VDSS VDS sodba Pdp 1076/2004

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsaki tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih plač za maj, oktober in november 1999 obračunati bruto razlike v plačah za posamezne mesece ter zmanjšane z zakonom predpisane prispevke in davke, dobljene neto mesečne razlike plač za maj in oktober 1999 pa izplačati tožnikom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje, od neto plače za november 1999 pa zakonske zamudne obresti od 19.12.1999 dalje v naslednjih bruto in neto zneskih: J. I. za maj bruto SIT 15.139,00 SIT, neto SIT 10.426,60, za oktober bruto SIT 11.593,00, neto SIT 8.037,40, za november bruto SIT 13.540,00, neto SIT 9.387,30; nadalje B. H. za maj bruto SIT 11.382,00, neto SIT 7.960,60, za oktober bruto SIT 11.536,00, neto SIT 8.068,20, za november bruto SIT 12.136,00, neto SIT 8.488,00. R. D. za maj bruto SIT 19.129,00, neto SIT 13.134,00, za oktober bruto SIT 12.693,00, neto SIT 8.715,00, za november bruto SIT 17.840,00, neto SIT 12.249,00; K. J. za maj bruto SIT 25.730,00, neto SIT 17.424,40, za oktober bruto SIT 19.062,00, neto SIT 12.908,80, za november bruto SIT 17.992,00, neto SIT 12.184,10 SIT; višji zahtevek iz naslova razlik v plači in obresti za razliko v plači za november je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki in sicer tožena stranka delno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku izreka sodbe, v kolikor je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih plač za maj 1999, oktober 1999 in november 1999 obračunati razlike v plači za posamezne

mesece ter zmanjšane z zakonom predpisane prispevke, dobljene neto mesečne razlike plač, za maj in oktober 1999 pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje, od neto plače za november 1999 pa zakonske zamudne obresti od 19.12.1999 dalje v navedenih bruto in neto zneskih za posamezne tožnike. Nadalje se pritožuje glede odločitve v 3. odstavku izreka sodbe, v kolikor je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnika J. I. in B. H. se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbi nista utemeljene.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, niti tiste, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne drži, da pisnega dogovora o drugačni plačni politiki, kot je to veljalo za mesece junij, julij, avgust in september 1999, ni izkazanega za mesec maj ter oktober in november 1999. Skupni sestanek uprave tožene stranki s člani Sveta delavcev in izvršnega odbora sindikata z dne 11.6.1999 ni imel le posvetovalnega značaja, torej da bi bili prisotni seznanjeni le z utemeljenostjo predlaganega ukrepa. Iz zapisnika izredne seje z dne 11.6.1999 je razvidno, da je direktor tožene stranke na tem sestanku seznanil prisotne člane sveta delavcev in izvršnega odbora sindikata z "nujnim ukrepom - nižanje plač", kot je navedeno v pisni prilogi, ki je bila z istim dnem 11.6.1999 naslovljena na svet delavcev in izvršilnemu odboru OO Sindikata. Predlagan ukrep direktorja tožene stranke je bil tako na sestanku dne 11.6.1999 sprejet v predlagani obliki, saj je bila edina pripomba razpravljalcev, da bo to

destimulativno vplivalo na delo ter da se družba prevečkrat zateka k nižanju plač. Pisna priloga z dne 11.6.1999 je bila predložena svetu delavcev in izobešena na oglasni deski družbe. Na sestanku dne 11.6.1999 je bil potrjen predlog direktorja glede znižanja plač z izpisanimi pripombami; torej je bil sklep sprejet. K Dogovoru o politiki plač ni bil sklenjen aneks za meseca oktober in november 1999; prvostopenjsko sodišče je prezrlo dejstvo, zakaj je do tega prišlo. Predsedniku sindikata v družbi so fizično in verbalno pričeli groziti in je bil podvržen stalnemu šikaniranju, zato je podpis aneksa za ta dva meseca odklonil. Sporazum o znižanju plač za 15 % je zajemal obdobje od maja do decembra 1999, kar je razvidno iz zapisnika skupnega sestanka obeh sindikatov družbe G. - G. Nova Gorica z dne 7.10.2002. Obstajal je torej sporazum o znižanju plač za celotno obdobje, torej tudi za mesece maj 1999, oktober in november 1999. Sodišče se glede tega ni izreklo.

Nadalje pritožba uveljavlja, da z znižanjem plač v obravnavanem obdobju tožena stranka ni kršila obveznostnih določil kolektivne pogodbe in internega akta o plačah, pa tudi ne sklenjenih pogodb o zaposlitvi s posameznimi tožniki. Tožniki so namreč prejeli najmanj takšno plačo, ki jo kot minimalni standard določajo navedeni pravni akti. V 8. členu internega pravilnika je določeno, da družba zagotavlja delavcu najmanj takšno plačo, kot je opredeljena v 5. in 7. členu istega pravilnika. Vsi tožniki so kljub znižanju plač prejeli plačo najmanj v višini izhodiščne plače. Znižanje plač se je tako izvedlo le v variabilnem delu plače, za kar je bila zakonita podlaga v navedenih aktih. Tožena stranka bi lahko v skladu z določilom 7. člena internega pravilnika o plačah in v skladu z 8. členom sklenjene pogodbe o zaposlitvi znižala tudi pod izhodiščno plačo, povečano za delovno dobo in za dodatke za pogoje dela za največ 20 %, vendar se tega ni poslužila in je znižanje plač zajelo zgolj variabilni del plače. Pritožba tudi uveljavlja, da se sodišče ni izreklo o zatrjevanem zastaranju tožbenega zahtevka. Tožniki so prejeli plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je bila plača znižana iz naslova osebne stimulacije in niso ugovarjali oz. zoper plačilne liste se niso poslužili pravnega sredstva. To pomeni, da so plačilne liste postale pravnomočne, zato meni pritožba, da je zahtevek zastaran in bi ga moralo sodišče zavrniti. Nadalje pritožba uveljavlja, da je zastaran tudi tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, saj le-te zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Terjatve datirajo v leto 1999; iz naslova obresti predstavljajo občasne terjatve, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da sta sklenili pogodbo o zaposlitvi (dokaz B10 in B11), s katero sta se dogovorili, da bosta tožnika opravljala v pogodbi določeno delo za dogovorjeno plačilo. V 8. točki Pogodbe o zaposlitvi so se stranke dogovorile, da plača delavcev ne more biti nižja od izhodiščne bruto plače za IV. tarifni razred po veljavni kolektivni pogodbi, povečana za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto ter povečana za dodatek za težavne delovne pogoje delovnega mesta. Toženec je izračunaval in izplačeval plačo v nižji vrednosti od pogodbeno dogovorjene plače in od izhodiščne plače po kolektivni pogodbi branže. Nadalje pritožba uveljavlja, da Kolektivna pogodba SKEI ne določa primerov, načina in postopka za znižanje plač v navedenih primerih. Tudi je zaslediti odsotnost teh norm v aktu o plačah tožene stranke. Nasprotno pa SKPgd vsebuje določbo v tarifni prilogi, kar tudi ugotavlja sodišče, da je možno v primeru, ko je ogrožen obstoj delodajalca in bi mu izplačilo plač po kolektivni pogodbi povzročilo večje število presežnih delavcev, mogoče s pisnim dokumentom, sklenjenim med delodajalcem in sindikatom podjetja, dogovoriti drugačno plačno politiko največ za šest mesecev. Ta tarifna priloga ne določa morebitnega zniževanja izhodiščnih plač, temveč napotuje na sklenitev socialnega sporazuma v podjetju. Navedeni dogovor o politiki plač za obdobje 1999 - 2001 jasno opredeljuje razliko od SKPgd, kaj so elementi plačne politike in ne šteje zniževanja izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo. Sodišče pa je po mnenju tožnikov presodilo, da je znižanje plač po dogovoru o politiki plač, sklenjenim med strankama pod vrednost izhodiščne plače, v nasprotju z navedenimi dokumenti, kot tudi pogodbo o zaposlitvi; s tem je napačno uporabilo materialni predpis. Po mnenju tožnikov pomeni sklenjeni dogovor enostransko spremembo določil pogodbe o zaposlitvi, glede dogovora o plači in je kot tak po mnenju tožnikov nedopusten. Nenazadnje se toženec ni ravnal po določilih pogodb o zaposlitvi, da bi tožnikoma za manj izplačane plače izdal zadolžnice. Z njimi bi namreč moral priznati zahtevek iz naslova premalo izplačanih plač. Sicer tožnika ne moreta dobiti, niti se odpovedati plačam, ki bi bile pod ravnijo izhodiščnih plač. Gre za načelo omejitve avtonomije pogodbenih strank.

Pritožnika nadalje menita, da niso bile izpolnjene predpostavke v smislu 1. točke tarifne priloge SKPgd za sklenitev dogovora o drugačni plačni politiki, ki bi posegla v vsebino pogodbenega razmerja. V nobeni od listin, niti ob zaslišanju priče Z. G. ni bilo ugotovljeno, da bi bil ogrožen obstoj toženca, ki ga je treba razumeti kot stečaj oz. prisilno poravnavo, niti ni bilo nikjer podano opozorilo, da bi zaradi nadaljnjega izplačevanja plač nastalo večje število presežnih delavcev, niti se s sklenitvijo dogovora ohranja delovna mesta. Edini razlog, ki je bil naveden, so bile likvidnostne težave, vendar pa teh ni mogoče enačiti s pojmom obstoja delodajalca, ki ga navaja tarifna priloga SKPgd, kot razlaga sodišče. Ugotovljene motnje v poslovanju, ki jih sodišče opisuje med dejanskimi razlogi za sklenitev dogovora, ne pomenijo izpolnitev predpsotavk za posege v pogodbeno razmerje, niti ne pravne podlage iz tarifne priloga SKPgd. Zaključek sodišča je v nasprotju z listinskimi dokazi, da je toženec izpolnil dogovor, da so posamezne izplačane plače dosegle 100 % vrednost izhodiščne plače. Tudi ni mogoče enačiti z minimumom pravic po 2. odstavku 56. člena branžne kolektivne pogodbe, na katero se sodišče sklicuje. Ta določba namreč jasno razmejuje osnovno plačo, dodatke in nadomestila. Kot izhodiščno oz. osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi je mogoče razumeti le izhodiščno plačo v višini, ki jo določa kolektivna pogodba. Tožnika se razlikam v plači nista nikoli osebno odpovedala, za kar bi morala skleniti aneks k pogodbam o zaposlitvi. Sodišče bi glede zatrjevanja tožnikov, da dogovor ne pomeni odpovedi razlikam v plačah, moralo zaslišati predlagano pričo K. R., ki je v imenu sindikata podpisal dogovor in ne svoj pravni zaključek opreti le na pričevanje Z. G. Predlagana priča bi lahko sodišču nedvomno zagotovila, kot je zagotavljala tožnikoma, da dogovor ne pomeni odpovedi plačam, pač pa le začasno znižanje, z zamiki izplačilnega dne, z dolžnostjo plačila.

Pritožba nadalje uveljavlja, da bilančni podatki kažejo, da je toženec zaključil poslovno leto 1999 z ostankom čistega dobička in je imel nerazporejen čisti dobiček iz predhodnih let. Vendar so bili rezultati poslovanja namenjeni družbi G., ki je s sklepom skupščine delničarjev dobiček, ustvarjen tudi iz naslova znižanih plač, razdelila delničarjem. Ti poslovni rezultati nenazadnje kažejo, da toženec sploh ni bil več insolventen, da pri tožencu ni šlo za ogrožanje njegovega obstoja, niti za večje število presežnih delavcev, niti za ohranitev delovnih mest. Pri tožencu je očitno šlo za trenutne likvidnostne težave, s katerimi se po splošno znanih javno objavljenih podatkih o poslovanju družb, srečuje pretežni del slovenskega gospodarstva. Sodišče je napačno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede samega dogovora in njegove vsebine ter napačno interpretiralo in uporabilo materialno pravo. Suspenz pravic, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe, lahko sprejmejo le stranke kolektivne pogodbe branže, ne pa nižje ravni, kot je bilo v navedenem primeru, kar je hkrati tudi šteti za protiustavno ravnanje. Tožnika namreč nista imela nobenega vpliva na odločitev, ali bo dogovor sklenjen ali ne, niti na njegovo vsebino.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo pritožbene navedbe in zaključuje, da pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila zakonita pravna podlaga znižanja plač pisni Dogovor o drugačni plačni politiki. Ta je veljaven le, če je sklenjen v pisni obliki. Zato pritožbene navedbe tožene stranke, da lahko velja tudi drugačen dogovor, niso utemeljene. Zakonito je tudi določilo v 8. točki pisnega Dogovora, da začne veljati z dnem podpisa obeh podpisnic. Isto velja tudi za aneks. Pisni Dogovor o politiki plač, po pravni naravi ni individualen oziroma konkreten delovnopravni akt, ampak je kolektivni akt, ki se nanaša na nedoločeno število delavcev in je po pravni naravi splošni akt. Izpodbijanje Dogovora o politiki plač bi bilo možno le v kolektivnem sporu po 6. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih glede izvrševanja kolektivne pogodbe, to je po 1. točki tega člena. Zato razlogovanje sodišča prve stopnje o ekonomski utemeljenosti sklenjenega dogovora in aneksa o dogovoru ni odločilno, ob tem, da je bil Dogovor oz. aneks k Dogovoru veljavno sklenjen. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izven pisno sklenjenega dogovora bil v bistvu tudi veljavno sklenjen dogovor za preostale mesece. Obličnost, sklenjenost v pisni obliki, je odločilna

za veljavnost Dogovora. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključevalo, da je bil veljavno Dogovor sklenjen le za mesece, navedene v pisnem Dogovoru in aneksu. Zato tudi ni potreben dokazni predlog za zaslišanje priče K. R.

Glede ugovora v pritožbi o zastaranju terjatve, pritožbeno sodišče pripominja, da za glavno terjatev velja splošni zastaralni rok 5 let; gre za terjatev, ki se nanaša na sporne mesece v letu 1999. Tožba je bila vložena 7. julija 2003, torej v okviru petletnega roka. Glede zastaralnega roka 3 let, ki ga uveljavlja pritožba za zamudne obresti, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni utemeljen. Tak ugovor bi moral biti postavljen določno že pred sodiščem prve stopnje in ga ni dopustno uveljavljati prvič šele na pritožbeni stopnji, ker je uveljavljanje zastarane terjatve hkrati tudi dejansko vprašanje, vezano z navajanjem dejstev. Dejansko podlago za zastaranje je treba zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožba niti ne navaja, da je tožena stranka to storila.

Upoštevne tudi niso pritožbene navedbe, da tožniki niso ugovarjali zoper plačilne liste in ker se niso poslužili pravnega sredstva, so plačilne liste postale pravnomočne. To ne more biti odločilno, saj so plačilne liste v bistvu le obvestilo oz. sporočilo delavcu o izplačanih plačah in nimajo značaja odločbe. Po drugi strani premalo izplačane plače pomenijo denarno terjatev, za katero ni obvezen predhoden postopek za varstvo pravic pri delodajalcu in se lahko neposredno uveljavljajo pred sodiščem.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljena tudi ni pritožba obeh tožnikov, ki uveljavljata svoje zahtevke glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sklenjen Dogovor o politiki plač, ne pomeni enostranske spremembe določil pogodbe o zaposlitvi, tudi ne gre za kršitve omejitve načel avtonomije pogodbenih strank med delavcem in delodajalcem ob tem, da ima Dogovor o politiki plač svojo pravno zakonito podlago v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti. Individualne pogodbe o zaposlitvi imajo glede plač nekatere določbe v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar kolektivna pogodba in priloga tarifnega dela kolektivne pogodbe ima močnejšo pravno veljavo kot individualna pogodba o zaposlitvi. Je zakonita pravna podlaga, da se lahko o drugačni plačni politiki sklene pisni dogovor, vendar le začasno za dobo šest mesecev. Ta izjemen začasni poseg na podlagi kolektivne pogodbe ne pomeni spremembe oz. posega v individualno pogodbo o zaposlitvi, kar tožnika zmotno uveljavljata v pritožbi.

Iz že prej navedenih razlogov tudi niso utemeljene navedbe pritožnikov, ki se nanašajo na to, da ni bilo ekonomskih razlogov za sklenitev pisnega Dogovora o politiki plač. Tudi morebitna dejstva, da so bilančni podatki toženca za poslovno leto 1999 kazali ostanek čistega dobička in tudi delitev le-tega pri družbi G. po sklepu skupščine delničarjev, niso odločilna že iz razloga, da mesečne plače delavcev niso akontacija plače, kot je nekoč v prejšnjem sistemu mesečni osebni dohodek bila akontacija, ko se je dokončni obračun osebnega dohodka napravil z zaključnim računom. Zato morebitni poračuni plač glede na pozitivna sredstva, ki so se izkazala v prihodnjem letu, ne pridejo v poštev. Sam Dogovor o politiki plač, sklenjen dne 26.7.1999, ima določbo v 2. točki, da

delodajalec prevzema obveznost, da bo v primeru izboljšanja poslovnih rezultatov in če mu bo likvidnostna situacija to dopuščala, izvršil poračun tako znižanih plač do njegove polne vrednosti do 31.12.1999. Tožeči stranki v svoji pritožbi niti ne zatrjujeta, da bi ta določba v konkretnem primeru lahko prišla v poštev. Poračun bi bil torej možen le do konca leta 1999, ne pa na podlagi sredstev, izkazanih šele v naslednjem letu.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da se toženec ni ravnal po določilih pogodbe o zaposlitvi, da bi tožnikom za manj izplačane plače izdal zadolžnice in da bi tožnikom moral toženec priznati zahtevek iz premalo izplačanih plač. Tožeči stranki takega zahtevka pred sodiščem prve stopnje nista postavili. Ne moreta pa tega uveljavljati šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Sicer se je zahtevek tožnikov glasil na izplačilo plače, ne pa na izdajo zadolžnic.

Zaradi navedenega so pritožbene navedbe pritožnikov neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato je bilo treba zavrniti tudi pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZPP o stroških postopka, ob ugotovljenem delnem uspehu tako ene kot druge stranke. Uspeh tožeče stranke je približno 30 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaradi same višine tožbenega zahtevka niso nastali nikakršni stroški. Zato je glede na razmerje priglašenih stroškov po višini sodišče pravilno in zakonito odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obe pritožbi sta neutemeljeni, zato je treba odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.