VSRS Sklep I Up 173/2014

Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1/2014-10 z dne 26. 3. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper dopolnilno odločbo tožene stranke, št. 2142-7/2012/33 (1312-04) z dne 2. 1. 2014, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za združitev družine, in sicer z mamo F. M., državljanko Somalije.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožbo zavrglo, ker tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je po navedbah tožene stranke že meseca decembra (2013) zapustil Republiko Slovenijo in naj bi se nahajal na Norveškem.

3Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da ni prosilec za mednarodno zaščito, temveč oseba s statusom subsidiarne oblike zaščite in ima na tej podlagi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in pravico, da se giblje znotraj Schengen cone, in sicer do 90 dni (Uredba (ES), št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o Schengenskih mejah)). Z zavrženjem tožbe mu je sodišče prve stopnje kršilo pravici iz 23. ter 25. člena Ustave RS in bistveno kršilo določbe postopka, ker mu ni omogočilo, da se pred odločitvijo izjasni o okoliščinah, ki so v tej zadevi bistvene, oziroma ni imel možnosti, da pojasni, zakaj se v trenutku odločanja ni nahajal na domačem naslovu v Ljubljani. Izpodbijani sklep temelji zgolj na domnevi, da naj bi bil tožnik na Norveškem, zato gre za t. i. sodbo presenečenja.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožbo zavrže, sprejelo na podlagi obvestil tožene stranke, podanih v odgovoru (z dne 10. 1. 2014) na tožbo zaradi molka organa, da se tožnik že od začetka decembra 2013 ne nahaja v Republiki Sloveniji, temveč na Norveškem, kjer naj bi bil na obisku, in v odgovoru na razširitev tožbe (z dne 13. 2. 2014), v katerem navaja, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč naj bi bil na Norveškem.

7Na tej dejanski podlagi je ugotovilo, da je tožnik z zapustitvijo Slovenije oziroma Integracijske hiše v Ljubljani (na naslovu Ulica Vide Pregarčeve 37) s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da delna (pravilno dopolnilna) odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za združitev svoje družine na podlagi določil Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot prejemnik mednarodne zaščite s priznanim statusom subsidiarne oblike zaščite.

8To svojo odločitev je oprlo na sklepe Vrhovnega sodišča I Up 79/2014, I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012 in na sklepe ter odločbe Ustavnega sodišča Up-555/07, Up-1440/06, Up-1599/06 in Up-3936/07, ki pa se vsi nanašajo na primer, ko je prosilec za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom v času, ko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno, oziroma na tretjo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ, po kateri se šteje prošnja (za mednarodno zaščito) za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo.

9Vrhovno sodišče meni, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na navedeni dejanski in pravni podlagi, najmanj preuranjena, saj dejstvo, da je tožnik samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, razen navedb in domnev tožene stranke, ni izkazano. ZMZ pa ne vsebuje nobenih določb, da se ureditev, določena v drugem odstavku 50. člena ZMZ, ki se nanaša na prosilca za mednarodno zaščito in na prošnjo za mednarodno zaščito, smiselno uporablja tudi za primere prošenj oseb s priznano mednarodno zaščito za združevanje s svojimi družinskimi člani, oziroma da je tudi v teh primerih podana domneva, da se tudi taka prošnja šteje, zaradi razlogov, navedenih v tem odstavku, za umaknjeno.

10Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.