VSRS Sodba I Up 114/2014

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni glavni obravnavi odločilo, da se sklep tožene stranke, št. 2142-203/2013/33 (1313-09) z dne 11. 2. 2014 odpravi (1. točka izreka); da se tožniki pridržijo za namen predaje v prostorih Azilnega doma v Ljubljani do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, najdlje do 10. 5. 2014 do 13.40 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka); in da se v ostalem tožba zavrne (3. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka upravne zadeve tožnikov združila v en postopek (1. točka izreka) in odločila, da se tožniki - prosilci za mednarodno zaščito pridržijo za namen predaje v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in

in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva

(v nadaljevanju Uredba EU 604/2013)

, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 10. 2. 2014 od 13.40 ure do dne 10. 5. 2014 do 13.40 ure (2. točka izreka). Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe drugega in četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ter drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe EU 604/2013.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu sorazmernosti in nujnosti ukrepa pridržanja tožnikov v Centru za tujce v Postojni ni zadosti obrazložila. Ni presodila vprašanja koristi mladoletnih otrok, kar pa je v vseh postopkih pred vsemi organi, če so v postopku udeleženi tudi mladoletni otroci, treba ugotoviti. Po presoji sodišča prve stopnje pridržanje družine s tremi mladoletnimi otroki v Centru za tujce ni v korist otrok. V tem delu je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in v zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, v preostalem delu pa je z zavrnitvijo tožbe pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je pridržanje tožnikov utemeljeno.

3Tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrne, ter podrejeno, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je v izpodbijanem sklepu z zadostno mero obrazložila sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Mladoletni otroci delijo usodo svojih staršev. Center za tujce ima svoje nastanitvene zmožnosti prilagojene tudi nastanitvi družin in mladoletnih otrok. S strani koristi otrok je ukrep pridržanja v Azilnem domu in Centru za tujce popolnoma enak. Tožniki so v Centru nastanjeni na oddelku za ranljive skupine. Z obiskovanjem osnovne šole imata starejša otroka možnost druženja z vrstniki.

4Tožniki vlagajo pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v izreku pod točko 2. in 3. razveljavi ter izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v izreku pod točko 2. in 3. razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Navajajo, da ni nevarnosti, da bi pobegnili in se izognili predaji. Želijo biti obravnavani v Sloveniji, v Republiki Madžarski pa ne želijo biti vsebinsko obravnavani, zato tam po predaji 6. 2. 2014 niso zaprosili za mednarodno zaščito. V okviru presoje sorazmernosti zadostuje ukrep pridržanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani. Tudi če bi v konkretnem primeru obstajala znatna nevarnost pobega in izognitve predaji Madžarski, to ne more odtehtati tako hudega posega v osebno svobodo trem mladoletnim otrokom, kot je omejitev gibanja, če gre za prostore Centra za tujce ali Azilnega doma v Ljubljani. Pomembno je, da se čim prej vrnejo v Azilni dom, da je tam njihovo gibanje neomejeno in se jim omogoči, da živijo tako, kot ostali otroci v Azilnem domu, da enakovredno sodelujejo pri vseh aktivnostih ter da se v popoldanskem času gibajo tudi zunaj zaprtih prostorov.

5Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnikov. Tožniki pa v svoji pritožbi hkrati navajajo, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

6Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da dejansko izpodbija le odločitev sodišča v delu sodbe, v katerem je ugodilo tožbi, in sicer glede nastanitve tožnikov v Azilnem domu v Ljubljani. Res je, da mladoletni otroci delijo usodo svojih staršev. Toda, čeprav ima Center za tujce v Postojni svoje nastanitvene zmožnosti prilagojene tudi nastanitvi družin in mladoletnih otrok in so tožniki nastanjeni v oddelku za ranljive skupine, z obiskovanjem osnovne šole pa imata starejša otroka možnost druženja z vrstniki, je vendarle po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v tej zadevi v luči največje koristi otrok odločilo pravilno o nastanitvi tožnikov v Azilnem domu v Ljubljani. Kot izhaja iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, so se tožniki pred prihodom v Center za tujce v Postojni že nahajali od 28. 8. 2013 do 6. 2. 2014 v Azilnem domu v Ljubljani, kjer sta starejša mladoletna tožnika obiskovala šolo, mladoletna tožnica pa vrtec. Ker nenehne selitve mladoletnih tožnikov niso v korist le-teh, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v korist otrok njihovo nadaljnje bivanje v času pridržanja v Azilnem domu v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v sporu polne jurisdikcije tudi pravilno presodilo v okviru presoje sorazmernosti ukrepa pridržanja, da je pridržanje tožnikov v prostorih Azilnega doma v Ljubljani ustrezno in bo učinkovito, saj bo mladoletnim otrokom omogočilo nadaljnje obiskovanje šole oziroma vrtca in prosto gibanje na širšem območju Azilnega doma ter druženje z vrstniki.

8Pritožba tožnikov ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi ni sporno, da pristojnost Republike Madžarske za obravnavo prošnje tožnikov za mednarodno zaščito izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 1493/2013 z dne 20. 11. 2013, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 533/2013 z dne 8. 1. 2014. Zato v tem upravnem sporu, ki se nanaša na vprašanje upravičenosti ukrepa pridržanja tožnikov za namen predaje, ni mogoče presojati pritožbenih ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na navedeno pravnomočno odločitev o njihovi predaji Republiki Madžarski, ki je po podatkih v predloženih spisih, odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

10Kot izhaja iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, so tožniki zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 28. 8. 2013. Od takrat do predaje Madžarski 6. 2. 2014 so bili nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani. Potem, ko jih je Slovenija predala Madžarski 6. 2. 2014, so se naslednji dan vrnili v Slovenijo, ker na Madžarskem niso želeli zaprositi za mednarodno zaščito. Ker so tožniki sami povedali, da se na Madžarsko ne želijo vrniti, ter ob tem, da so v Sloveniji uporabljali osebno vozilo in so pred predajo vanj že natovorili osebno prtljago, česar v tožbi niso zanikali, navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na znatno nevarnost, da tožniki na izvršitev morebitne ponovne predaje Madžarski ne bi počakali.

11Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ukrep pridržanja, ki ga je tožena stranka izrekla na podlagi drugega in četrtega odstavka 51. člena ZMZ ter drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe EU 604/2013, utemeljen in zakonit.

12Po določbi drugega odstavka 51. člena ZMZ se gibanje prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji na območje Azilnega doma ali njegove izpostave ali na za to namenjen objekt Azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

13Po določbi prvega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Po določbi drugega odstavka 28. člena iste uredbe lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

14Glede na dosedanje ravnanje tožnikov sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da obstaja v obravnavani zadevi znatna nevarnost, da tožniki ne bodo počakali na izvršitev predaje, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča ukrep njihovega pridržanja nujen in glede na spremenjeno lokacijo pridržanja zaradi otrok tudi sorazmeren. Pritožbeni ugovori tožnikov, ki se nanašajo na upravičenost izreka tega ukrepa in na njihov predlog za izpustitev na prostost, so iz navedenih razlogov neutemeljeni.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke in tožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).