VSRS Sklep VIII Ips 43/2001

Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.(5.)2.1997, s katerim je bil opredeljen kot trajno presežni delavec, prenehanje delovnega razmerja pa je bilo v skladu s podpisanim sporazumom z dne 5.2.1997 določeno z 28.2.1997.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da se je tožnik odpovedal pravici do pritožbe, s tem pa je postal sklep organa prve stopnje dokončen in pravnomočen. Zato niso izpolnjene procesne predpostavke, ker se tožnik pred vložitvijo tožbe ni obrnil na pristojen organ znotraj tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil laično revizijo. V reviziji je navajal, da je tožena stranka kratila njegovo pravico do pritožbe in s tem poseglo v področje njegovih človekovih pravic. Sodišče se je opiralo na sporazum, pri tem pa spregledalo, da sporazumu ni sledil ustrezen sklep. Tožena stranka tudi ne spoštuje sprejetega sporazuma, saj mu ni izplačala odpravnine. Sklep z dne 4.2.1997 je ničen, saj ne ustreza dejanskemu stanju. Zato je predlagal, naj mu sodišče omogoči uveljaviti njegove pritožbe.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 499. člena ZPP se v primeru, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega ZPP (14.7.1999) ne uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, zato je revizija dovoljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka izrecno ne zatrjuje, zato revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa v tej smeri ni prezkušalo.

Revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo pritožbenega sodišča, čeprav so razlogi nekoliko drugačni, kot jih je navedlo v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe ugotovilo, da se je revident odpovedal pravici do pritožbe, da ja zato sklep postal dokončen in pravnomočen in da zato ni podana procesna predpostavka, ker tožnik ni sprožil ustreznega postopka pri delodajalcu, kot to zahtevajo določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Svojo odločitev je sodišče oprlo na ugotovitev, da se je tožnik v sporazumu z dne 5.2.1997 pisno odpovedal pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, s čemer je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen in pravnomočen. Tak zaključek pa brez dodatnih obrazložitev ni sprejemljiv, saj se pravici do pritožbe ni mogoče odpovedati pred razglasitvijo ali vročitvijo spornega akta.

Za pravilno odločitev je v tem sporu po mnenju revizijskega sodišča treba kot bistveno predvsem ugotoviti, da sklep tožene stranke z dne 4.2.1997 ni konstitutiven, ampak zgolj deklaratoren in izdan zato, da bi revident po prenehanju delovnega razmerja lahko uveljavljal pravice zaradi brezposelnosti. Akt, pomemben za prenehanje delovnega razmerja je samo sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.2.1997, s katerim je bilo dogovorjeno prenehanje delovnega razmerja in tudi datum prenehanja delovnega razmerja. Ta sporazum vsebuje elemente sporazuma iz 2. točke prvega odstavka 100. člena zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker gre za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, se je revident lahko v njem tudi odpovedal pravici do pritožbe zoper sam sklep o prenehanju delovnega razmerja. Gre za pomemben sporazum, katerega posledica je prenehanje delovnega razmerja po volji obeh strank. Zato je revident ob podpisu sporazuma že vedel (ali bi vsaj moral vedeti) za vse pravne posledice podpisanega sporazuma, kar pomeni, da je podpis sporazuma vsebinsko nadomestil učinke razglasitve ali vročitve sklepa in je revident zato že takrat moral vedeti, ali obstaja kakšna dodatna pravovarstvena potreba ali ne. Iz teh razlogov je zato ob upoštevanju ugotovljenih dejstev bil možen zaključek izpodbijanega sklepa sodišča, da je sklep tožene stranke zaradi odpovedi pravici do pritožbe v sporazumu že takoj ob izdaji postal dokončen in pravnomočen in nato v nadaljevanju, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR.

Revizijsko sodišče zato sodi, da je bilo zavrženje tožbe materialnopravno pravilno in je zato v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Pri sklepanju o stroških je revizijsko sodišče uporabilo določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).