VSC sodba Kp 64/2001

Pritožbi obtožene L. Š. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženo L. Š. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo L.Š. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po II. odstavku 217. člena KZ in ji izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora. Vanjo ji je vštelo čas prestan v priporu od dne 15. 9. 1992 od 18.00 ure do 17. 9. 1992 do 14.25 ure in od 22. 9. 2000 od 11.40 ure do 25. 9. 2000 do 16.00 ure. Odločeno je bilo, da mora obtoženka plačati oškodovancu B. P. znesek 746.400,00 SIT, s presežkom pa je bil oškodovanec napoten na pravdo, oškodovanki S. K.-K. znesek 187.329,00 SIT, oškodovancu M. Č. znesek 246.000,00 SIT, oškodovani B. C. d.d. znesek 66.671,00 SIT, v presežku je bila oškodovana banka napotena na pravdo ter isti oškodovanki še znesek 101.371,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 1992 dalje do plačila. Na račun protipravno pridobljene premoženjske koristi pa so bili obtoženki naloženi v plačilo zneski 597.120,00 SIT, znesek 305.000,00 SIT, znesek 600.000,00 SIT in znesek 199.729,00 SIT. Končno je bilo odločeno, da se obtoženko po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožila obtoženka in njen zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji. Obtoženka sodišču druge stopnje predlaga ugoditev njeni pritožbi tako, da se ji izreče nižja kazen oziroma po možnosti prestajanje te v hišnem priporu.

Njen zagovornik pa predlaga ugoditev pritožbi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni in obtoženki izreče pogojna obsodba, v okviru katere naj se ji ustrezno zniža tudi določena kazen zapora. V odgovoru na pritožbo obeh pritožnikov je okrožni državni tožilec predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi navedbami obeh pritožnikov, da je bila obtoženki za v celoti ji dokazano kaznivo dejanje izrečena neprimerna kazen. Višina protipravne premoženjske koristi v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po II. odstavku 217. člena KZ zajetih sedmih dejanj, storjenih v času od meseca aprila 1991 do meseca maja 1992 znaša, glede na višino povprečne čiste plače v gospodarstvu R. S. za mesec maj 1992, 96 povprečnih plač. Ob takšni ugotovitvi, je zato sodišče prve stopnje ravnalo povsem prav, ko je obtoženki višino protipravno pridobljene premoženjske koristi štelo kot obteževalno okoliščino. Obtoženkina prezadolženost izkazana s 40 izvršilnimi postopki zoper njo za nemajhne zneske in samo število dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, v celoti govori za njeno veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, kar ji je sodišče prve stopnje zato pravilno štelo kot nadaljno obteževalno okoliščino. Vsekakor pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot močno obteževalno okoliščino tudi dejstvo, da je bila obtoženka po storitvi tega dejanja v letu 1998 pravnomočno obsojena prav zaradi kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ. Dejstvo, da obtoženka oškodovancem kljub izredno dolgemu obdobju od storitve kaznivega dejanja doslej ni povrnila škode, ne podpira stališča zagovornika obtoženke, da je časovna odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalno okoliščino, dobila premajhen poudarek pri izbiri in odmeri kazni. Ob takšnem stanju pa se zgolj obtoženkina pripravljenost poravnati škodo, ne more upoštevati kot olajševalna okoliščina. Kot takšne okoliščine ni mogoče upoštevati v tudi v obeh pritožbah navedene razloge, iz katerih naj bi obtoženka storila to kaznivo dejanje. Ob neobstoju dokazov, da bi bila obtoženkina obrtna dejavnost vezana na trge republik bivše S., pritožbeno sklicevanje na zmanjšanje obsega dela kot posledico novo nastalih razmer z razpadom bivše države, nima nobene zveze. Zaradi obtoženkine velike prezadolženosti pa prav tako ne sklicevanje na namere v zvezi s pričakovanim kreditom, ki naj bi ga za obtoženko v A. najela moževa nečakinja, saj o tem razen pavšalnih navedb same obtoženke, v spisu ni nobenega dokaza. V nasprotju s pritožnikoma sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje razpoložljivi zdravstveni dokumentaciji v spisu, ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino tudi obtoženkino slabše zdravstveno stanje. Enaka ugotovitev velja tudi glede njene skrbi za nepreskrbljenega otroka. V zvezi s pritožbeno navedbo obtoženke, da se že 17 let zdravi zaradi psihičnih težav, sodišče druge stopnje meni, da sam način storitve tega dejanja pri katerem je obtoženka pokazala dokajšnjo mero premišljenosti in prepričljivosti pri spravljanju oškodovancev z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ne oziraje se ali gre za osebe, ki so ji blizu, ali pa so prišle v stik z njo po naključju, ne kaže, da bi psihične težave obstajale pri njej že v času storitve dejanja. Za poslabšano zdravstveno stanje in s tem v zvezi pritožbeno napovedano potrebo po presaditvi ledvice, pa obtoženka, kljub pritožbeni napovedi zdravstvene dokumentacije o tem sodišču druge stopnje ni predložila.

Na podlagi navedenega tudi sodišče druge stopnje meni, da je glede na težo, okoliščine in način,s katerim je bilo dejanje storjeno, osebne razmere in lastnosti obtoženke, dejstvo, da oškodovancem škode doslej ni poravnala, kljub obtoženkinemu priznanju in obžalovanju dejanja le kazen enega leta in šest mesecev zapora primerna in pravična kazen. V zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženke je zaključno reči, da njen predlog glede prestajanja izrečene kazni v hišnem priporu nima zakonske podlage. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji pa ne morejo vplivati tudi pritožbene navedbe obtoženke, ki se nanašajo na zaupno razmerje s postavljenim ji zagovornikom.

Ker uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev zakona na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi. Zaradi neuspeha s pritožbo bi morala obtoženka plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Plačila te jo je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje, ko jo je oprostilo plačila vseh stroškov.