VDSS sodba Pdp 278/2014

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se celotna sodba glasi:
„Tožnikov zahtevek, ki se glasi:
„1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne19. 2. 2013 tožene stranke A. d.o.o., Cesta B. 18, ... C., tožniku D.D., E. ulica 56C, ... F., nezakonita.
2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še vedno traja in je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2012.
3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na delovno mesto v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, ter ji za ves čas od poteka 120-dnevnega odpovednega roka do poziva na delo obračunati plačo, odvesti davke in prispevke, ter tožeči stranki po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo 14. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila, obračunati in izplačati tožeči stranki vse dodatke k osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, ter obračunati in izplačati tožeči stranki vse druge dajatve iz pogodbenega delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dajatve v plačilo ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo.
4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi trpinčenja:
- za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin znesek 4.000,00 EUR
- za strah znesek v višini 700,00 EUR,
ki zapade v plačilo z dnem izdaje sodbe
Vse navedene zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse pod izvršbo.
5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka (po stroškovniku spodaj) vse v 15. dneh, po poteku paricijskega roka od naslednjega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.“
se zavrne.
Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 596,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana 19. 2. 2013 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje preneha s 5. 11. 2013 (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku do vključno 5. 11. 2013 izplačevati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 4. 2012, obračunati plačo oz. nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, odvesti davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, to je od 14. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in izplačati tožniku vse dodatke k osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter obračunati in izplačati vse druge dajatve iz pogodbenega delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dajatve v plačilo ter mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino namesto vrnitve nazaj na delo v znesku 49.082,70 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja in sicer za duševne bolečine v znesku 4.000,00 EUR in za strah v višini 700,00 EUR (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.327,60 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka VIII izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da ima tožnik ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico da se vrne nazaj na delo. Odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju s splošnimi načeli civilnega prava, še zlasti z določbo 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi izpodbijane sodbe bi tožnik ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dobil manj, kot ob zakoniti. S takšno odločitvijo o odškodnini namesto reintegracije je tožena stranka celo nagrajena za nezakonito ravnanje. V primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik upravičen do odpravnine v višini 141.786,66 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo odškodnino v znesku 49.082,70 EUR. Stališče sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nima podlage v dejanskem stanju. Tožnik je izrecno uveljavljal, da želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki, zakoniti zastopnik pa je ob zaslišanju izjavil, da bi s tožnikom lahko sodeloval. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo na podlagi določbe 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je tožnik delal pred odpovedjo. Šlo je le za spremembo naziva delovnega mesta in malenkostno modificiran opis del in nalog, oboje pa je tožena stranka storila zgolj fiktivno z namenom, da se znebi tožnika. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 222/2012. Podredno tožnik izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnik s svojo izobrazbo zlahka našel zaposlitev. Sodišče prve stopnje ni uporabilo vseh kriterijev, ki pridejo v poštev. Pravična denarna odškodnina, ki bi ustrezala odrekanju vrnitvi na delo bi znašala najmanj 13 plač, to je 106.345,85 EUR. Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema ravnanje tožene stranke, ki ga je tožnik doživljal kot trpinčenje, napačno pa je stališče, da bi to trpinčenje moralo trajati dalj časa. V spornem obdobju veljavni 4. odstavek 6.a člena ZDR je kot trpinčenje na delovnem mestu opredeljeval vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem iz zakona ne izhaja, da bi moralo biti takšno ravnanje dolgotrajno. Tožnik je trpinčenje doživljal zelo čustveno, močno in boleče, kar se odraža na njegovem zdravstvenem stanju. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevalo le šestkratnik tožnikove povprečne plače, ne pa zadnjih šestih bruto dohodkov in k vrednosti spornega predmeta tudi ni prištelo vtoževane odškodnine v znesku 4.700,00 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da spremeni V. točko izreka in tožniku dosodi odškodnino v višini 13. plač.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovno organizacijskega razloga, to je zaradi ukinitve delovnega mesta vodje kadrovskega področja, temveč zaradi ocene direktorja tožene stranke G.G. o tožnikovi nesposobnosti. Za takšno ugotovitev ne obstaja noben materialni dokaz in navedenega tudi niso potrdile zaslišane priče. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker je bilo s sprejetjem nove sistemizacije delovnih mest ukinjeno delovno mesto vodje kadrovskega področja in je bilo uvedeno novo delovno mesto vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve. Z ukinitvijo delovnega mesta vodje kadrovskega področja je delo tožnika postalo nepotrebno. Tožnik ni bil primeren za opravljanje novega delovnega mesta, ki je sicer zajemalo tudi prej sistemizirano kadrovsko področje, vendar pa je tožena stranka temu dodala še področje vodenja investicij in urejanje splošnih zadev. Zaradi navedenega je tožena stranka tožniku ponudila drugo delovno mesto inženirja investicijskega projekta. Izpovedba priče G.G. dokazuje, da tožena stranka tožnika ni razporedila na novo delovno mesto vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve, ker je ocenila, da tožnik nima sposobnosti opravljanja del s področja vodenja investicij, ne pa da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker tožnik ni sposoben opravljati del na prejšnjem delovnem mestu vodje kadrovskega področja. Okoliščina, da tožnik delovnega mesta vodje kadrovskega področja ni opravljal že od 18. 1. 2013, ko je funkcijo nastopil novi direktor G.G., ne dokazuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana iz subjektivnih razlogov, to je iz razloga nesposobnosti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Priča G.G. je izpovedal, da je nov način dela in organiziranosti delovnega procesa uvedel že z dnem nastopa funkcije direktorja tožene stranke in da je o tem seznanil delavce. Formalno je bila sistemizacija delovnih mest, zaradi posvetovanja z delavci, izvedena mesec dni kasneje, kar pa ni nič neobičajnega. Bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bili podani, ker je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z njenim izrekom oz. ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da delovno mesto vodje kadrovskega področja ni več sistemizirano, zaradi česar objektivno ni mogoča tožnikova vrnitev nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi, hkrati pa ugotavlja, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v ukinitvi delovnega mesta temveč v oceni tožnikove nesposobnosti. Prisojena odškodnina je previsoka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik poprej ni prejemal tako visoke plače, kot zadnje leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik družbenik v svoji družbi in da prejema dohodke iz tega naslova. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. , 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo in na njej dopolnilno zaslišalo pričo G.G., tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine, ki se v spisu nahajajo pod priloge A1 do A57 in B1 do B6.

- K pritožbi tožene stranke:

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom. Tožena stranka ni pojasnila v čem naj bi bilo to nasprotje. Gre sicer za kršitev na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar v okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Podobno velja glede očitka, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi.

Tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja s povsem istimi argumenti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa niti nasprotje med izrekom in obrazložitvijo niti domnevna nejasnost razlogov ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato tega pritožbenega očitka zaradi nekonkretiziranosti pritožbe niti ni možno preizkusiti. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vendar pa tožena stranka tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (priloga B6) prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je bilo oblikovano novo delovno mesto vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve; v novi sistemizaciji pa ni bilo več delovnega mesta vodje kadrovsko - splošnega področja, ki ga je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zasedal tožnik. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima delodajalec pravico spremeniti organizacijo dela in pri tem tudi ukiniti posamezna delovna mesta, opravila prenesti na druga delovna mesta in oblikovati opise posameznih del tako, kot si sam predstavlja racionalno organizacijo dela. Takšna sprememba organizacije dela, kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi bila lahko nezakonita, če bi šlo le za navidezno spremembo, s katero bi se hotelo prekriti nek drug, nezakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. O navidezni spremembi organizacije dela bi lahko govorili takrat, ko delodajalec formalno sicer spremeni naziv delovnega mesta, ob tem pa vsebina dela ostane povsem ista ter se nato takšna navidezna sprememba izrabi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tem sporu sicer zatrjeval, da je vsebina dela na novem delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj investicije in splošne zadeve ostala skoraj enaka, kot na delovnem mestu vodje kadrovsko splošnega področja in da je šlo zgolj za spremembo naziva delovnega mesta. Vendar pa je že tožnik sam navajal, da je bilo novemu delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve dodano še področje investicij, ki ga prejšnje delovno mesto ni zajemalo, kar samo po sebi kaže, da je dejansko prišlo do organizacijske spremembe.

Organizacijska sprememba, ki je v tem, da je tožena stranka na novo oblikovala delovno mesto, ki sicer zajema tudi opravila ukinjenega delovnega mesta, vendar pa tudi nova, ni zgolj navidezna. Navedeno izhaja iz primerjave opisa obeh delovnih mest, kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke. Tako je iz primerjave opisov delovnega mesta vodje splošno - kadrovskega sektorja, ki ga je zasedal tožnik in delovnega mesta vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve razvidno, da se oba opisa po vsebini razlikujeta predvsem po tem, da so pri delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve dodane naloge v zvezi z načrtovanjem organizacijo, koordinacijo, usmerjanjem, nadziranjem in usklajevanjem investicijske dejavnosti, teh nalog pa ni bilo v opisu ukinjenega delovnega mesta vodje kadrovsko - splošnega sektorja. Ravno te dodatne naloge v zvezi z vodenjem investicij so sploh bile razlog za oblikovanje takšnega novega mesta, kakor sta prepričljivo izpovedala zakoniti zastopnik tožene stranke H.H. in priča G.G..

Navedene nove naloge s področja vodenja investicij se na novem delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve tudi dejansko izvajajo, kot to izhaja iz izpovedbe priče G.G. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz njune izpovedbe tudi izhaja, da ni res, da bi šlo zgolj za fiktivno oblikovanje novega delovnega mesta inženirja investicijskega projekta oziroma za fiktivno oblikovanje celotne službe za investicije znotraj sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve. Tožnik je namreč trdil, da sta bila to delovno mesto (zanj mu je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi) in celotna služba ustvarjena izključno z namenom degredacije tožnika in drugih vodilnih delavcev. Priča G.G. in direktor tožene stranke sta prepričljivo izpovedala, da se naloge v tej službi dejansko izvajajo. Tako je direktor tožene stranke v zvezi z očitki tožnika, da gre za fiktivno (umetno) službo prepričljivo pojasnil, da delavci službe za investicije, ki delujejo v okviru sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve izvajajo aktivnosti na področju priprave za ... napravo in pri iskanju možnosti za zmanjšanje izpustov, vpeti so tudi v projekt ... in aktivnosti v zvezi z okolje varstveno zakonodajo,....

Sicer pa se sodišče prve stopnje niti ni postavilo na eksplicitno stališče, da bi šlo za navidezno spremembo organizacije dela. Odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe temelji na stališču, da je tožena stranka (tj. takratni direktor G.G.) že pred podano odpovedjo sprejela odločitev, da s tožnikom ne bo več sodelovala in sicer na podlagi ocene, da tožnik ni primeren za to delo, kar naj bi pomenilo, da je bil dejanski razlog za odpoved ta, da tožnika kot osebe niso več videli v vodstveni ekipi, pri čemer naj bi ta razlog nastal že ob menjavi vodstva v januarju 2013. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila v resnici nezakonita, če bi bil pravi razlog zanjo ocena, da tožnik ni sposoben opravljati dela vodje kadrovsko splošnega področja, torej dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj bi to pomenilo, da je dejansko podan razlog nesposobnosti, odpoved pa je dana iz poslovnega razloga. Vendar pa izvedeni dokazi ne dajejo podlage za takšen zaključek sodišča prve stopnje. Nasprotno iz izpovedbe priče G.G., na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, povsem jasno izhaja, da se ocena te priče, da tožnik ne bi bil kos tej nalogi, nanaša na novo sistemizacijo in dejstvo, da so k novemu delovnemu mestu dodali tudi vodenje investicij. Sodišče prve stopnje se je namreč očitno oprlo na tisti del izpovedbe priče G.G., v katerem je povedal, da je ocenil, da tožnik ni bil kos tej nalogi (tj. vodenju sektorja, ki dodatno vključuje tudi investicije, ter da je govoril s člani ožjega vodstva o tem, ali bi delali s tožnikom in da so mu ti rekli, da s tožnikom v tej ožji skupini niso pripravljeni delati). Iz takšne izpovedbe ne izhaja zaključek, da je bil resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ocena nesposobnosti tožnika za opravljanje njegovega dotedanjega dela. Nasprotno iz te izpovedbe nedvomno izhaja, da je šlo za oceno, da tožnik ni primeren za opravljanje dela na novem, po vsebini drugače opredeljenem delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve.

Seveda pa ocena direktorja tožene stranke, da tožnik ne bi bil primeren za zaposlitev na novem delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve, ne daje odgovora na vprašanje, ali je bila tožena stranka na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR dolžna tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto. V skladu s to določbo mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je to obveznosti izpolnila s tem, da je tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inženirja investicijskega projekta. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se je za navedeno delovno mesto zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, ki je bilo dogovorjeno po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Iz opisa delovnega mesta vodje kadrovsko splošnega področja (priloga B3) je razvidno, da se je za to delovno mesto zahtevala izobrazba VII. ali VI./2 stopnje družboslovne ali tehnične smeri, za delovno mesto inženirja investicijskega projekta (priloga A11) pa se je prav tako zahtevala izobrazba VII. ali VI./2 stopnje ustrezne smeri.

Tožena stranka je s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inženirja industrijskega projekta, kar je ustrezna zaposlitev v smislu določbe 90. člena ZDR, v celoti izpolnila svojo obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali bi tožena stranka tožniku kot ustrezno zaposlitev lahko ponudila tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve. Pri presoji ali bi bila takšna zaposlitev ustrezna se presoja zgolj to, ali se zanjo zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in ali gre za enak delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter ali kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Ni relevantno, ali ima delavec zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe temveč le, kakšna stopnja izobrazbe se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu. V tem smislu bi bila tudi zaposlitev na delovnem mestu vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve ustrezna zaposlitev, saj se tudi na prejšnjem delovnem mestu (res da alternativno) zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Vendar pa je delodajalcu prepuščeno, da se odloči, katero od ustreznih zaposlitev bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudil delavcu z novo pogodbo o zaposlitvi. Pri tem ni relevantno, katero zaposlitev delavec sam ocenjuje kot bolj primerno, prav tako tudi ne kolikšna je razlika med plačo na prejšnjem delovnem mestu in plačo na ponujenem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da naj bi se takratni direktor tožene stranke G.G. že pred formalnim sprejemom nove sistemizacije pogovarjal s kandidati za ožje vodstvo, med drugim tudi o tem, ali bi sodelovali s tožnikom, kar naj bi kazalo na to, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sprejeta še pred spremembo sistemizacije. Vendar pa navedeno tudi v povezavi z ostalimi okoliščinami, ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nič protipravnega ni, če novi direktor družbe razmišlja o oblikovanju najožje vodstvene ekipe in če se o tem posvetuje. Nenazadnje je tožnik zasedal funkcijo na kateri je v odsotnosti nadomeščal direktorja tožene stranke. Dejansko je postopek spremembe sistemizacije in oblikovanja nove vodstvene ekipe potekal sočasno. Med prihodom novega direktorja G.G. in sprejemom nove sistemizacije je menil le mesec dni. Očitek sodišča prve stopnje, da je bil I.I. za mesto vodje sektorja za kadrovski razvoj, investicije in splošne zadeve izbran še preden je bila sistemizacija sprejeta, bi bil na mestu, če bi bil formalni sklep o izbiri sprejet še preden je bilo oblikovano novo delovno mesto, vendar pa kaj takšnega sodišče prve stopnje niti ne ugotavlja. Dejansko gre za očitek, da je direktor tožene stranke o tem, kako bo zasedal posamezna vodstvena delovna mesta razmišljal in se pogovarjal že pred formalno spremembo sistemizacije, kar pa ni nič nezakonitega.

Podobno velja glede očitka, ki ga sodišče prve stopnje šteje za relevantnega, da je bil tožnik izključen iz aktivnosti na podlagi ocene o njegovi sposobnosti, da v bodoče dela v novi vodstveni ekipi. Predvsem je potrebno ugotoviti, da je bil tožnik v obdobju od nastopa novega direktorja G.G. do odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delu sorazmerno malo časa. Iz evidence prisotnosti tožnika na delu (priloga B5) je razvidno, da je bil tožnik od vključno 18. 1. 2013 do 19. 2. 2013, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi na delu prisoten le 12 dni, pa še to pogosto manj kot polni delovni čas. Priča G.G. je prepričljivo pojasnil, da so bile takrat vse aktivnosti usmerjene v pridobitev kredita in da je zaradi tega v začetni fazi imel intenzivne stike samo s skupino za financiranje, torej s tistimi, ki so bili ključni za pridobitev poroštva in posledično kredita. Nič protipravnega ni, zlasti pa ne v povezavi s tožniku dano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da je direktor tožene stranke izdelavo nove sistemizacije naložil H.H. in da tožnik v to ni bil vključen.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko splošnega področja. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Prav tako je dokazala, da je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

Vse navedeno pomeni, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ni nezakonita, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Posledično je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik sicer ni uspel s tožbenim zahtevkom, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka v zvezi s sporom o obstoju delovnega razmerja. Za takšne spore 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Pač pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati uspeh strank v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik s tem zahtevkom ni uspel, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka. Glede na vtoževani znesek je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek v višini 253,50 EUR in nagrade za narok v višini 234,00 EUR. Tožena stranka je upravičena le do povrnitve sorazmernega dela pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in sicer v deležu, s kakršnim je v celotni vrednosti spora udeležen zahtevek za plačilo odškodnine. Celotna vrednost spora je 53.182,70 EUR (šest povprečnih plač znaša 49.082,30 EUR, vtoževana odškodnina pa 4.700,00 EUR). V celotnem znesku je odškodnina udeležena v višini 8,7 %, kar pomeni, da je tožena stranka upravičena do takšnega deleža pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, kar znaša 1,74 EUR. K vsemu je potrebno prišteti še 22 % DDV, tako da celotni utemeljeni priglašeni stroški tožene stranke v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine znašajo 596,87 EUR, kolikor je tožnik toženi stranki tudi dolžan povrniti. Zaradi jasnosti in preglednosti odločitve je sodišče prve stopnje celotni izrek prvostopenjske sodbe oblikovalo na novo.

K pritožbi tožnika:

Ob upoštevanju zgoraj razloženega stališča, da je bila tožniku zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, je neutemeljena tožnikova pritožba zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bil zavrnjen reintegracijski del tožbenega zahtevka. Ta del odločitve sodišča prve stopnje je pravilen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je reintegracijski zahtevek zavrnilo zaradi tega, ker je ugotovilo, da je odpoved sicer nezakonita, da pa upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe zakonita, je zavrnitev reintegracijskega zahtevka utemeljena iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupnem znesku 4.700,00 EUR. Ravnanj, ki jih je tožnik opisal v svojem, od prvih dni prihoda novega direktorja vestno vodenem dnevniku mobbinga (priloga A22), ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR tudi ob upoštevanju tožnikove očitne velike občutljivosti glede lastnega statusa. V 4. odstavku 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tako na primer ni mogoče šteti za očitno negativno in žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožniku v zvezi z njegovim delom, tega da ga je novi direktor G.G. prvi dan nastopa funkcije v zvezi s primopredajo še enkrat poklical v službo, potem ko je tožnik že odšel domov. Nenazadnje je iz evidence prisotnosti na delu razvidno, da je tožnik tega dne z dela odšel že okrog 13. ure in se je potem za kratek čas (očitno na poziv direktorja) vrnil okrog 16. ure. Takšnega poziva nazaj na delovno mesto v zvezi s primopredajo poslov ni mogoče oceniti za trpinčenje na delovnem mestu, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik takrat še imel t.i. direktorski delovni čas.

Podobno velja tudi za ostala ravnanja, ki jih tožnik opisuje v dnevniku mobbinga. Tako ni ničesar nedopustnega v smislu prepovedi trpinčenja na delovnem mestu v tem, da je direktor 28. 1. 2013 ob najavi tožnika, da želi imeti sestanek z njim, tajnico vprašal ali je kaj nujnega, saj je tožnika po tem, ko je ta potrdil, da je sestanek nujen, sprejel na pogovor. Za trpinčenje ni možno označiti tega, da naj bi direktor takrat na tožnikovo vprašanje o morebitnih organizacijskih spremembah odgovoril, da sedaj ni časa za to in da je vse ostalo tako zanič, da je potrebno energijo najprej usmeriti v ta področja in da naj ne bi ničesar odgovoril na ponovno tožnikovo ponudbo, da je pripravljen korektno delati in sodelovati. Priča G.G. je prepričljivo izpovedal, da je v prvi fazi imel veliko dela v zvezi z ugotavljanjem poroštev in kredita za projekt ..., da zaradi tega ni skliceval kolegijev in imel kakšnih širših sestankov. Nič od tega, kar tožnik opisuje kot direktorjevo nedopustno ravnanje 28. 1. 2013, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu ne le posamično temveč tudi ne v povezavi z vsemi ostalimi opisanimi ravnanji direktorja G.G., ki je v dnevniku naveden kot edini izvajalec trpinčenja tožnika, v dveh primerih še v sodelovanju s sodelavcema J.J. in K.K. ter H.H..

Kot trpinčenja na delovnem mestu tudi ni možno opredeliti tega, da je direktor tožene stranke tožniku zavrnil udeležbo na usposabljanju v zvezi s plačnim sistemom. Nič protipravnega ni, če se je direktor odločil, da na to usposabljanje pošlje L.L., ki je vseskozi delala na tem področju.

Nerazumljiv je očitek, da je direktor G.G. nad tožnikom izvajal mobbing, ker je tožnika v soboto 9. 2. 2013 tajnica po telefonu pozvala, da bi šel na srečanje šoferjev, tožnik pa je pojasnil, da je bolan. Kot trpinčenja tudi ni možno opredeliti odvzema direktorskega urnika tožniku, nenazadnje je iz predložene evidence delovnega časa razvidno, da je tožnikov dejanski delovni čas tako pred odvzemom tega urnika kot tudi po njem v pretežnem delu pokrival redni delovni čas od 7. do 14. ure. Podobno ni nič nedopustnega in protipravnega v ravnanju direktorja tožene stranke in H.H. ob razgovoru s tožnikom dne 14. 2. 2013, kot tudi ne v tem, da tožnik ni bil vabljen na izredno sejo sveta delavcev. Prav tako ni nič nedopustnega v tem, da direktor tožene stranke tožniku študijskega dopusta ni odobril takoj 14. 2. 2013, ko je tožnik zanj zaprosil, temveč je to storil 17. 2. 2013. Za trpinčenje bi težko označili to, da je bilo od tožnika 18. 2. 2013 zahtevano, da napiše poročilo o stroških mikro in makro organizacije, ne glede na to, da tožnik ocenjuje, da je že napisal celovito poročilo o projektu delne posodobitve, ki je vključevalo tudi stroške projekta. Sicer pa je tožnikovo reagiranje protislovno, po eni strani toženi stranki očita, da ga ne vključuje v delo, kadar pa se od njega kaj zahteva, pa to takoj doživlja kot mobbing.

Tožnik kot trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje tudi samo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ni mogoče šteti, da bi bilo že samo dejanje odpovedi nedopustno trpinčenje. Dogodki v zvezi z elektronsko pošto med tožnikom na eni strani ter direktorjem tožene stranke in J.J. na drugi strani v zvezi z članstvom slednjega v redakcijskem odboru ene od sekcij konference ... ne pomenijo nedopustnega trpinčenja. Nenazadnje je bilo tožniku povedano, da bodo ime, za člana redakcijskega odbora ene izmed sekcij, sporočili drugi teden.

Sodišče prve stopnje kot neprimerno komunikacijo direktorja tožene stranke s tožnikom utemeljeno opredeljuje njegovo vprašanje na pogovoru 4. 3. 2013, ali je tožnik ozvočen. To je sicer res neprimerno obnašanje, ki ga ne opravičuje niti domnevna direktorjeva slaba izkušnja z bivšim direktorjem M.M., ki naj bi poskušal posneti enega od prejšnjih sestankov z direktorjem G.G.. Vendar pa takšnega, sicer nekorektnega vprašanja ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu, ki vendarle mora pomeniti ponavljajoče se ali sistematično nedopustno ravnanje, kar pa takšno posamično vprašanje vendarle ni. Za ponavljajoče se oz. sistematično negativno ravnanje ni možno opredeliti niti dodatnega dogodka z dne 6. 3. 2013, ki ga sodišče prve stopnje tudi opredeljuje kot neustrezno komunikacijo. Morda je res neprimerno, da je direktor na tožnikovo napoved, da želi z njim spregovoriti dva stavka, odvrnil „ja, to je že prvi stavek“. Vendar pa je dejstvo, kar je potrdil tudi tožnik, da sta se potem usedla in se pogovorila in da pri tem ni šlo samo za dva stavka.

Okoliščina, da med tožnikom in novim direktorjem ni bilo veliko komunikacije samo po sebi ne pomeni protipravnega trpinčenja na delovnem mestu. Pritožba gradi na stališču sodišča prve stopnje, da manjši obseg komuniciranja v zelo kratkem časovnem obdobju ni protipravno ravnanje. Vendar pri tem ni bistveno ali je šlo za krajše časovno obdobje, temveč je bistveno, da toženi stranki ni možno očitati, da bi tožnika trpinčila s tem, da direktor tožene stranke z njim ne bi komuniciral. Razlog za to je lahko že v tem, da se direktor tožene stranke v tem obdobju ukvarjal predvsem z drugimi vprašanji, ki niso zahtevali sodelovanja tožnika (pridobitev garancij in kredita za nadaljevanje investicije). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zavrnilo kot neutemeljen, saj toženi stranki ni možno očitati, da bi ravnala protipravno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi preglednosti odločitve je pritožbeno sodišče izrek izpodbijane sodbe v celoti oblikovalo na novo, kar pomeni, da je v njem ponovljen tudi zavrnilni del izpodbijane sodbe.