VSRS Sklep II Ips 174/2013

Revizija se zavrne.

1Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti (podredno delne ničnosti) posojilno zastavne pogodbe, ki sta jo s tožencem kot posojilodajalcem sklenila leta 1995. Trdila sta, da so za zavarovanje toženčeve terjatve iz te pogodbe pred Okrajnim sodiščem v Sevnici sklenili tudi sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini tožnikov, na podlagi katerega se je toženec kasneje v izvršilnem postopku tudi poplačal. Pravni interes za ugotovitveno tožbo sta utemeljevala z navedbami, da je toženec na podlagi posojilno zastavne pogodbe pridobil protipravno premoženjsko korist; njuno hišo, kar bosta v nadaljevanju zahtevala nazaj.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Ocenilo je, da toženca od ugotovljene ničnosti posojilno zastavne pogodbe nimata pravne koristi, saj jima s takšno ugotovitvijo ne bi bila omogočena vrnitev njune hiše. Pojasnilo je, da toženec do njune hiše ni prišel na podlagi posojilno zastavne pogodbe, ampak preko sodne izvršbe, ki se je vodila po sklenjenem sporazumu med strankami za zavarovanje denarne terjatve toženca z ustanovitvijo hipoteke, ki je imel ob sklenitvi moč sodne poravnave.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da pravnega interesa ni mogoče utemeljevati z dajatvenim zahtevkom, saj dajatveni zahtevek iz ničnega razmerja zapade takoj - že ob sami izpolnitvi neveljavne pogodbe. Glede na to, da toženca kakšne druge pravne koristi od vložitve takšne tožbe nista uveljavljala, je izpodbijani sklep po njegovem mnenju pravilen.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 446/2012 z dne 21. 3. 2013 revizijo dopustilo glede vprašanja obstoja pravne koristi za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti, ki naj bi bila v tem, da bo v primeru sodbe, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala zahtevka iz prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5Na podlagi omenjenega sklepa sta tožnika vložila revizijo. V njej navajata, da imata pravno korist od ugotovitve ničnosti sporne pogodbe, saj to predstavlja predhodno vprašanje in bosta v nadaljevanju od toženca zahtevala, da jima plača znesek, ki ga je pridobil na podlagi oderuških zamudnih obresti. Uspeh v tej pravdi jima bo odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem postopku uveljavita od toženca navedeno korist ter možnost odločitve o prihodnjih ravnanjih. Tožnika se zavedata, da ne moreta zahtevati vrnitve hiše v naravi oziroma razveljavitev sklepov v izvršilnem postopku, lahko pa zahtevata plačilo ustreznega nadomestila na podlagi 87. člena OZ.

6Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

7Revizija ni utemeljena.

8Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku o pomanjkanju pravnega interesa tožnikov za uveljavitev ničnosti sporne posojilno zastavne pogodbe. Vendar je treba opozoriti, da je za takšen zaključek relevantna predvsem okoliščina, da je bila toženčeva terjatev iz te pogodbe poplačana v izvršilnem postopku, vodenem na podlagi pred sodiščem sklenjenega sporazuma za zavarovanje toženčeve terjatve z zastavno pravico na nepremičnini tožnikov, ki je imel ob njegovi sklenitvi moč sodne poravnave (po izrecni določbi drugega odstavek 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku - Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami; v nadaljevanju ZIP). Pravni temelj za poplačilo toženca je bil torej omenjeni sporazum, ki je predstavljal izvršilni naslov. V takšnem primeru ugotovitev ničnosti zgolj posojilno zastavne pogodbe za izboljšanje pravnega položaja tožnikov ne zadošča. Poudariti je treba, da je izvršilni naslov predpostavka dovoljenosti izvršbe zaradi uveljavitve terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu. Takšnega svojega pomena izvršilni naslov, četudi gre za sodno poravnavo, ne izgubi zgolj zaradi morebitne (delne) ničnosti pogodbe, ki je bila podlaga izvršilnemu naslovu (arg. 1. točke prvega odstavka 59. člena ZIP).(1)

9Pomanjkanje pravnega interesa za uveljavitev ničnosti posojilno zastavne pogodbe je torej treba utemeljiti z vsebino tožbenega zahtevka. Glede na obrazloženo namreč velja, da se položaj tožnikov ne bi izboljšal, četudi bi s tožbenim zahtevkom (omejenim na ugotovitev (delne) ničnosti zgolj posojilno zastavne pogodbe, brez sporazuma) uspela. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrženju tožbe je iz tega razloga pravilna. Opredeljevanje o vprašanju, glede katerega je bila dovoljena revizija, pa se po povedanem izkaže za nerelevantno.

10Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, torej niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS III Ips 172/2007 z dne 28. 10. 2008.