede vsake ugotovljene kršitve posebej in se do njih tudi opredelila (kolikor so bile za odločitev v sporu bistvene), je Vrhovno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred Inštitutom, lahko odločilo o predmetni tožbi.

(17) Odločba o začetku postopka pred Inštitutom je bila po svoji vsebini procesna odločitev, s katero se je začel postopek odvzema dovoljenja. Zato je bilo o prenehanju (preklicu) pravice tožeče stranke do opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca odločeno z izpodbijano odločbo. Zoper to odločbo je bil možen upravni spor kot posebno pravno sredstvo, s katerim se zagotavlja temeljni namen instančnosti, ki je v tem, da je tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Torej je lahko tožeča stranka v tožbi uveljavljala vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi v pritožbi proti upravni odločbi (prvi odstavek 237. člena ZUP); tako tudi razlog, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno (glej 31. in 32. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 12. 2005, št. U-I-219/03-25).

(18) Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bila v postopku pred toženo stranko ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva oziroma okoliščine (sodišče namreč v postopku sodnega varstva ne more samo ugotavljati dejstev in izvajati dokazov). Prav tako pa izhaja, da je Inštitut (tudi ob upoštevanju okoliščin, na katere se je sklicevala tožeča stranka) pravilno presodil dokaze in iz izvedenih dokazov pravilno sklepal na kršitve SPS 1.

(19) Zadeve, v katerih odloča Inštitut, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb o splošnem upravnem postopku. Gre za zadeve v postopku nadzora nad revidiranjem (3. člen ZRev-1) oziroma ocenjevanjem vrednosti podjetij (prvi odstavek 66. člena ZRev-1), v katerem se izrekajo tudi ukrepi nadzora (glej 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 12. 2005, št. U-I-219/03-25). (20) SPS 1 kot splošen akt na splošen in abstrakten način z učinkom za vse naslovnike ureja vprašanja glede ocenjevanja vrednosti podjetij. Kot strokovna pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj, pa določajo postopek in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti podjetij, izdelovanju analiz in oblikovanju mnenj (gre namreč za strokovna navodila pravilnega ravnanja v postopkih ocenjevanja vrednosti podjetij). Kar je navedeno za vrednotenje podjetij, pa velja tudi za vrednotenje bank.

II. točka tožbe - kršitev iz 1.1. točke izreka izpodbijane odločbe (21) Vrednost kapitala, vloženega v banko, je definirana kot vsota pričakovanih bodočih koristi, ki pripadejo njenemu lastniku, pri čemer je vrednost koristi diskontirana na sedanjo vrednost z ustrezno diskontno stopnjo (mero, s katero se izračuna sedanja vrednost prihodnjih denarnih tokov). Neposredna uporaba te definicije v praksi zahteva kvalificirano projekcijo koristi (donosov), ustrezno vrednotenje lastniškega kapitala. Ena od metod vrednotenja je tudi metoda sedanje vrednosti bodočih pričakovanih neto denarnih tokov, pri kateri se izhaja iz diskontne stopnje kot zahtevane stopnje donosnosti izključno lastniškega kapitala. Pri določitvi diskontne stopnje pa je treba upoštevati tudi (premije za) specifična bančna tveganja, ki se določijo kot dodatne odstotne točke, ki se prištejejo k sicer izračunani diskontni stopnji.

(22) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka ugotovitev iz Skrbnega finančnega pregleda poslovanja K. iz februarja 2002 (Pregleda) o manj striktni politiki izterjave slabih naložb in oblikovanja rezervacij ter o vrednotenju potencialnih izgub po bolj ali manj subjektivnih zmožnostih strank, da bodo vrnile posojila ali da bodo dale zavarovanje v ustrezni višini, ni upoštevala kot dejavnikov posebnih tveganj in da jih v diskontno mero ni vgradila kot dodatnih odstotnih točk. Zato je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno. Na osnovi pravilno opredeljene (višje) diskontne mere bi bila namreč vrednost, dobljena po metodi diskontiranega donosa, nižja od tiste, opredeljene v Poročilu. (23) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ugotovitev iz Pregleda ni upoštevala kot dodatnih posebnih tveganj, s katerimi se je S. d.d. soočala pri uresničevanju načrtovanega čistega denarnega toka, in da jih v diskontno mero dejansko ni vgradila kot dodatnih odstotnih točk. Da pa je to bilo potrebno, izhaja iz ugotovitve K., da je S. d.d. pri razvrščanju kreditnega portfelja ugotavljala potencialne izgube na podlagi bolj ali manj subjektivnih presoj, brez pisnih kriterijev postopkov razvrščanja strank in brez objektivnih meril razvrščanja, ki bi oboji zmanjšali kreditno tveganje, ter iz dodatne ugotovitve K., da je bil velik del kreditne izpostavljenosti banke usmerjen k drobnemu gospodarstvu kot bolj tvegani skupini strank v slovenskih bankah. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče. III. točka tožbe - kršitev iz 1.2. točke izreka izpodbijane odločbe (24) Pri napovedi denarnega toka bank je treba operirati z nominalnimi vrednostmi, kar pomeni, da je v napoved treba vključiti tudi makroekonomska predvidevanja glede inflacije in valutnih razmerij. Ključni predmet poslovanja banke in vir poslovnih rezultatov je namreč denar, ki je nominalna in ne realna kategorija.

(25) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka v Poročilu ni nedvoumno in točno opredelila, ali je napoved čistega denarnega toka (razpoložljivih denarnih sredstev kot razlike med pritoki in odtoki denarja, ki so v določenem času na razpolago v banki) opredelila v nominalnih ali realnih kategorijah. Zato je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(26) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je tožeča stranka napoved čistega denarnega toka v Poročilu opredelila dvoumno, na kar kaže nasprotje med vsebino Pripomb (v katerih zatrjuje, da je denarni tok ocenjen na podlagi stalnih cen) in vsebino Izjave (v kateri zatrjuje, da je napoved denarnega toka izražena v tekočih cenah oziroma v nominalnih kategorijah), ter napačno, na kar kaže vsebina samega Poročila. Bistvena razlika med realno in nominalno diskontno mero je namreč v opredelitvi netvegane stopnje donosa, ta pa je v Poročilu opredeljena kot realna. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

IV. točka tožbe - kršitev iz 1.3. točke izreka izpodbijane odločbe (27) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu pri izračunu preostale vrednosti uporabila neprimerno stopnjo rasti. Pri izračunu po Gordonovem modelu (konstantne rasti) je namreč za obdobje po letu 2006 namesto konstantne stopnje rasti 5,0 % uporabila stopnjo rasti 8,8 %. Zato je preostalo vrednost izračunala napačno (vsaj za 60 % previsoko).

(28) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ni upoštevala razlike med diskontno stopnjo in stopnjo kapitalizacije (glej tudi 32. in 33. točko obrazložitve), zaradi česar je pri določanju diskontne mere uporabila nepravilno stopnjo rasti (donosov). Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

V. točka tožbe - kršitev iz 1.4. točke izreka izpodbijane odločbe (29) Pri oceni neto denarnega toka je treba upoštevati vse elemente, ki sicer veljajo za podjetja (amortizacijo, investiranje oziroma dezinvestiranje), s tem da se pri bankah namesto postavke financiranje/definanciranje oziroma povečanje/zmanjšanje obratnih sredstev upošteva potreba po zagotavljanju kapitalske ustreznosti, ki omogoča sprostitev kapitalskih presežkov (dodatni denarni prilivi), ali potreba po medbančnem zadolževanju, ki omogoča zagotavljanje kapitalske ustreznosti (dodatni denarni odlivi).

(30) S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu napačno izračunala čisti denarni tok (vse tokove denarja kot pritoke in odtoke denarja v določenem času), ker kot odhodka ni upoštevala stroškov amortizacije, kljub temu da je strošek amortizacije upoštevala kot povečanje čistega denarnega toka. Zato je čisti denarni tok izkazala napačno (za dvakratni znesek amortizacije previsoko).

(31) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka pri izračunu čistega denarnega toka dejansko ni upoštevala stroškov amortizacije (niti minimalnih količnikov kapitalske ustreznosti). Zaradi neupoštevanja stroškov amortizacije (in neizdvojitve sredstev za zagotavljanje kapitalske ustreznosti banke) pa je bil napovedani denarni tok bistveno previsok. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

VI. točka tožbe - kršitev iz 1.5. točke izreka izpodbijane odločbe (32) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu napačno izračunala diskontno mero, ker je izhajala iz mere kapitalizacije in ne iz diskontne mere, zaradi česar je diskontno mero zmanjšala za dolgoročno pričakovano stopnjo rasti in na ta način izračunala bistveno višjo vrednost, kot bi jo dobila s pravilno uporabljenim prilagojenim modelom ocenjevanja dolgoročnih sredstev.

(33) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka ni upoštevala razlike med diskontno stopnjo in stopnjo kapitalizacije (glej tudi 27. in 28. točko obrazložitve), zaradi česar je diskontno mero zmanjšala za pričakovano dolgoročno stopnjo rasti. Tožeča stranka je namreč napačno tolmačila uporabo ACAMP modela (Adjusted Capital Asset Pricing Model), ki se od temeljnega modela ocenjevanja dolgoročnih sredstev razlikuje po tem, da k netvegani stopnji donosa in pribitku za kapitalsko tveganje prišteva še dodatne elemente posebnih tveganj, povezanih s predmetom ocenjevanja. Zato je uporabila napačno formulo, formulo, s katero se izračuna mera kapitalizacije in ne diskontna mera. To pa je imelo za posledico, da je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče, kar je tožena stranka prepričljivo utemeljila.

VII. točka tožbe - kršitev iz 1.6. točke izreka izpodbijane odločbe (34) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v Poročilu pri metodi primerljivih prodaj uporabila tržne mnogokratnike, ki ne ustrezajo ocenjevanju vrednosti banke, zaradi česar je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(35) Tožeča stranka je takšni oceni oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da je tožeča stranka dejansko uporabila tržne mnogokratnike, ki ne ustrezajo predmetu ocenjevanja vrednosti. Pri ocenjevanju banke namreč ni mogoče izhajati iz tržnih mnogokratnikov, ki se nanašajo na vrednost celotnega kapitala, saj ima dolg v banki kot vir sredstev popolnoma drugačen značaj kot v podjetjih. Zato ni možno uporabiti mnogokratnika EBITD (Earnings before Interest, Tax and Depreciation), ki kot osnovo uporablja dobiček pred obrestmi, davkom in amortizacijo, oziroma mnogokratnika EBIT (Earnings before Interest and Tax), ki kot osnovo uporablja dobiček pred obrestmi in davkom, saj je le-ta za banke težko določljiv.

(36) Tožeča stranka je v svojem Poročilu sicer določila mnogokratnika EBITD in EBIT za S.d.d. (izračunala jih je na podlagi triletnih aritmetičnih povprečij panoge, objavljenih v MarketGuide oziroma Multexinvestor). Vendar pa to ne more vplivati na drugačno oceno mnenja tožeče stranke oziroma njegove obrazložitve, saj je bila dobljena vrednost za S. d.d., izračunana po metodi primerljivih prodaj, bistveno višja, kot če bi tožeča stranka uporabila tiste mnogokratnike, ki omogočajo neposreden izračun vrednosti lastniškega kapitala, mnogokratnike, ki temeljijo na čistem dobičku (dobičku pred obdavčitvijo) oziroma knjigovodski vrednosti lastniškega kapitala. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče.

(37) Poleg tega pa bi bilo namesto aritmetične sredine bolje uporabiti mediano (srednjo vrednost točno na sredini po velikosti urejenih postavk), saj mediana predstavlja tisto povprečno vrednost, ki jo ima največje število enot v vzorcu, in ker skrajnje vrednosti ne vplivajo na velikost mediane.

VIII. točka tožbe - kršitev iz 1.7. točke izreka izpodbijane odločbe (38) Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka v Poročilu ni upoštevala ugotovitev Pregleda o veliki kreditni izpostavljenosti banke do bolj tvegane skupine strank, o potrebi po oblikovanju posebnih rezervacij, o potrebi po izkazovanju izgube (1.7.1.), o potrebnih dodatnih vlaganjih banke v informacijsko tehnologijo (1.7.2.), o potrebi povečanja kapitala banke za zagotavljanje njene kapitalske ustreznosti (1.7.3.), o nizki obrestni marži v primerjavi s povprečno v slovenskem bančnem sektorju (1.7.4.), o zastajanju prejetih "opravnin" (1.7.5.) in o neoblikovanih rezervacijah banke za splošna bančna tveganja (1.7.6.), zaradi česar je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačno in zavajajoče.

(39) Tožeča stranka je temu oporekala, vendar pa iz ugotovitev Inštituta v izpodbijani odločbi, ki se ujemajo s podatki v predloženem spisu, izhaja, da tožeča stranka v nasprotju s Pravilom 1.1.1.a. SPS 1 pri izdelavi Poročila ni upoštevala vseh sestavin, ki so lahko pomembno vplivale na oceno vrednosti S. d.d. Pri tem ne gre za upoštevanje ugotovitev iz Pregleda kot takih, temveč posledično za uporabo takšnih metod in tehnik ocenjevanja vrednosti, ki so bile potrebne za strokovno neoporečno ocenitev vrednosti S. d.d. Zato Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo zaradi te kršitve mnenje tožeče stranke oziroma obrazložitev tega mnenja napačno oziroma zavajajoče."

(14) Ker Inštitut pred izdajo nove odločbe ni ugotavljal novih dejstev (razen v zvezi z utemeljitvijo izreka ukrepa nepogojnega odvzema dovoljenja) niti izvajal novih dokazov, Inštitut ni bil znova dolžan postopati po določbi prvega odstavka 72. člena ZRev-1 in tožeče stranke pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To pa pomeni, da tožeča stranka kljub temu, da je formalno šlo za novo odločbo (dejansko pa za vsebinsko enako odločbo), v novi tožbi ni mogla navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, torej tistih, ki jih ni navajala in predlagala že v postopku pred Inštitutom (v katerem je le-ta odločil z odločbo z dne 14. 10. 2003, št. 1). Po določbi 81. člena ZRev-1 namreč v postopku sodnega varstva ni dopustno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Posledično pa pomeni, da v novi tožbi (čeprav je šlo za nov postopek) ni mogla navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, torej tistih, ki jih ne bi navedla oziroma predlagala že v postopku pred Vrhovnim sodiščem (katera pa je le-to že presodilo). Tako tožeča stranka ni mogla navajati novih dejstev niti predlagati novih dokazov, da bi Vrhovno sodišče na njihovi podlagi drugače ugotovilo dejansko stanje glede kršitev SPS 1 kot v sodbi z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17. Zato Vrhovno sodišče v postopku sodnega varstva po novi tožbi ni upoštevalo navedb tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje.

(15) Zato pa je tožeča stranka v okviru podajanja svojega pravnega naziranja v postopku sodnega varstva po novi tožbi lahko navajala nove pravne razloge, ki naj bi Vrhovno sodišče privedli do drugačnega pravnega zaključka glede mnenja (ocene) o vrednosti S. d.d in obrazložitve tega mnenja (ocene). Standardi revidiranja namreč predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati elastično in kot celoto, s tem, da jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov preskriptivni značaj. Na podlagi standardov bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubili svoj smisel. Ker gre za pravila stroke, pa to tudi pomeni, da mora imeti pri njihovi razlagi odločilno vlogo institucija, ki je bila pooblaščena za njihov sprejem (druga alineja 1. točke drugega odstavka 12. člena ZRev-1), torej tožena stranka. Sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil revizijskih standardov, je zato nujno zadržan (kot je to naslovno sodišče obrazložilo že v svoji sodbi z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 18/2003 - glej 11. točko njene obrazložitve). To pa pomeni, da bi lahko tožeča stranka z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka v konkretnem primeru tolmačila posamezna pravila SPS 1 na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to, kljub sklicevanju na stališča ameriškega ekonomista Z.C. Mercerja, objavljena v knjigi z naslovom \'Valuing Financial Institutions\' (kaj drugega od poprej navedenega namreč niti ni zatrjevala), ni uspelo. Sicer pa se je tožeča stranka na navedenega avtorja sklicevala le v zvezi s svojim tolmačenjem uporabe ACAMP modela, torej le v zvezi s kršitvijo iz 1.5. točke izreka izpodbijane odločbe.

Postopek odvzema dovoljenja (16) Postopek odvzema dovoljenja je urejen v dveh stopnjah. Če so podani razlogi za začetek postopka za odvzem dovoljenja, Inštitut z odločbo začne postopek (prvi in drugi odstavek 107. člena ZRev-1). Zakon natančno določa vsebino odločbe (tretji odstavek 107. člena ZRev-1). Odločba o začetku postopka se vroči subjektu nadzora (konkretno Ocenjevalcu), ki se lahko v določenem roku izjavi o razlogih. V izjavi lahko navaja dejstva, iz katerih izhaja, da odvzem dovoljenja ni utemeljen, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev (prvi odstavek 108. člena ZRev-1). Pri odločanju je Inštitut omejen, saj sme odločati o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdal odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka in priloženi izjavi Ocenjevalca o razlogih za odvzem dovoljenja (drugi odstavek 109. člena ZRev-1). Odločba o začetku postopka je po svoji vsebini procesna odločitev, medtem ko je z odločbo o odvzemu dovoljenja odločeno o pravici prizadete osebe (konkretno Ocenjevalca). Odvzem dovoljenja pomeni izgubo pravice do opravljanja funkcije oziroma del, za katere je bilo pred tem izdano dovoljenje.

(17) Tožeča stranka je Inštitutu v ponovljenem postopku očitala, da je v točkah 1.1., 1.3., 1.4. in 1.5. "prekoračil svoje pristojnosti in na nezakonit način razširil preiskavo tudi na tiste kršitve, ki niso bile izrecno navedene v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja" (v točkah 1.1.2., 1.1.4., 1.1.5. in 1.1.6.). Vendar pri tem ne gre za očitano kršitev drugega odstavka 109. člena ZRev-1, temveč za konkretizacijo, sicer (v skladu s 1. točko tretjega odstavka 107. člena ZRev-1) določno opredeljenih, kršitev poslovnofinančnih standardov, ki so bile razlog za začetek postopka za odvzem dovoljenja, kršitev, ki so bile pojasnjene tudi v obrazložitvi odločbe z dne 24. 6. 2003, št. 3.

Izrek ukrepa (nepogojnega) odvzema dovoljenja (18) Določbe ZRev-1, ki urejajo odvzem dovoljenja, je treba skupaj z določbami, ki urejajo pogoje za izdajo dovoljenja, presojati kot celoto. Gre za določbe, ki predpisujejo pogoje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Namen teh določb je, da opravljajo naloge pooblaščenega ocenjevalca (samo) osebe, ki so visoko strokovno usposobljene. Navedene osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo zagotavljati, da bodo svoje naloge in dolžnosti opravljale, oziroma morajo svoje naloge in dolžnosti opravljati tako, da je zagotovljeno resnično in pošteno ocenjevanje vrednosti podjetij oziroma bank, da je zagotovljeno varstvo uporabnikov njihovih storitev ter da so v največji možni meri izločeni sistemski riziki. Zavrnitev izdaje dovoljenja in njegov odvzem zasledujeta isti cilj. Inštitut zavrne izdajo dovoljenja, če oseba, ki zanj zaprosi, ne izpolnjuje predpisanih pogojev, in s tem taki osebi ne dovoli opravljanja teh poslov. Odvzem dovoljenja ima enak učinek. Inštitut odvzame dovoljenje, če oseba, ki je že pridobila dovoljenje, ne izpolnjuje predpisanih dolžnosti ali krši standarde revidiranja, saj ne zagotavlja uresničevanja temeljnih ciljev revidiranja. Ker taka oseba več ne izpolnjuje pogojev za ocenjevanje vrednosti podjetij oziroma bank, je odvzem dovoljenja logična posledica takšne ugotovitve in primeren ukrep nadzora za zagotovitev cilja (da vrednost podjetij oziroma bank ocenjujejo samo tiste osebe, ki izpolnjujejo pogoje za ocenjevanje njihove vrednosti).

(19) Dovoljenje je treba odvzeti tistemu, ki zaradi razlogov, določenih v zakonu (v tem postopku zaradi razloga iz 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1), ne izpolnjuje več pogojev za ocenjevanje vrednosti. Zato takšen ukrep v obravnavani zadevi ne more biti nesorazmeren (2. člen Ustave), saj je njegov izrek nujen zaradi varstva ocenjevanja vrednosti (podjetij oziroma bank) in zaupanja uporabnikov podatkov (glej tudi 22. in 23. točko predmetne obrazložitve). Lahko bi se sicer zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec pri predpisovanju razlogov za odvzem dovoljenja ravnal arbitrarno. Vendar je odgovor na takšno vprašanje negativen, saj iz ZRev-1 izhaja, da je zakonodajalec predvidel odvzem dovoljenja samo za hujše kršitve opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca, in ne za vse kršitve, pri čemer ZRev-1 tudi določa, kaj se šteje za hujše kršitve. Iz tega izhaja, da je zakonodajalec opravil presojo teže kršitev in glede na takšno oceno opredelil razloge za odvzem dovoljenja, saj pomenijo izgubo pogojev za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca (s tem, da morebitni odvzem dovoljenja glede na določbo prvega odstavka 64. člena ZRev-1 sam po sebi še ni ovira za izdajo novega dovoljenja).

(20) Pred Inštitut v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je ob presoji ustavnosti določb o sankcijah, ki jih lahko izrekajo sektorski regulatorji, ugotovilo, da se ukrepi nadzora ne izrekajo kot sankcije kaznovalnega prava. Zato določbe o ukrepih nadzora ne smejo biti razumljene kot kaznovalne norme in se kot take tudi ne smejo uporabljati (glej 10. točko obrazložitve njegove odločbe z dne 13. 11. 2004, št. U-I-220/03-20).

(21) Vendar pa je pred Inštitut mogoče postaviti zahtevo, da v konkretnem primeru obrazloži, ali je bilo zaupanje v delo pooblaščenih ocenjevalcev oziroma varstvo uporabnikov podatkov mogoče doseči le z odvzemom dovoljenja, ki je kot ukrep nadzora predviden samo za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca oziroma pravil ocenjevanja vrednosti, ali pa morda tudi z neizvršitvijo odvzema dovoljenja, s pogojnim odvzemom dovoljenja po 68. členu ZRev-1. Čeprav ZRev-1 v prvem odstavku 68. člena določa le, da lahko Inštitut z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Inštitut, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin, medtem ko ne določa (posebnih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko izreče ta (milejši) ukrep nadzora, ki ima naravo opozorila, je namreč z razlago določb ZRev-1 mogoče ugotoviti, kdaj so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa pogojnega odvzema dovoljenja (glej tudi 10. točko predmetne obrazložitve).

(22) Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku izrek ukrepa odvzema dovoljenja utemeljila s tem, da so bile ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti S. d.d. takšne narave, da sta bila zaradi njih mnenje in njegova obrazložitev napačna in zavajajoča, saj je bila zaradi njih ocenjena vrednost "popolnoma drugačna, in to bistveno višja". Vendar pa je pri tem v skladu z napotkom Vrhovnega sodišča (iz 46. točke obrazložitve njegove sodbo z dne 14. 2. 2006, opr. št. G 20/2003-17) navedla razloge, ki utemeljujejo nepogojni odvzem dovoljenja. Tako je obrazložila, da ugotovljene "kršitve standardov, ki so imele za posledico napačno mnenje o ocenjeni, predstavljajo hujšo obliko kršitev standardov; poleg tega pa stališča Ocenjevalca (to je tožeče stranke) kažejo, da bo te kršitve tudi ponavljal. Zato seveda ne obstajajo razlogi za izrek pogojnega odvzema dovoljenja. Pogojni odvzem se po mnenju Inštituta lahko izreče le, če se Ocenjevalec zaveda, da je s kršitvijo standardov povzročil, da je bila njegova ocena vrednosti napačna in zavajajoča, in je izrazil pripravljenost, da bo v prihodnje deloval popolnoma v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti. V celotnem postopku nadzora nad Ocenjevalcem pa le-ta z ničemer ni dokazal, da se zaveda, v koliki meri je s svojim ravnanjem škodoval stroki ocenjevanja vrednosti in zaupanju v delo pooblaščenih ocenjevalcev ter v koliki meri je bilo varstvo uporabnikov njegovih storitev zaradi njegovega ravnanja ogroženo." Vrhovno sodišče ocenjuje, da so navedeni razlogi sprejemljivi. Inštitut sicer lahko v primeru, ko so po 67. členu ZRev-1 izpolnjeni pogoji za nepogojni odvzem dovoljenja, izreče milejši ukrep (pogojni odvzem dovoljenja), če ob upoštevanju konkretnih okoliščin (pozitivne prognoze) oceni, da bo s tem dosežen namen ukrepa nadzora (da bo Ocenjevalec v bodoče vrednotil podjetja oziroma banke v skladu s standardi revidiranja). Vendar pa v obravnavanem primeru pravilnost izbranega ukrepa (nepogojnega odvzema dovoljenja) potrjuje že okoliščina, da je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih, zaradi česar je bila pri izbiri ukrepa nadzora (s katerim se ohranja visoka raven zaupanja v delo ocenjevalcev vrednosti, zaupanja v to, da je njihova ocena vrednosti opravljena strokovno in na visoki ravni kakovosti) potrebna večja strogost.

(23) Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je enak (preprečitev kršitev standardov ocenjevanja), vendar pa je z razlago določb 67. in 68. člena ZRev-1 mogoče ugotoviti, da pooblaščenemu ocenjevalcu (kršitelju) ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti (podjetij oziroma bank) in zaupanja uporabnikov podatkov. Da je v tem postopku to bilo nujno (potrebno), pa izhaja iz razlogov, ki jih je Inštitut navedel v novi odločbi (glej 22. točko predmetne obrazložitve).

(24) Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je odločba Inštituta na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 77. člena ZRev-1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člena in prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006), ki se uporablja na podlagi njegovega 104. člena, tožbo glede izreka (nepogojnega) odvzema dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Taksa za postopek, v katerem je bila izdana odločba o odvzemu dovoljenja (25) Tožena stranka je takso za postopek, v katerem je izdala odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, odmerila v višini 120.000,00 SIT (4. točka izpodbijane odločbe). Vendar pa iz tarifne št. 14 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 45/2002), na katero se je sklicevala, jasno izhaja, da je pavšalno nadomestilo za stroške postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, v času nastanka obveznosti znašalo 100 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 1.000,00 SIT oziroma 4,17 EUR (iz drugega odstavka 4. člena navedene tarife) pravilno znese 100.000,00 SIT oziroma 417,00 EUR( prvi odstavek 6. člena navedene tarife).

(26) Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 77. člena ZRev-1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ter prvim odstavkom 61. člena, prvim odstavkom 72. člena in (ustrezno) prvim odstavkom 65. člena ZUS-1, ki se uporabljajo na podlagi njegovega 104. člena, v tem delu ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Takso za postopek, v katerem je bila izdana odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, pa je (samo) določilo tako, da znaša 417,00 EUR (prej 100.000,00 SIT) - II. točka izreka. Vrhovno sodišče je namreč v podatkih postopka za to imelo zanesljivo podlago.

Stroški postopka (27) Ker je odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, je Vrhovno sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere napotujeta drugi odstavek 77. člena ZRev-1 v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS, ki se uporablja na podlagi 104. člena ZUS-1, ter odločba Ustavnega sodišča z dne 6. 4. 2006, opr. št. U-I-68/04-14 (glej 15. točko njene obrazložitve).

(28) Tako je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). Tožeča stranka je namreč uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega tudi niso nastali posebni stroški v postopku sodnega varstva po ZRev-1.