VSL sodba I Cpg 1214/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 21.600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in da ji povrne 1.844,95 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Bistvo pritožbenih navedb je:

- tožeča stranka je A. F. seznanila s tem, da bo morala pogodbo o leasingu reprogramirati, ne pa tudi, da jo je reprogramirala. O tem dejstvu ni zaslišalo predlagane priče B. B. in T. P.;

- odpovedni rok je šteti od 20. 5. 2011 do 25. 5. 2012;

- ker sodišče ni zaslišalo priče B. B. je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Dokazni predlog z njegovim zaslišanjem bi bil pravočasen. Prvi narok se je opravil 6. 6. 2013 in se je 1. 7. 2013 nadaljeval. Tožena ni prekludirana v tem dokaznem predlogu, ker je zaslišanje s pričo predlagala zaradi podanih dejstev s strani zaslišane priče na naroku 1. 7. 2013.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 22. 12. 2006 sklenili podnajemno pogodbo za določen čas, do 30. 11. 2011 oziroma do izteka leasing pogodbe št. LJ 39459, za mesečno najemnino 1.800,00 EUR oziroma 21.600,00 letno in da je tožeča stranka leasing pogodbo podaljšala za dobo 60 mesecev, se pravi do 30. 11. 2016. S tem se je čas veljavnosti podnajemne pogodbe z dne 22. 12. 2006 podaljšal do 30. 11. 2016;

- da je tožeča stranka župana tožene stranke A. F., konec leta 2009, obvestila, da bo leasing pogodbo reprogramirala in da ta reprogramu leasing pogodbe ni nasprotoval;

- da je tožena stranka leasing pogodbo reprogramirala 24. 6. 2010. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s tem svojim obvestilom izpolnila svojo obveznost iz 10. člena podnajemne pogodbe, da toženo stranko obvesti o nameravani spremembi roka izteka leasing pogodbe;

- da je tožena stranka 20. 5. 2011 tožečo stranko obvestila, da veljavnosti najemne pogodbe ne bo podaljšala;

- da je tožena stranka prostore po najemni pogodbi izpraznila 30. 11. 2011, tožeča stranka pa izpraznjenih prostorov ni prevzela nazaj v posest;

- da za razsojo te zadeve ni odločilo, ali je župan tožene stranke A. F. ob predaji poslov sedanji županiji, novo županjo seznanil s tem, da je veljavnost podnajemne pogodbe, zaradi reprogramiranja leasing pogodbe, podaljšana;

- in da ni pomembno, ali je tožena stranka za leto 2012 predvidela najem poslovnih prostorov na podlagi obravnavane podnajemne pogodbe.

Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati najemnino za čas od 30. 11. 2011 do 30. 11. 2012, se pravi za dvanajst mesecev, skupaj 21.600,00 EUR s pripadki.

5Za presojo pravnega razmerja v tej zadevi je uporabiti določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) Uradni list SRS št. 18/74 in nadaljnjimi spremembami, ker je tožena stranka najela prostore za uporabnike M., K. in P. (7. člen podnajemne pogodbe).

Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, najemnik ne more odpovedati, lahko pa taka pogodba vsak čas sporazumno preneha (23. člen ZPSPP).

Pravdni stranki sta v podnajemni pogodbi dogovorili, da lahko po izteku 30. 11. 2011 katerakoli od njiju odpove podnajemno pogodbo z odpovednim rokom dvanajst mesecev.

Tožeča stranka je obvestilo tožene stranke z dne 20. 5. 2011 pravilno obravnavala kot odpoved najemne pogodbe z odpovednim rokom dvanajst mesecev, ki prične teči 30. 11. 2011 in se izteče 30. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato pravilno naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki najemnino za dvanajst mesecev, v skupnem znesku 21.600,00 EUR, ker tožeča stranka od tožene stranke najetih prostorov 30. 11. 2011 ni prevzela.

Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je odpovedni rok dvanajst mesecev pričel teči 20. 5. 2011 in da se je iztekel 20. 5. 2012.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obvestila toženo stranko o nameravani spremembi roka leasing pogodbe (podaljšanju leasing pogodbe), ko je to sporočila županu tožene stranke A. F., konec leta 2009, in da je s tem spoštovala šestmesečni rok, določen v 10. členu podnajemne pogodbe. Župan občine je zakoniti zastopnik občine in je zato obvestilo njemu šteti kot obvestilo občini. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da obvestilo dano županu A. F. ni šteti za pogodbeno izpolnitev obveznosti iz 10. člena podnajemne pogodbe.

7Zmotno je stališče pritožbe, da se prvi narok za glavno obravnavo ni končal 6. 6. 2013, ampak da se je nadaljeval na naroku dne 1. 7. 2013. Iz zapisnika izhaja, da se je dne 6. 6. 2013 opravil poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Iz zapisnika z dne 1. 7. 2013 pa izhaja, da je zapisnik narejen o javni glavni obravnavi. Nobenega dvoma ni, da je bil 1. 7. 2013 drugi narok v okviru glavne obravnave v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B. B., kot prepozen, ker je bil ta dokaz predlagan po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP).

Ni slediti pritožbeni navedbi, da dokaz z zaslišanjem priče B. B. ni mogla predlagati do konca prvega naroka. Če tožena stranka ni bila zadovoljna z izjavo A. F. na naroku dne 1. 7. 2013, to ni opravičljiv razlog za predlaganje nove priče v smislu določila petega odstavka 286. člena ZPP.

Očitane absolutne bistvene kršitve postopka niso podane.

8Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).