UPRS Sodba I U 402/2017-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Univerza v Ljubljani je v postopku dodelitve sredstev za sofinanciranje doktorskih študentov z izpodbijano odločbo ugovor tožnika zoper odločbo o zavrnitvi tožnikove vloge, ki jo je le-ta dal na javni razpis za sofinanciranje doktorskih študentov - generacija 2016 (v nadaljevanju: javni razpis) št. 704-8/2016-49 z dne 15. 12. 2016, zavrnila.

2V obrazložitvi se ugotavlja, da je javni razpis, objavljen 12. 10. 2016 na spletni strani Univerze v Ljubljani - tožene stranke, jasno določal pogoje sodelovanja in s tem zagotavljal javno dostopnost in transparentnost postopka ter omogočal enakopravno obravnavo vseh prijavljenih kandidatov. S prijavo je študent soglašal s pogoji razpisa, med katerimi je tudi pogoj iz 4. alinee točke 3, ki jasno določa, da se sofinanciranje lahko odobri študentom, ki imajo povprečno študijsko oceno vseh izpitov in vaj (brez diplome) na dosedanjem visokošolskem študiju najmanj prav dobro (8).

3Ker tožnik nima povprečne ocene najmanj prav dobro, ne izpolnjuje pogojev za sofinanciranje in zato je Komisija za ocenjevanje vlog (v nadaljevanju Komisija) tožnikovo vlogo utemeljeno zavrnila ter pri tem v skladu z Merili za izbiro kandidatov tudi ni ocenjevala drugih priloženih dokazil študenta. Komisija je namreč pravilno in skladno s točko 4.1. javnega razpisa izračunala povprečno oceno študenta. Povprečna ocena se je izračunala s ponderiranjem (na način, da se povprečna ocena posamezne stopnje študija pondrerira s številom let študija posamezne stopnje in deli s skupnim številom let študija) ter na podlagi dokazil, ki jih je tožnik priložil vlogi. Iz kopije priloge k diplomi izhaja, da je tožnik izpite in vaje na univerzitetnem študijskem programu Pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani opravil s povprečno oceno 7,23. Na magisteriju znanosti je dosegel povprečno oceno 8,75. Skupna povprečna ocena, izračunana na način iz točke 4.1., je 7,736, kot pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe. Pri čemer javni razpis zaokroževanja ocen ne omogoča. Medtem ko v skladu z 11. točko javnega razpisa predmet ugovora ne morejo biti določbe razpisa in merila za izbiro, in se zato, iz navedenih razlogov, ugovor tožnika zavrne.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Na prvem mestu predlaga meritorno odločitev sodišča in podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki. Toži zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepopolne obrazložitve oziroma kršitve pravil postopka, zaradi katere odločb tožene stranke ni mogoče preizkusiti.

5V tožbi navaja, da se po določbah javnega razpisa ocena dodiplomskega univerzitetnega študija ne šteje k povprečni skupni oceni. To naj bi po navedbah v tožbi izhajalo iz besedila javnega razpisa, in sicer naj na takšno razlago kaže besedilo v 3. točki razpisa - "brez diplome", potrjuje pa jo tudi četrti odstavek 41. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), po katerem se pri izbiri kandidatov za vpis v doktorske študijske programe upošteva uspeh pri študiju druge stopnje in ne povprečna ocena z dodiplomskega študija. Upoštevanje slednjega je po stališču tožbe nesorazmeren in diskriminacijski pogoj, ki ne prispeva h kvaliteti doktorskega študija, ki se sicer s sofinanciranjem spodbuja, saj povprečna ocena ni bistven pokazatelj kvalitete, temveč zgolj eden od njih, med katerimi so pomembnejši strokovni prispevki (objave člankov). Zato je Pravilnik (o načinu dodelitve sredstev na javnem razpisu za sofinanciranje doktorskih študentov - generacija 2016, v nadaljevanju Pravilnik) v nasprotju sam s sabo, ker ne določa, da so znanstveni - strokovni kriteriji poglavitni za dodelitev sredstev, kljub temu, da razglaša spodbujanje kakovosti doktorskega študija. V nasprotju pa je tudi s Statutom Univerze in s pravico do izobraževanja pod enakimi pogoji iz 7. člena ZVis.

6Pri ponderiranju pa se ni upoštevalo objektivnih upravičenih razlogov za zastoj, to je tožnikovih življenjskih okoliščin (bolezen, skrb za starša, bolezenska odsotnost mentorice). Ker tožniku manjka zgolj 0,26 do domnevno zahtevane povprečne ocene, bi bilo treba povprečno oceno zaokrožiti navzgor, še zlasti, ker se nista upoštevali obvezni seminarski nalogi, vsaka ocenjena z 10. Tožnik je predložil tudi študentsko Prešernovo nagrado, priznanje za vrhunsko diplomsko nalogo in znanstveni članek v ugledni pravni reviji. Poleg tega so razpisni pogoji nejasni. Nejasni pogoji pa se upoštevajo v korist tistega, ki pravilnikov oziroma pogodbe ni sestavil. Zato bi bilo treba tudi iz tega razloga oceno zaokrožiti in šteti, da je tožnik izpolnil vse preostale pogoje.

7Nadalje navaja, da je bil prejšnji študijski univerzitetni program neprimerno zahtevnejši od sedanjega. Zato je bistveno, da ga je tožnik dokončal pred junijem 2004 in dosegel naziv magister znanosti in zato naj bi se upoštevale zgolj ocene na magistrskem študiju, medtem ko je dodiplomski študij samo predpostavka za vpis v drugi letnik za pridobitev naziva doktor znanosti. Če pa bi se dodiplomski študij upošteval, bi se morale upoštevati samo ocene zadnjega letnika kot letnika z najboljšo povprečno oceno. V času dodiplomskega študija namreč ni bilo mogoče predvideti, da se bodo stroga pravila za opravljanje izpitov štela v škodo študentom pri sofinanciranju študija, kar ni v skladu s pravnim načelom upravičenega pričakovanja. Dejansko pa je pomemben uspeh na podiplomskem študiju, kjer je tožnik dosegel povprečno oceno 8, kar izkazuje sposobnost študenta za nadaljnji doktorski študij. Tožnik zato sodišču predlaga, da domnevnega pogoja, po katerem se upoštevajo tudi povprečne ocene iz dodiplomskega študija, pri odločanju ne upošteva, saj je zavezano zakonu (ZVis) in Ustavi in ne podzakonskim aktom, kakršen je Pravilnik oziroma javni razpis.

8Tožnik dalje navaja, da je bil rok za pritožbo samo tri dni in da mu s tem ni bila omogočena učinkovita pritožba, kar je kršitev ZUP in 25. člena Ustave. Razpis pa je bil objavljen šele po tem, ko je potekel rok za vpis in podpis pogodbe s Pravno fakulteto, kar pomeni, da gre za kršitev 7. člena ZUP, saj tožnik ob vpisu na doktorski študij še ni vedel za pogoje razpisa in zato ni mogel zavarovati svojih pravic. Navedba tožene stranke, da je tožnik s prijavo na javni razpis pristal na pogoje razpisa, je nična, ker so pogoji, ki se nanašajo na univerzitetne diplomante, nesorazmerni, v neskladju sami s sabo in diskriminatorni. Ravno tako ne drži navedba v odločbi, da je povprečna ocena 8 pogoj za nadaljnje ocenjevanje tožnikove vloge. Komisija bi morala v skladu z razpisom upoštevati tožnikove dosežke ter že navedene opravičljive razloge za zastoj pri študiju, kar vse odtehta manjkajočih 0,26 točke. Sodišče naj zato upošteva načelo pravičnosti, saj je tožnik že pokazal rezultate na strokovno znanstvenem področju. Za razvoj znanosti je porabil vse svoje prihranke. Ima le še nekaj malega za preživetje. Kot brezposelnemu bi mu brez sofinanciranja odrekli možnost znanstvenega raziskovanja pod vodstvom izjemnega prof. dr. A.A.

9V izbirnem postopku na doktorski študij je bil tožnik uvrščen od 40 prostih mest na tretje mesto. Komisijo je prepričala vizija disertacije in tožnikova ustvarjalnost. Zato in glede na predložena dokazila je tožnik upravičeno pričakoval, da bo povprečje ocen na magisteriju zadostilo poglavitnim kriterijem za kritje šolnine ter da se bo upošteval socialni položaj študenta in šele nato povprečna ocena. Kriterije, ki bi se po tožnikovem mnenju morali upoštevati, tožnik izpolnjuje. Nedvomno izpolnjuje tudi kriterije iz Uredbe. Medtem ko je Pravilnik neskladen z namenom Uredbe in diskriminatoren in zato naj sodišče ne upošteva določb javnega razpisa, ki ni socialen in je obenem v neskladju z ZVis in Statutom tožene stranke, ki upošteva zastoje pri trajanju študija zaradi objektivnih razlogov, kakršni so obstajali tudi pri tožniku. Prav tako razpis ni v skladu z 2., 63. členom in 59. členom Ustave ter je v nasprotju s tretjim odstavkom 57. člena Ustave.

10Tožnik glede na povedano vztraja, da s povprečno oceno 8,75 na znanstvenem magisteriju ustreza kriteriju za sofinanciranje šolnine, ki znaša 2 358,71 EUR v njegovem primeru in sodišču predlaga, da temu ustrezno odloči, saj bo sicer tožnik postavljen v neenakopraven položaj, ki ga prepoveduje tako ZVis kot tudi Zakon o uresničevanju enakih možnosti in gre torej (poleg ostalega) tudi za kršitev Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD). Tožena stranka pa naj pove tudi, koliko sredstev, namenjenih za sofinanciranje ji je ostalo in zakaj ni znižala kriterijev ter sredstev porazdelila študentom.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru povzame potek in vsebino javnega razpisa ter obeh sprejetih odločitev, ki se nanašata na vlogo tožnika. Nadalje pojasni, da je bil javni razpis objavljen še isti dan, ko so ji bila dodeljena sredstva za sofinanciranje doktorskega študija in da zato razpisa ni mogla objaviti pred začetkom študijskega leta 2016/2017. Je pa (že) 10. 8. 2016 objavila obvestilo, da bo v primeru prejetih sredstev objavila razpis za študente.

12Dalje pojasni, da je bila pri pripravi razpisa v celoti upoštevana Uredba kot izvršilni predpis ter da predmet ugovora in s tem tudi upravnega spora v skladu z 11. točko razpisa ne morejo biti določbe razpisa in merila za izbiro kandidatov, ki jih je sprejel senat Univerze. Tožnik je v skladu s 13. točko razpisa z oddajo vloge potrdil, da je seznanjen z vsebino razpisa in da se z njim strinja, ob prijavi na javni razpis pa podpisal izjavo, da se strinja in da sprejema vse pogoje, ki so navedeni v javnem razpisu in v razpisni dokumentaciji.

13Dalje navaja, da je Komisija povprečno oceno izračunala v skladu z javnim razpisom oziroma s tretjim odstavkom meril za izbiro, ter pri tem upoštevala trajanje študijskih programov v skladu z ZVis in predložena dokazila, v konkretnem primeru kopiji prilog k diplomi, iz katerih izhaja povprečna ocena dodiplomskega študija 7,23 in podiplomskega 8,75, skupna ocena, izračunana po formuli iz točke 4.1., pa znaša 7,736. Priloga k diplomi je javna listina in s tem verodostojno dokazilo. Zaokroževanje ocen se ne predvideva. Poleg tega iz 7. točke razpisa izhaja, da se kot dokazilo o izobrazbi upošteva diplomska listina s celotno prilogo, eden od sestavnih delov priloge pa je tudi povprečna ocena vaj in izpitov. Poudari še, da tožnik k vlogi na javni razpis ni priložil kopije indeksa o opravljenih seminarskih nalogah, kar je kot dokaz priložil tožbi. Pa tudi če bi jo priložil, bi Komisija upoštevala povprečno oceno iz priloge k diplomi.

14Glede na izračunano povprečno oceno tožnik pogoja za sofinanciranje iz 4. alinee 3. točke razpisa ne izpolnjuje. Zato Komisija v skladu z Merili drugih dokazil ni ocenjevala. Pogoji v delu, ki se nanaša na povprečno oceno, niso nejasni, kar dokazuje 467 prijaviteljev, ki so javni razpis v tem delu razumeli. Pogojev za vpis na doktorski študij pa ni mogoče enačiti s pogoji za sofinanciranje doktorskega študija, saj gre za dva različna razpisa z različnimi pogoji za kandidiranje in za izbiro kandidatov. Razpis za sofinanciranje je tožena stranka objavila na podlagi Uredbe ter na podlagi Uredbe sprejela dodatna merila za izbiro kandidatov, ki so del razpisne dokumentacije in podlaga za izbiro po javnem razpisu. Pri upoštevanju povprečne ocene univerzitetnega dodiplomskega študija ne gre za diskriminacijski pogoj. Drugačno ravnanje Komisije, to je upoštevanje zgolj ocen, pridobljenih na znanstvenem magistrskem študiju, bi bilo v nasprotju z Merili, po katerih se ocenjuje študentov uspeh pri dosedanjem visokošolskem študiju ter ostali dosežki v skladu s sprejetimi merili.

15Za neutemeljen šteje tožena stranka tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na tridnevni pritožbeni rok zoper odločbo ter pojasni, da se v postopku dodelitve sredstev in reševanja ugovorov zoper odločbe o izboru uporabljajo določbe javnega razpisa in Pravilnika, določbe ZUP pa le smiselno in da zato pri odločanju rektorja ni prišlo do kršitev upravnega postopka. Prav tako kot neutemeljen zavrne ugovor, da odločbi nista obrazloženi ter trditve o neenakopravni obravnavi med študenti, ki so študirali po starih programih in tistimi, ki so študirali po bolonjskih. Stališče tožnika, po katerem je bil univerzitetni dodiplomski študij bistveno zahtevnejši od bolonjskega, oceni kot tožnikovo nedokazano subjektivno presojo.

16Poudari še, da vpis na doktorski študij še ne pomeni izpolnjevanja pogojev za sofinanciranje, zato tožeči stranki ni bila kršena pravica do ustrezne izobrazbe. Sredstva, ki jih je tožena stranka pridobila za sofinanciranje, so (bila) omejena, zato nihče od prijavljenih kandidatov ni mogel vedeti, ali bo sofinanciran ali ne. Tožena stranka je skladno z razpisom razdelila vsa sredstva in s temi študenti tudi že sklenila pogodbe o sofinanciranju.

17Tožba ni utemeljena.

18V obravnavanem primeru ni spora o tem, da tožnik po izračunu, ki ga je opravila tožena stranka, ni dosegel povprečne študijske ocene 8. Sporen je način izračuna povprečne ocene oziroma upoštevanje predpostavk za oceno ter v končni fazi tudi pogoji, ki jih vsebuje javni razpis in ki so po mnenju tožnika diskriminatorni ter kot takšni v neskladju z Uredbo, zakoni in z Ustavo.

19Sofinanciranje doktorskega študija s strani tožene stranke, za kar gre v konkretnem primeru, ima temelj v Uredbi. Po 4. členu Uredbe se doktorski študij sofinancira na podlagi javnega razpisa, ki ga pripravijo visokošolski zavodi, na javni razpis pa se lahko prijavijo fizične osebe, ki v študijskem letu, navedenem v javnem razpisu, izpolnjujejo pogoje in merila za sofinanciranje v skladu z Uredbo. Pogoji za odobritev sofinanciranja so določeni v 7. členu Uredbe, s tem da lahko, po izrecni določbi drugega odstavka tega člena, visokošolski zavodi v soglasju z ministrstvom, pristojnim za visoko šolstvo, določijo dodatne pogoje v javnem razpisu.

20Pogoji za kandidiranje na zadevnem javnem razpisu so določeni v 3. točki razpisa. Med njimi je tudi pogoj, ki ga v Uredbi ni in ki je sporen v konkretnem primeru. Gre za pogoj iz 4. alinee prvega odstavka omenjene 3. točke razpisa, po kateri se sofinanciranje lahko odobri študentom, ki so se prijavili na razpis in ki "imajo povprečno študijsko oceno vseh izpitov in vaj (brez diplome) na dosedanjem visokošolskem študiju najmanj prav dobro 8", in sicer, kot sledi iz nadaljnjih določb iste alinee, gre za oceno, "doseženo z univerzitetno izobrazbo, doseženo po študijskem programu izpred leta 2004 ali po bolonjskem oziroma primerljivem tujem programu, vključno z magisterijem znanosti, če je študent pred vpisom na doktorski študij zaključil študijski program magisterija znanosti". Iz navedenega besedila sledi dvoje: 1. da je povprečna študijska ocena prav dobro (8) pogoj za kandidiranje na razpisu, in 2. da povprečna ocena predstavlja zbir povprečne ocene na dodiplomskem in na magistrskem študiju. Oboje po presoji sodišča dovolj jasno sledi iz citirane določbe razpisa, zato sodišče očitke tožnika o nejasnosti ureditve zavrača kot neutemeljene. Tožnik glede na citirano besedilo tudi nima prav, ko trdi, da bi se morala kot povprečna ocena upoštevati zgolj ocena, dosežena na magistrskem študiju. Upošteva se povprečje obeh ocen, in to tisto, ki je razvidno iz prilog k diplomam. Medtem ko je sklicevanje tožnika na oceni dveh obveznih seminarskih nalog po podatkih spisov novo in ga že zato (kot nedopustne tožbene novote) ni mogoče upoštevati pri odločanju. Ker pomeni povprečna ocena pogoj za kandidiranje na razpisu sploh, pa tožnik tudi nima prav, kolikor trdi, da bi se morala njegova vloga, kljub povprečni oceni, ki ni dosegla zahtevane višine, ocenjevati po Merilih za izbiro kandidatov iz 4. točke razpisa. Iz citiranih in ostalih določb razpisa ne izhaja, da se povprečne ocene zaokrožujejo, zato tudi tozadevnim tožnikovim zahtevam, ki jih (na več mestih) vsebuje tožba, ni mogoče slediti. Iz istega razloga pa tudi ni mogoče slediti tožnikovi zahtevi (prav tako na več mestih v tožbi), da bi bilo potrebno pri izračunu povprečne ocene oziroma pri ponderiranju upoštevati t.i. objektivne razloge, ki jih opisuje v tožbi. Tudi upoštevanje teh okoliščin namreč pri tem pogoju ni predvideno. Pač pa se očitno upoštevajo pri pogoju rednega napredovanja v vse letnike doktorskega študija iz 1. alinee prvega odstavka 3. točke razpisa, in sicer kot tisti upravičeni razlogi, iz katerih se za redno napredovanje šteje tudi enkratno podaljšanje statusa.

21S tem ko se upoštevajo t. i. objektivni razlogi, pade tudi tožbeni očitek, da javni razpis ni socialno naravnan. Glede na citirane in nadaljnje določbe razpisa pa pade tudi tožbeni očitek, da v razpisu ni dovolj upoštevana strokovnost. Kot sledi iz Meril za izbiro kandidatov v 4. točki razpisa, po katerih se poleg uspeha na visokošolskem študiju ocenjuje raziskovalno ali strokovno delo in nagrade, je očitno ravno strokovnost poglavitno merilo za izbiro kandidatov. Strokovnost oziroma strokovno usposobljenost pa nedvomno izkazuje tudi študijski uspeh oziroma dosežene ocene. Na ocene, ki jih je dosegel na magistrskem študiju, kot na relevanten pokazatelj njegove strokovnosti, se nenazadnje sklicuje tožnik v tožbi. Zato ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, po katerih je sporni pogoj (zahtevana povprečna ocena) neprimeren, slediti pa tudi ni mogoče ugovorom, po katerih spodbuja neenako obravnavanje študentov in je kot takšen (v zakonskem in ustavnem pogledu) diskriminatoren. Pogoj namreč velja enako za vse kandidate, pri čemer že tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasni tudi, v čem in zakaj je položaj študentov bolonjskega študijskega programa in tistega, ki je veljal pred njim, primerljiv, ter hkrati tožbene navedbe o težavnosti predbolonjskega študija utemeljeno opredeli kot tožnikovo subjektivno oceno, ki ji kot takšni ni mogoče slediti. V odgovoru na tožbo poleg tega (s sklicevanjem na konkretne in preverljive podatke) pojasni še, zakaj je prišlo pri objavi javnega razpisa do časovnega zamika, ki se ji očita v tožbi, izrecno pa tudi navede, da so bila razdeljena vsa razpoložljiva sredstva in da torej ne drži tožbena trditev, da so sredstva, namenjena za sofinanciranje doktorskega študija ostala in da jih neupravičeno ni porazdelila študentom.

22Zatrjevane neskladnosti izpodbijane odločitve z določbami javnega razpisa glede na povedano sodišče ne vidi. Prav tako ne vidi zatrjevanih kršitev pravil postopka, ki naj bi bile v nemožnosti tožnika, da se učinkovito pritoži in v pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tridnevni rok iz razpisa predvsem ni rok za pritožbo, temveč rok za ugovor. Poleg tega iz spisov sledi, da je tožnik uspel v postavljenem roku vložiti vsebinski ugovor in da je bilo o ugovoru odločeno z izpodbijano odločbo, ki jo je glede na povedano očitno mogoče preizkusiti. Glede na povedano pa sodišče tudi ne more slediti tožbenim očitkom, ki se nanašajo na javni razpis oziroma na njegovo (ne)skladnost z Uredbo. Neskladja tudi ni s pogoji, ki jih vsebuje ZVis in na katere se sklicuje tožnik v tožbi, saj se le-ti nanašajo na drugo vsebino, to je na dostopnost doktorskega študija in ne na njegovo sofinanciranje. Z ozirom na tožnikovo prepričanje, da bi moral biti izbran na razpisu, pa sodišče le še pripominja, da nihče nima že vnaprej zagotovljene pravice do sredstev, ki se delijo na podlagi javnega razpisa. Ima samo pravico, da se udeleži javnega razpisa in da kandidira na javnem razpisu pod enakimi pogoji kot drugi prijavljeni kandidati. Da bi tožnik te možnosti ne imel, pa iz zbranih podatkov ni razvidno.

23Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

25Ker ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.