UPRS sodba I U 1877/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) določil znesek doplačila dajatev in obresti, ki jih mora tožnik poravnati za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave (carinska deklaracija) MRN 11SI00191340721881 z dne 10. 6. 2011 Izpostave Terminal Ljubljana, v višini 3.582,88 EUR. Dolgovani znesek je potrebno plačati v 10 dneh po vročitvi te odločbe, sicer bo za plačilo uveden postopek izterjave in zaračunane zamudne obresti (točka 1 izreka); stroški postopka niso bili priglašeni, pritožba ne zadrži izvršitve (točki 2 in 3 izreka). Tožnik je kot deklarant vložil navedeno carinsko deklaracijo, prejemnik blaga pa je bila družba A. d.o.o. Gre za 441,36 m2 neglaziranih keramičnih ploščic brez podlage s carinsko vrednostjo 4.248,46 EUR, prijavljeno tarifno oznako 6907 90 80 kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) in TARIC-kodo 00 ter dodatno kodo B999, država porekla Kitajska, z obračunanimi carinskimi dajatvami za industrijske izdelke in davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Za predmetno blago bi bilo potrebno obračunati tudi začasne protidampinške dajatve po stopnji 73,00 % v višini 3.101,38 EUR in razliko v DDV v višini 620,28 EUR, kar bi predstavljalo morebitni carinski dolg. Carinski urad Ljubljana je na podlagi objavljene Izvedbene Uredbe Sveta (EU) 917/2011 z dne 15. 9. 2011 (v nadaljevanju Uredba), ki je začela veljati 16. 9. 2011 in ki uvaja dokončno protidampinško dajatev in določa dokončno pobiranje začasne dajatve, uvedene na uvoz keramičnih ploščic s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, z aktom 4248-281/2011-2/1100-002, po uradni dolžnosti predlagal obračun dokončnih protidampinških dajatev in razlike DDV, saj se navedena dajatev všteva v davčno osnovo. Omenjeni akt je bil tožniku osebno vročen 12. 10. 2011, tožnik pa nanj ni podal nobenih pripomb.

Ker v konkretnem primeru tožnik ni dostavil pooblastila za zastopanje družbe A. d.o.o., kot izhaja iz zapisnika, ki je bil vročen tožniku 12. 8. 2011, je prvostopenjski organ štel, da tožnik nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Na podlagi a) točke prvega odstavka 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktober 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS) carinski dolg pri uvozu blaga nastane s sprostitvijo v prost promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam. Carinski dolg nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije. V skladu z določilom tretjega odstavka 201. člena CZS je carinski dolžnik deklarant. V skladu z drugim odstavkom 218. člena CZS se mora v primeru, če carinski dolg zadeva začasno protidampinško dajatev, vknjižba te dajatve opraviti najkasneje v dveh mesecih od dneva objave uredbe o uvedbi dokončnih antidampinških dajatev v Uradnem listu Evropske skupnosti. Na podlagi drugega odstavka 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), se pri uvozu blaga obračunava in plačuje DDV, ki se obračunava v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev. Na podlagi prvega odstavka 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Carinski organ se v primeru, če izve oziroma ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem znesku kot je zakonsko dolgovan znesek DDV odloči o naknadnem obračunu DDV, v skladu s carinskimi predpisi. Davčna osnova je določena v 38. členu ZDDV-1.

Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku vpogledal zadevno carinsko deklaracijo in priložene listine ter ugotovil, da je zaradi uvedbe dokončne protidampinške dajatve zaradi zaščite industrije Skupnosti potrebno z odločbo določiti dokončne podatke o zadevnem blagu in dokončni obračun dajatev. Z Uredbo, ki je začela veljati 16. 9. 2011 in uvaja dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz keramičnih ploščic s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Dokončna protidampinška dajatev znaša 69,70 %. V skladu z navedenim je prvostopenjski organ obračunal višino dajatev tožnika.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je tožnik v imenu in za račun družbe A. d.o.o. vložil elektronsko carinsko deklaracijo MRN 11SI00191340721881, s katero je bilo sproščeno v prost promet različno blago med drugim tudi predmetne keramične ploščice s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Iz zapisnika o preverjanju carinske deklaracije 11. 8. 2011 izhaja, da je carinski organ o preverbi carinske deklaracije tožnika obvestil preko avtomatiziranega uvoznega sistema z elektronskim sporočilom. Tožnik kot vložnik predmetne carinske deklaracije pa bi glede na svojo poklicno izkušenost moral vedeti, da je potrebno za začasne protidampinške dajatve predložiti ustrezen instrument zavarovanja za nastali morebitni carinski dolg, saj se v nasprotnem primeru blago ne more prepustiti v prost promet. V predmetni zadevi ne gre za postopek naknadnega preverjanja carinske deklaracije, kot to ugovarja tožnik, marveč gre za postopek preverjanja carinske deklaracije po 68. členu CZS oz. 39. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES).

Prav tako niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je bil z ugotovitvami seznanjen z zapisnikom in z obvestilom 10. 10. 2011. Navedene so pravne podlage in obračunan dokončne protidampinške dajatve. Tožnik je imel možnost v postopku sodelovati in pojasniti okoliščine in dokumente, iz katerih bi bila razvidna oblika zastopanja. Imel je tudi možnost podati ugovore. Tožnik je v polje 33 predmetne carinske deklaracije prijavil dodatno oznako TARIC B999, kar pomeni, da bi bilo potrebno za sporno blago za začasne protidampinške dajatve predložiti ustrezen instrument zavarovanja za nastali morebitni dolg, kar pa tožnik kljub pozivu ni storil.

Tožnik v tožbi ugovarja, da opravlja špediterske posle po ustno sklenjeni špedicijski pogodbi na podlagi prvega odstavka 851. člena Obligacijskega zakonika. Vložil je predmetno carinsko deklaracijo, s katero je bilo sproščeno v prost promet med drugim tudi predmetne keramične ploščice po poreklu iz Ljudske republike Kitajske. V predmetni carinski deklaraciji je tožnik nastopal kot direktni zastopnik, kar je razvidno iz rubrike 14 carinske deklaracije. Pooblastilno razmerje je postalo pravnomočno, saj je je carinska deklaracija kot vloga v carinskem postopku spremenila v odločbo. Dva meseca po pravnomočnosti carinske deklaracije je carinski organ od tožnika zahteval pooblastilo. Ker tožnik tega ni dostavil, je z izpodbijano odločbo v naknadnem postopku ugotovil, da je tožnik ravnal v lastnem imenu in za lasten račun, kar pa ni pravilno. V predmetnem postopku ni podana pasivna legitimacija tožnika. Če je carinski organ dvomil v pooblaščenca, bi moral ravnati v skladu z 67. členom ZUP. Tožnik navaja razlike med pooblaščencem in zastopnikom in citira 5. člena CZS, ki ureja pravico do zastopanja. Tožnik meni, da prvostopenjski organ ni obrazložil pasivne legitimacije tožnika, marveč je zgolj citiral določbo 5. člena CZS. Navedene določbe tudi ni pravilno interpretiral. Tožnik je pravna oseba, ki ne more vložiti carinske deklaracije sam. To dejanje lahko stori le fizična oseba in sicer zakoniti ali korporacijski zastopnik. Navaja razliko med pravno sposobnostjo in poslovno sposobnostjo. Prvostopenjski organ pa ni ugotovil imena fizične osebe, ki je izpolnila rubriko 14 in 54 ECL. Ta vpis pa je lahko pravno relevantno opravil zgolj zakoniti ali pa pogodbeni zastopnik pravne osebe. Carinski organ tudi ne more po preteku dveh mesecev zahtevati pooblastila. Navaja 48. člen, 49. člen, 66. člen in 67. člen ZUP ter tretji odstavek 53. člena CZS. Carinski organ mora pri sprejemanju carinske deklaracije ugotoviti podatke iz 66. člena ZUP kot tudi podatke iz tretjega odstavka 53. člena CZS. Če tega ne stori, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Meni, da je podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter načela enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in na podlagi dokaznega postopka izpodbijano odločbo odpravi, postopek plačila ustavi ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh carinskih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je carinski organ pravilno ravnal, ko je od tožnika naknadno zahteval predložitev pooblastila za zastopanje in ker tega tožnik kljub večkratnim pozivom ni predložil štel, da je tožnik v tej carinski zadevi nastopal v lastnem imenu in za lasten račun. Sporna je tudi vrsta pooblastilnega razmerja ter pasivna legitimacija tožnika. Iz listin upravnega spisa izhaja tudi, da sama višina dokončno obračunane carinske dajatve ni sporna.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je nastopal kot pooblaščenec in da je pooblastilno razmerje postalo pravnomočno, dva meseca po pravnomočnosti carinske deklaracije pa je carinski organ od tožnika zahteval pooblastilo. Naveden ugovor po presoji sodišča ni utemeljen. V zadevi, ki je predmet navedenega postopka, je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na podlagi 68. člena CZS in ne gre za institut naknadnega preverjanja deklaracije po 78. členu CZS, ki se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke po odobritvi prepustitve blaga, kot sta to tožniku pravilno pojasnila že oba carinska organa. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (prvi odstavek 71. člena CZS). Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov (prvi in tretji odstavek 39. člena ZICPES). V obravnavanem primeru pa je tudi po presoji sodišča šlo za takšno situacijo, kar sta tožniku pravilno pojasnila tudi oba carinska organa.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je carinski organ pravilno ravnal, ko je od tožnika naknadno zahteval predložitev pooblastila. V skladu z četrtim odstavkom 5. člena CZS mora zastopnik izjaviti, da nastopa v imenu zastopane osebe in pojasniti ali gre za neposredno ali posredno zastopanje ter mora biti pooblaščen, da nastopa kot zastopnik. Oseba, ki ne izjavi, da nastopa v tujem imenu ali za tuj račun, ali ki izjavi, da nastopa v tujem imenu in za tuj račun pa ni pooblaščena, se šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Po petem odstavku 5. člena CZS lahko carinski organi od osebe, ki izjavi, da nastopa v tujem imenu in za tuj račun, zahtevajo dokazilo, da je pooblaščena, da nastopa kot zastopnik. Tožnika je carinski organ 27. 7. 2011 pozval, da v roku 8 dni predloži pooblastilo o zastopanju na podlagi 5. člena CZS, vendar ga tožnik ni predložil. V obvestilu je carinski organ navedel določbo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožnika pozval, da naj se v roku 8 dni izreče. Obvestilo je tožnik prejel 12. 10. 2011, kar izhaja iz vročilnice, vendar tudi tokrat pripomb na navedena dejstva ni podal. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik preko sistema obveščanja tudi obveščen, da mora urediti ustrezen instrument zavarovanja, vendar tega ni storil. Ker tožnik za predmetne keramične ploščice iz Ljudske republike Kitajske kljub pozivu carinskega organa ni predložil ustreznega instrumenta zavarovanja za zavarovanje morebitnega carinskega dolga, predmetno blago formalno ni bilo prepuščeno v prost promet, saj pogoji za vnos blaga v zadevni postopek niso bili izpolnjeni. Tožnik tudi ne zatrjuje, da razpolaga z izvodom 8 carinske deklaracije, s katerim bi dokazal, da je bilo blago tudi formalno prepuščeno v prost promet (drugi odstavek 74. člena CZS). Tožnik, ki je v trenutku vložitve predmetne carinske deklaracije nastopal kot zastopnik kljub večkratnem pozivom prvostopenjskemu organu ni predložil pooblastila za zastopanje, zato se tudi po presoji sodišča v skladu s četrtim odstavkom 5. člena CZS šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Tožnik je tudi po mnenju sodišča nastopal v funkciji deklaranta. Deklaranta mora carinski organ v primeru, če pri preverjanju carinske deklaracije v fazi nadzora ugotovi odstopanje od podatkov, navedenih v carinski deklaraciji oziroma neizpolnitev pogojev za zahtevani carinski postopek, na primeren način obvestiti (39. člen ZICPES). Iz listin upravnega spisa prav tako nesporno izhaja, da je bil zapisnik tožniku vročen 12. 8. 2011 z možnostjo, da v roku 8 dni nanj poda pripombe, vendar jih tožnik ni podal. Oddelek za kontrolo in postopke pri carinskem uradu je z obvestilom 10. 10. 2011 tožnika obvestil o dokončnem obračunu protidampinške dajatve za predmetne keramične ploščice po navedeni carinski deklaraciji. Tako tudi po mnenju sodišča iz listin upravnega spisa izhaja, da je carinski organ tožnika ustrezno obvestil.

V skladu z določilom tretjega odstavka 201. člena CZS je carinski dolžnik deklarant. Izraz „carinska deklaracija“ po 17. točki 4. člena CZS pomeni dejanja, s katerim oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo, dati blago v določen carinski postopek. Po 18. točki 4. člena CZS izraz „deklarant“ pomeni osebo, ki izdela carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. Deklarant je predmetno carinsko deklaracijo izpolnil v skladu z določili 77. člena CZS z uporabo sistema računalniške izmenjave podatkov, skladno s točko b) 61. člena CZS in z ustreznimi črkovnimi oznakami in s šiframi izpolnil polja na carinski deklaraciji, vendar ni v polje B (podatki za vknjižbo) vpisal morebitno nastali znesek dajatev 3.553,41 EUR glede na stopnjo začasne protidampinške dajatve 73,00 %. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik naveden v polju 54 carinske deklaracije, kamor se v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo RS in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (v nadaljevanju Pravilnik o izpolnjevanju ECL) vpišeta kraj in datum, podpis in ime deklaranta ali njegovega zastopnika. V polje 14 predmetne carinske deklaracije je vpisana šifra 3 in kot deklarant družba A. d.o.o., ki je v polje 8 carinske deklaracije vpisana tudi kot prejemnik blaga. V skladu s prilogo 2 k Pravilniku o izpolnjevanju ECL (šifre, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju EUL) je za polje 14: deklarant/zastopnik v točki (a) navedeno, da se pred polno ime in naslov vpiše ena od naslednjih šifrer (n1) z označbo deklaranta ali vrste zastopanja (šifrant deklarant/vrste zastopanja) 1 – deklarant; 2 – zastopnik (neposredno zastopanje v smislu prve alineje drugega odstavka 5. člena CZS in 3 – zastopnik (posredno zastopanje v smislu druge alineje drugega odstavka 5. člena CZS). Če se ta podatkovni element natisne na papir se natisne v obliki oglatih oklepajev. Glede na tako izpolnjeno carinsko deklaracijo, je prvostopenjski organ v postopku preverjanja predmetne carinske deklaracije tudi po mnenju sodišča imel razlog za preverjanje pooblastil, ker je upravičeno dvomil v osebo, ki je vložila carinsko deklaracijo. Zato je od tožnika utemeljeno zahteval ustrezno pooblastilo, ki pa mu ga tožnik, kljub večkratnim pozivom, ni predložil. Tožnik pa v postopku ni pojasnil, zakaj zahtevanega pooblastila ni predložil. Tako je tudi po presoji sodišča zaključek prvostopenjskega organa, da je tožnik opravljal v obravnavanem carinskem postopku dejanja v svojem imenu za svoj račun, pravilen.

Glede na predhodno navedeno sodišče ni moglo slediti ugovoru tožnika, da v predmetni zadevi ni podana njegova pasivna legitimacija. Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta so opredeljene CZS. Na podlagi 64. člena v zvezi s 5. členom CZS lahko carinsko deklaracijo izdela vsaka oseba, ki lahko sama ali preko druge osebe pristojni carinski službi predloži zadevno blago in vse dokumente, potrebne zaradi uporabe določb o carinskem postopku, za katerega je bilo blago deklarirano. Če s sprejemom carinske deklaracije za določeno osebo nastanejo obveznosti, mora deklaracijo izdelati ta oseba ali pa se mora ta vložiti za njen račun (točka a) drugega odstavka 64. člena CZS). Carinski dolg pri uvozu nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije. V skladu z določilom tretjega odstavka 201. člena CZS pa je carinski dolžnik deklarant. Tožnik kot deklarant je tako zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru posrednega zastopanja enako zavezana tudi oseba, za račun katere je bila izdana carinska deklaracija. Iz obrazložitev obeh upravnih odločb izhajajo razlogi vezani na dejansko stanje predmetne zadeve, zaradi katerih sta oba carinska organa štela, da je tožnik nastopal v svojem imenu in za svoj račun, s čimer se strinja tudi sodišče. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da prvostopenjski organ ni obrazložil tožnikove pasivne legitimacije.

Irelevanten v tem postopku je ugovor tožnika, da nastopa kot špediter in da opravlja špediterske posle po ustno sklenjeni špedicijski pogodbi na podlagi prvega odstavka 851. člena Obligacijskega zakonika. Kot je tožniku pravilno pojasnil že carinski organ prve stopnje pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov res izhaja iz špedicijske pogodbe, vendar obseg špediterjevih pooblastil določa narava dela, zato je špediterje šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se dnevno ukvarjajo v okviru svojega rednega poslovanja. Sklenjena špediterska pogodba še ne pomeni, da je v njej tudi določena oblika zastopanja. Glede na vse predhodno navedeno je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ na podlagi 4. točke 5. člena CZS pravilno ugotovil, da je tožnik nastopal v svojem imenu in za svoj račun.

Kršitev pravil postopka, sodišče ni našlo. Po presoji sodišča je ostala tudi navedba tožnika glede kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS neizkazana in pravno neutemeljena.

Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.