VSL sodba I Cp 2932/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve in vknjižba lastninske pravice do 1/1 (do celote) opravljena v korist tožene stranke pri nepremičninah parc. št. 1007/0, 1078/0, 60/0 in 63/1.S k.o. X. in nepremičninah parc. št. 666/0, 667/0, 668/0, 672/0, 673/0, 674/0 in 675/0 k.o. Y. na podlagi notarskega zapisa darilne pogodbe za primer smrti notarja I. Ž., opr. št. SV-287/10 z dne 29.8.2010 in izpisa iz matične knjige umrlih, neveljavna, ter se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje stanje vpisov tako, da se izbriše vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve in vknjižba lastninske pravice do celote v korist tožene stranke in ponovno vpiše lastninska pravica v korist P. A. (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se navedena darilna pogodba prekliče ter preneha veljati z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine tožeči stranki, je sodišče prve stopnje zavrnilo, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena darilna pogodba preklicana in je prenehala veljati (II. in III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vsebinsko se torej pritožuje zoper ugodilni del v I. točki izreka sodbe, smiselno pa tudi glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da iz sodbe izhaja, da sodišče prave volje A. P. pri sklepanju darilne pogodbe za primer smrti ni ugotavljalo. V nadaljevanju obrazložitve pa je štelo, da A. P. ni imela v mislih pogodbe s pravo vsebino, kot je bila dejansko sklenjena. Taka ugotovitev predstavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so v sodbi odločilna dejstva in razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče trdi, da ni ugotavljalo prave volje A. P., hkrati pa je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič pri sklepanju darilne pogodbe kot nepotrebna. Povzema izpovedbo priče notarja I. Ž., ki je pojasnil, da je bila A. P. v celoti in z laičnimi, njej razumljivimi besedami seznanjena z vsebino in pravnimi posledicami pravnega posla, to je potrdila ob zaslišanju tudi tožena stranka. Sklicuje se še na pričo S. M., izpovedbo F. C. in pričo S. C.. Da bi A. P. mislila, da ne sklepa darilne pogodbe oziroma, da je imela v mislih oporoko, ni mogoče zaključiti. Tudi sama A. P. je povedala, da je sklenila pogodbo. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je povsem zgrešena, ko tolmači izjavo A. P. tako, da bo z darilom še lahko razpolagala. Zaključek, da je imela A. P. v mislih oporoko, je protispisen, v tožbenih navedbah ni takšne trditve, to ni bilo predmet ugotavljanja dejanskega stanja in dokazovanja. Nepravilen in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek, da tožena stranka ni bila pripravljena kriti dela stroškov oskrbnine v DSO, v kolikor bi bilo to potrebno in ni razumljivo, zakaj naj bi tožena stranka preprečevala odhod A. P. v DSO, saj je S. C. že urejala zadeve v zvezi s tem, sama A. P. je bila neodločna, denar pa tudi ni bil problem. Zgodba, da A. P. nima sredstev za preživljanje, je bila izmišljena naknadno, za potrebe razveljavitve darilne pogodbe in nihče drug, razen A. P. in drugotožeče stranke ni vedel povedati, da bi bila pokojna v kakšni finančni stiski. Upoštevati je, da gre pri drugotožeči stranki za stranko z interesom za izid pravde, saj je oporočni dedič po naknadno sestavljeni oporoki. Sodba sodišča prve stopnje torej dela zaključke v škodo tožene stranke in dokazno breme postavlja nerazumno visoko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v letu 2010 iz svojega bančnega računa A. P. dvignila večjo količino denarnih sredstev, dejansko je pri sebi hranila še drugo gotovino. Teh prihrankov ni izročila nikomur in jih zagotovo ni porabila, zato je smiselna in življenjsko sprejemljiva izpovedba tožene stranke, tretjetožeče stranke in priče S. C., da je A. P. razpolagala z večjo količino denarnih sredstev, ki jih je hranila v obliki gotovine. Sodišče ugotavlja, da bi jih v prihodnje zmanjkalo sredstev, če bi živela dlje, kar je neupravičena špekulacija. Odločilno je, da je bil preklic v danem trenutku neupravičen, zlasti upoštevaje, da toženi stranki sploh ni bila dana možnost na izpolnitev v smislu tretjega odstavka 539. člena OZ. Dopisi pooblaščenca niso bili pozivi na preživljanje, temveč preklici darilne pogodbe, hkrati pa je toženec prejel tudi tožbo. Tožena stranka je neuspešno poizkušala doseči kakršenkoli dogovor z A. P., slednja je toženca napodila iz hiše. Zgrešen je očitek, da A. P. ni bila deležna razumevanja in da ravnanje tožene stranke ni moralno opravičljivo. Darovalec je dolžan omogočiti preživljanje, toženec in njegova pomoč sta bila kategorično zavrnjena. Toženec pa se nikakor ni bil dolžan vsiljevati in drugačno tolmačenje tretjega odstavka 539. člena OZ predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Z izvedenimi dokazi je bilo tekom postopka izkazano, da je bila izpovedba prvotožene stranke A. P. in drugotožeče stranke R. B. neresnicoljubna in jima sodišče ne bi smelo nakloniti verodostojnosti, za resnične so se izkazale navedbe tožene stranke. A. P. je imela dodatno premoženje, med drugim v obliki gotovinskih prihrankov, iz naslova kupnine za nepremičnine pa je prejela tudi 4.000,00 EUR. Tožena stranka je skupaj s S. C. skrbela za prvotožečo stranko in tudi organizirala pomoč, S. C. je celo priskrbela obrazec za nastanitev v DSO.. A. P. si je glede daritve enostavno premislila in ker je bila konfliktna oseba, se z njo ni bilo mogoče več nič dogovarjati. Težava ni bila v plačevanju stroškov nastanitve v DSO ali finančne težave na sploh, temveč v tem, da je ugotovila, da na R. B. zaradi darilne pogodbe ne more prepisati konkretne nepremičnine. V nadaljevanju pritožba še navaja, da si je pokojna A. P. ob zaslišanju izmišljevala in opozarja na nedoslednosti v njeni izpovedbi (branje pogodbe, trditev, da toženec in S. C. nista storila nič, da ji niso zagotavljali prehrane ali ji prali, da se niso odzivali na klice, da je bila s pomočjo S. C. nezadovoljna). A. P. se je nekaj dogovorila z drugotožečo stranko, kar je dejanski razlog za preklic. A. P. je želela, da glavnino njenega premoženja dobi hčerka J. in zet in je hotela „spremeniti oporoko“, preklic darila nima zveze s premoženjsko stisko. Izpovedba drugotožeče stranke predstavlja zgolj izmišljen konstrukt v podporo tožbenim navedbam.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, napravilo skrbno, obsežno in prepričljivo dokazno oceno, ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje kot pravilno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, podrobneje pa o tem še v nadaljevanju obrazložitve. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi 539. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje se je oprlo na prvi odstavek 539. člena OZ, ki določa, da lahko darovalec prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje. Pri tem tretji odstavek istega člena določa, da obdarjenec lahko darilo obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje.

5Glede slednjega, to je tretjega odstavka 539. člena OZ oziroma zagotavljanja preživljanja darovalcu, pritožba izhaja iz zmotnega izhodišča, da je bila dolžnost darovalke, da pred preklicem pogodbe toženca pozove na možnost izpolnitve v smislu navedenega odstavka. Kljub izpolnitvi predpostavke iz prvega odstavka 539. člena OZ, darovalec ne more biti uspešen s povračilnim zahtevkom (kot posledico preklica) v primeru, če mu obdarjenec zagotovi preživljanje. To pomeni, da mora obdarjenec, ki želi zadržati darilo, darovalcu na primeren način zagotoviti preživljanje. Lahko mu vrne del darila, lahko nanj prenese del svojega premoženja ali mu zagotovi potrebna denarna sredstva, lahko sam prevzame obveznost dosmrtnega preživljanja darovalca, te možnosti pa tožena stranka ni izkoristila. Navedeno bi namreč lahko storila kadarkoli po prejemu preklica s strani tožeče stranke, to možnost bi lahko izkoristila še tudi v pravdnem postopku, vendar tega ni storila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec, razen z odgovorom na tožbo, na dopise A. P. ni odgovoril, ni ponudil možnosti vrnitve dela določenega dela premoženja, niti doplačila oskrbnine, nikoli ni poklical niti obiskal A. P. v DSO in bolnišnici, niti prišel na njen pogreb. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bila tožena stranka pripravljena kriti del stroškov oskrbnine in je predhodno S. C. priskrbela obrazec za nastanitev v DSO, ni pravno pomembno, glede na to, da tega tožena stranka ni realizirala.

6Glede ugotavljanja prave volje A. P. pri sklepanju darilne pogodbe za primer smrti in pritožbenih navedb v zvezi s tem, je ugotoviti, da, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, tožba ne meri na izpodbijanje darilne pogodbe zaradi napake volje in sodišču prve stopnje zato prave volje A. P. ni bilo potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je navedlo, da prave volje oporočiteljice ni podrobneje ugotavljalo, ugotavljalo pa jo je vendarle v določenem obsegu. Glede na to, da volja A. P. ob sklepanju sporne darilne pogodbe za primer smrti ni pravno relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku glede preklica darila zaradi stiske, se je sodišče prve stopnje s tem pravzaprav ukvarjalo po nepotrebnem, tudi na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da je imela A. P. v mislih oporoko, zato ni potrebno odgovarjati. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in tudi kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

7Po oceni sodišča druge stopnje so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje o obstoju razloga za preklic darilne pogodbe zaradi stiske v smislu 539. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, koliko je znašala pokojnina A. P., koliko oskrbnina v DSO in da je poleg tega rabila denar še za določene osebne potrebe, stroški so nastajali tudi s stanovanjsko hišo, v DSO je odšla decembra 2010, na računu pri NLB pa je imela 1.12.2010 zgolj znesek 1.026,33 EUR. Za preklic pogodbe se je odločila zato, ker je ugotovila, da sama ni več sposobna živeti, da bo morala oditi v dom starejših občanov in da bo plačilo doma višje kot njena pokojnina. V zvezi s s tem, da je bil potreben odhod v dom starejših občanov, je sodišče prve stopnje navedlo pravilne in obsežne razloge v 9. točki izpodbijane sodbe, glede prihodkov in stroškov pa v 10. točki izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na te razloge v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da ni izkazano, da je A. P. gotovino hranila doma v kuverti, logičen je zaključek, da če bi res razpolagala z večjo količino prihrankov, v preklicih ne bi poudarjala težav z doplačilom oskrbnine in nenazadnje tudi ne bi bila prisiljena prodati še dveh parcel, katerih ni podarila tožencu. Prodajala jih je, ker je rabila denar in je celo želela, da ji kupec denar takoj izroči na roke. Glede obstoja gotovinskih prihrankov gre za dokazno oceno, sodišče prve stopnje je ocenilo, da jih tožena stranka ni dokazala, tudi po oceni sodišča druge stopnje, glede na navedene razloge, pravilno. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da naj bi šlo pri ugotovitvi, da bi ji v prihodnje zmanjkalo sredstev, za špekulacijo. Glede na že navedenih 1.026,33 EUR, izkazane stroške oskrbnine in višino pokojnine A. P. ter dejstvo, da je naknadno 12.5.2011 dobila kupnino v višini 4.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nastop njene eksistenčne ogroženosti predstavljal gotovo bodoče dejstvo (ne pa špekulacije). Ni se možno strinjati s stališčem tožene stranke, da je bil preklic v danem trenutku neupravičen, saj ni mogoče od darovalca zahtevati, da bo počakal, da mu bo povsem zmanjkalo sredstev. Kot že rečeno, je eksistenčna ogroženost predstavljala gotovo bodoče dejstvo, ki ga je bilo pričakovati v kratkem in ne v neki daljni bodočnosti.

8Glede kritike izpovedbe A. P. in R. B. in zatrjevanja njune neresnicoljubnosti pa je ugotoviti, da se vse te pritožbene navedbe nanašajo na dejstva, ki niso pravno odločilna (branje oporoke, nezagotavljanje pomoči, omalovaževanje pomoči, odzivanje), glede na to da, kot že navedeno, volja A. P. ob sklepanju pogodbe ni bila pomembna, s strani tožencev zatrjevana pomoč pa tudi ni bila pomoč v smislu relevantnega tretjega odstavka 539. člena OZ. Neutemeljeno pa pritožba opozarja tudi na zatrjevano nasprotje med izpovedbo priče S. M. in R. B. o tem, kdaj je bil R. B. prvič pri A. P., glede na to, da je S. M. izpovedala tudi, da R. B. pri A. P. osebno ni videla (glej list. št. 85 spisa).

9Glede na navedeno, ko je torej sodišče prve stopnje zaključilo, da je A. P. darilno pogodbo za primer smrti z dne 29.8.2010 utemeljeno preklicala in ni bil podan dejanski stan iz tretjega odstavka 539. člena OZ, je nadalje utemeljeno ugodilo zahtevku po izbrisni tožbi in tudi glede tega navedlo pravilno podlago in razloge (Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1).

10Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje se tožena stranka pritožuje le smiselno, nekonkretizirano. Ker je neutemeljena pritožba glede glavne stvari, je posledično neutemeljena tudi pritožba glede stroškov postopka.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.