UPRS sodba I U 313/2014

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-203/2013/33 (1313-09) z dne 11. 2. 2014 odpravi.

II. Prosilce za mednarodno zaščito z osebnimi imeni A.A., roj ..., B.B., roj. ..., ter njuni otroci C.C., roj. ..., Č.Č., roj. ..., in D.D., roj. ..., vsi državljani Z., se pridrži za namen predaje v prostorih Azilnega doma v Ljubljani do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, najdlje do dne 10. 5. 2014 do 13.40 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.
III. V ostalem se tožba zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je toženka upravne zadeve tožnikov (družine) združila v en postopek (1. točka izreka) ter sklenila, da se tožnike - prosilce za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje v prostorih Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 10. 2. 2014 od 13.40 ure do dne 10. 5. 2014 do 13.40 ure (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so tožniki 28. 8. 2013 v Republiki Sloveniji prvič zaprosili za priznanje mednarodne zaščite. Po končanem postopku in preverjanju prstnih odtisov staršev v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da so že pred ilegalnim vstopom v Slovenijo prosili za mednarodno zaščito v državah P. in R. (članicah EU) ter v državi S. Dalje navaja, da je 5. 9. 2013 od pristojnega organa države R. prejela odgovor, da je R. v skladu s točko c) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe 343/2003/ES (v nadaljevanju Uredba Dublin II) odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. V nadaljevanju se je toženka v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Uredbe Dublin II s pristojnim organom države R. dogovorila o sprejemu tožnikov, ki se je izvedlo 6. 2. 2014 na nekdanjem mejnem prehodu …, kjer so jih prevzeli pristojni organi države R. V tem postopku je pomoč in asistenco pri predaji nudil Center za tujce, saj so se želeli tožniki predaji upreti in izogniti. Prvi tožnik je to, da se bodo predaji uprli, naznanil že dan pred predajo, ko je bil s strani uradne osebe in socialne delavke Azilnega doma soočen s predajo državi R. Dne 7. 2. 2014 pa je bila toženka s strani Policijske postaje … obveščena, da so se na njihovi policijski postaji ob 01.43 uri zglasili tožniki in izrazili namero, da želijo ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tako so tega dne na PP … podali lastnoročno izjavo, iz katere izhaja, da želijo zaradi težav, ki jih imajo doma v Z., ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Istega dne so bili prepeljani nazaj v Azilni dom, kjer so 10. 2. 2014 podali ponovno prošnjo za mednarodno zaščito ter jim je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi predaje odgovorni državi po Uredbi Dublin III. Ocenjuje, da je ukrep nujen, da do predaje odgovorni državi tožniki ne bodo zapustili ozemlja Slovenije. Toženka je namreč glede na njihovo dosedanje ravnanje prepričana, da v primeru ponovne predaje državi R. ne bodo počakali na izvršitev predaje. Za omejitev gibanja se je odločila zaradi znatne nevarnosti, saj se je prvi tožnik z družino ob prvi predaji le-tej upiral. Pri tej odločitvi se je toženka oprla tudi na dejstvo, da je prvi tožnik v času postopka v Sloveniji uporabljal osebno vozilo, v katerega je pred predajo tudi natovoril osebno prtljago. Dalje citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in izpostavlja, da so tožniki po prihodu v Slovenijo pri podaji obeh prošenj za mednarodno zaščito prikrili, da so prosili za mednarodno zaščito v R., ki je nedvomno pristojna za obravnavo njihovih prošenj. Ob podaji prošenj so na vprašanja uradnih oseb sicer pojasnjevali postopek v R., vendar iz tega ni mogoče sklepati, da R. za njih ni varna država. Glede na to, da je prvi tožnik že vsaj štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito, preden je vstopil v Republiko Slovenijo, druga tožnica pa dvakrat ter da so navedena dejstva izrecno zanikali tako pri podaji prve prošnje, kot tudi ob podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bodo tožniki pobegnili ali storili vse, da bi onemogočili predajo odgovorni državi članici. Meni pa tudi, da je ukrep pridržanja sorazmeren, saj so tožniki že v četrti državi za prvega tožnika oziroma v tretji državi za drugo tožnico vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Prepričana je, da očitno zlorabljajo inštitut mednarodne zaščite in da je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen. Meni pa tudi, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa. Izrek milejšega ukrepa bi bil po prepričanju toženke neučinkovit, saj ob upoštevanju prakse toženke v primeru prosilcev, ki so že večkrat zapustili države članice, kjer so vložili prošnjo za mednarodno zaščito, pobeg iz Azilnega doma niti malo težaven, sploh pa ne za prvega tožnika in njegovo družino, saj je kot eden redkih prosilcev v Republiki Sloveniji uporabljal osebno vozilo. Tako ugotavlja, da kolikor bi tožnike omejili na območje Azilnega doma, ti ne bi počakali na predajo državi članici, ki je odgovorna za reševanje njihove prošnje za mednarodno zaščito, ampak bi z lahkoto pobegnili, kot so to storili že dvakrat iz R., ki je pristojna za obravnavo njihove prošnje in v katero se ne želijo vrniti.

Tožniki se z odločitvijo toženke v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa ne strinjajo in v tožbi navajajo, da ocena toženke, da sta pogoja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III za pridržanje izpolnjena, ne vzdrži kritične presoje. Iz dosedanjega ravnanja tožnikov namreč izhaja le to, da želijo biti za pridobitev mednarodne zaščite obravnavani v Sloveniji. Prav vsa dejstva primera govorijo v prid zaključku, da bodo tožniki v Sloveniji počakali do konca postopka in poskušali doseči, da vsebinsko o njihovi prošnji odloča Slovenija. Izpostavljajo tudi, da po predaji v R. sploh niso zaprosili za mednarodno zaščito, temveč so takoj naslednjega dne odpotovali nazaj v Slovenijo in tu ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. V času, ki je potekel od njihove prvotne in ponovne prošnje za mednarodno zašito, se je spremenila pravna podlaga, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prej Uredba Dublin II, sedaj Uredba Dublin III). Spremenile so se tudi dejanske okoliščine v sferi tožnikov, saj sta tako prvi tožnik kot druga tožnica pri podaji ponovne prošnje 10. 2. 2014 izpovedala o nevarnostih, s katerimi se soočajo v R., o čemer ob podaji prvotne prošnje za mednarodno zaščito nista bila vprašana. Poudarjajo, da v njihovem primeru ni nobene nevarnosti, da bodo pobegnili, ne le, da ta ni znatna, saj so se sami vrnili v Slovenijo v želji, da bi ta prevzela pristojnost za obravnavanje njihove prošnje. Okoliščina, da so pobegnili iz R., pa tudi ne utemeljuje sklepa, da bodo pobegnili iz Slovenije, saj imajo utemeljene razloge, da ne želijo ostati v R. V zvezi s pogojem sorazmernosti ukrepa pridržanja navajajo, da so pet članska družina s tremi mladoletnimi otroki, od katerih ima najmlajši zgolj 2 leti. Starejša otroka sta v Sloveniji obiskovala osnovno šolo, kjer sta dobro napredovala, se vključila v razred in pridobila nove prijatelje. Kolikor bi ostali v Azilnem domu, bi lahko z učnim procesom nadaljevala. V Centru za tujce pa šole ne obiskujeta, kar je nedvomno okoliščina, ki bi morala biti pri presoji sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja upoštevana. Poleg tega so v Azilnem domu nastanjeni drugi otroci, kar je tretjemu, četrtemu tožniku in peti tožnici omogočalo socializacijo v krogu svojih vrstnikov, zato bi bilo treba ob upoštevanju njihove največje koristi nedvomno omogočiti, da na morebitno predajo pristojni državi počakajo v Azilnem domu. Bivanje v Centru za tujce, kjer so po večini nastanjeni odrasli samski moški, za družino s tremi majhnimi otroki prav gotovo ni primerno. Tudi kolikor bi obstajala znatna nevarnost pobega in izognitve predaji državi R., to ne more odtehtati tako hudega posega v osebno svobodo trem mladoletnim otrokom, kot je pridržanje na prostore Centra za tujce. Izpostavlja tudi 13. uvodno izjavo Uredbe Dublin III, in sicer, da bi morala biti pri uporabi te Uredbe primarna skrb držav članic največja korist otroka. Toženka pa tega vidika sploh ni upoštevala, zato je napačno presodila, da je izpodbijani ukrep omejitve gibanja sorazmeren, s tem pa je kršila 56. člen Ustave RS (pravice otrok). V zvezi z navedbo toženke v izpodbijanem sklepu, da naj bi prvi tožnik vsaj že štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito, druga tožnica pa dvakrat, kar naj bi navedena izrecno zanikala pri podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, izpostavljajo, da toženka tožnikov pred izdajo izpodbijanega sklepa s to okoliščino sploh ni seznanila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. To tudi pomeni, da prvi tožnik in druga tožnica že po naravi stvari nista mogla zanikati, da naj bi za mednarodno zaščito zaprosila v drugih državah članicah, saj s tem očitkom sploh nista bila seznanjena. Po povedanem sodišču predlagajo, da 2. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravi ter da se jih nemudoma izpusti na prostost.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je toženka odločala na podlagi določbe 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej Uredbi (prvi odstavek); kadar pa obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov (drugi odstavek te določbe); pri čemer pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to Uredbo (tretji odstavek te določbe).

Sporno je, ali sta podana pogoja po citirani določbi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer sorazmernost in nujnost izrečenega ukrepa pridržanja v prostorih Centra za tujce do predaje odgovorni članici po Uredbi Dublin III, tudi in predvsem ob upoštevanju dejstva, da so trije tožniki mladoletni otroci.

Sodišče je na glavni obravnavi 20. 2. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in zaslišalo prvega tožnika ter drugo tožnico. Prvi tožnik je na zaslišanju povedal, da so po tem, ko so zapustili matično državo, najprej odšli v državo Š. in nato v R., kjer jih je prijela policija in jih zadržala dva dni v kletnih prostorih, kjer so spali na tleh. Oba z drugo tožnico sta izrecno zatrdila, da v državi R. nikoli niso zaprosili za mednarodno zaščito. Prvi tožnik je izpovedal, da so od doma odšli, ker je imel težave s sovaščani. Z njimi se je sprl in stepel, tudi streljali so v njihovo hišo, in sicer so jih napadli s kalašnikovimi. Izpostavil je tudi, da je bil njihov namen, ko so odšli od doma, priti v Slovenijo. Iz države R. so se nato vrnili nazaj domov, tam so našli neko zvezo v državi M., od koder so odšli v K., od tam pa v državo S. Tam so bili pri bratu prvega tožnika, ki jim je pomagal, da so odšli v azilni dom. Vendar so bile tam zelo slabe razmere, podobne tem v Postojni. V S. so nato zaprosili za azil. Njihova prošnja je bila zavrnjena. Od tam so potem odšli v Slovenijo. Povedal je, da iz države K. niso takoj prišli v Slovenijo zato, ker niso imeli denarja. Iz tega razloga so najprej odšli v državo S. k bratu, on pa jim je predlagal, naj poskusijo v S. V Sloveniji so nato prišli naravnost v Azilni dom, to je bilo, kolikor se prvi tožnik spomni, 27. 8. 2013. Od takrat pa do predaje državi R. so bili nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani, kjer so otroci tudi obiskovali šolo oziroma vrtec. Po tem, ko jih je Slovenija predala državi R., so se naslednji dan vrnili v Slovenijo, ker v R. niso želeli zaprositi za azil. Starejša otroka sta hodila v Sloveniji v šolo, naučila sta se slovenskega jezika, prilagodila sta se okolju in se pridno učita. Izpostavil je tudi, da so prvič, ko so prišli v R., bili zelo slabo sprejeti. Poleg tega ima oseba, s katero so v Z. v sporu, podjetje v državi R. in jih prav gotovo tudi tam ne bi pustili pri miru. Povedal je tudi, da se otroci v Centru za tujce v Postojni počutijo zelo slabo in bi radi prišli v Ljubljano v šolo med sošolce in prijatelje. V Centru za tujce ni drugih otrok, razen 8-letne deklice, ki razume le italijansko. Povedali so, da v Centru za tujce starejša otroka nista hodila v šolo, tudi vrtca tam ni. Izpostavil je še, da se lahko v Centru za tujce gibajo le v ograjenem prostoru v spremstvu socialnih delavcev, in sicer so lahko zunaj 20 minut do pol ure na dan. V Azilnem domu pa je bilo veliko otrok, kot je na obravnavi povedal mladoletni tretji tožnik sam, saj je sam izrazil željo to sodišču povedati. Nekateri so odhajali, drugi prihajali, ves čas pa je bilo dovolj družbe. Tudi druga tožnica je izpovedala, da se otroci v Postojni slabo počutijo, ter da so bili v Azilnem domu bolj svobodni in imeli neomejeno gibanje. Mladoletni tretji tožnik sam je želel sodišču tudi povedati, da si želi ostati in bivati v Azilnem domu in spet začeti hoditi v šolo, tako kot je prej, v Ljubljani.

Toženka se je pri presoji pogoja nujnosti ukrepa pridržanja za namen predaje v izpodbijanem sklepu oprla na dejstvo, da se je prvi tožnik z družino ob prvi predaji državi R. le-tej upiral. V zvezi s tem je pooblaščenka toženke prvega tožnika na glavni obravnavi dne 20. 2. 2014 soočila z njegovimi izjavami uradni osebi, zaposleni pri toženki, ob predaji, in sicer, da ji je prvi tožnik grozil, da jo bo ubil, da bo ubil njene otroke in zlorabil njegovo mamo. Prvi tožnik je takšne svoje izjave zanikal ter navedel, da ne bi mogel reči kaj takega, ker ima sam otroke, in da tega v življenju nikoli ni rekel. Uradni osebi je ob predaji po njegovi izpovedbi rekel le, da se ena oseba z odločitvijo poigra z usodo družine ter jo pošilja sem in tja. Glede nujnosti izreka ukrepa pridržanja se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala tudi na dejstvo, da je prvi tožnik v času postopka v Sloveniji uporabljal osebno vozilo, v katerega je pred predajo tudi natovoril osebno prtljago ter na dejstvo, da je prvi tožnik že vsaj štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito, preden je vstopil v Republiko Slovenijo, druga tožnica pa dvakrat ter da so navedeno dejstvo izrecno zanikali tako ob podaji prve prošnje, kot tudi ob podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Tako je toženka zaključila, da obstaja znatna nevarnost, da bodo tožniki pobegnili ali storili vse, da bi onemogočili predajo odgovorni državi članici. V zvezi s pogojem sorazmernosti pa je toženka v izpodbijanem sklepu navedla, da so tožniki v četrti državi za prvega tožnika, oziroma v tretji državi za drugo tožnico vložili prošnjo za mednarodno zaščito ter da je glede na to jasno, da obstaja znatna verjetnost, da bodo takoj, ko bo potrebno izvesti ponovno predajo državi R., onemogočili izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III, kot je bilo to ob izvedbi prve uradne predaje državi R. Tako je zaključila, da tožniki očitno zlorabljajo institut mednarodne zaščite, zaradi česar je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen.

Sodišče ugotavlja, da pristojnost države R. za obravnavo prošnje tožnikov za mednarodno zaščito izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča št. … z dne 20. 11. 2013, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. … z dne 8. 1. 2014. Sicer pa se predmetni postopek nanaša zgolj na vprašanje upravičenosti ukrepa pridržanja za namen predaje. Zato se sodišče ni vsebinsko opredeljevalo do tožbenih navedb v zvezi z zatrjevanimi spremenjenimi dejanskimi okoliščinami v sferi tožnikov in do spremembe pravne podlage, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

Vendar pa po presoji sodišča toženka v izpodbijanem sklepu sorazmernosti in nujnosti ukrepa pridržanja v Centru za tujce v Postojni ni z zadostno mero obrazložila. V izpodbijanem sklepu namreč, v okviru presoje pogoja sorazmernosti, sploh ni presodila vprašanja koristi otrok, kar pa je v vseh postopkih pred vsemi organi, če so v postopku udeleženi tudi mladoletni otroci, potrebno ugotoviti. Tožniki so namreč pet članska družina s tremi mladoletnimi otroki, od katerih ima najmlajši dobri 2 leti, starejša pa obiskujeta osnovno šolo. Toženka je sicer v zvezi z vprašanjem koristi otrok na glavni obravnavi dne 20. 2. 2014 navedla, da koristi otrok v Centru za tujce niso manjše kot v Azilnem domu ter da otroci lahko tudi tam obiskujejo šolo. Izpostavila je tudi, da je družina tožnikov nastanjena na oddelku za družine ter da so prostori posebej prilagojeni otrokom, kar pomeni, da imajo na voljo igralnico in igrače ter zdravstveno oskrbo. V zvezi s tem so tožniki, izrecno in na lastno željo tudi mladoletni tretji tožnik, na glavni obravnavi dne 20. 2. 2014 izpovedali, da so razmere v Centru za tujce bistveno slabše kot v Azilnem domu, kjer so se otroci bolje počutili, bili so bolj svobodni, imeli so neomejeno gibanje in dovolj otroške družbe. Mladoletni tretji tožnik je sam sodišču želel povedati, da si želi bivati v Azilnem domu in hoditi v šolo, kot je prej. Prvi tožnik je tudi izpovedal, da v Centru za tujce otroci ne hodijo v šolo, zakaj ne, jim ni znano, najmlajši otrok tudi ne v vrtec, ter da lahko na zunanjem dvorišču Centra za tujce preživijo 20 minut do pol ure dnevno v spremstvu socialnih delavcev. Takšne izpovedbe tožnikov pooblaščenka toženke na glavni obravnavi ni zanikala. Glede na navedene razmere v Centru za tujce v Postojni sodišče sodi, da pridržanje družine s tremi mladoletnimi otroki v Centru za tujce vsekakor ni v korist otrok.

Glede na to, da je toženka že v postopku pred upravnim organom ugotovila, da so se tožniki oziroma prvi tožnik upirali predaji državi R., česar v tožbi niso zanikali, prvi tožnik je zaslišan na glavni obravnavi dne 20. 2. 2014 zgolj zanikal s strani toženke zatrjevane grožnje uradni osebi ob predaji, ter da so tudi na sodišču izrecno izpovedali, da se v R. ne želijo vrniti ter ob tem, da so v Sloveniji uporabljali osebno vozilo ter da so pred predajo vanj tudi že natovorili osebno prtljago, česar v tožbi prav tako niso zanikali, navedeno tudi po presoji sodišča kaže na znatno nevarnost, da tožniki na izvršitev morebitne ponovne predaje državi R. ne bi počakali, torej da bi pobegnili. Tako sodišče sodi, da je ukrep pridržanja nujen. Vendar pa, glede na navedeno v 10. točki obrazložitve te sodbe, sodišče v okviru presoje sorazmernosti ukrepa pridržanja sodi, da je ustrezno ter da bo učinkovito pridržanje na prostore Azilnega doma, kar bo otrokom omogočilo nadaljnje obiskovanje šole oziroma vrtca in prosto gibanje na širšem območju Azilnega doma ter druženje z vrstniki. Poleg tega so tožniki sami na glavni obravnavi dne 20. 2. 2014 izrecno izpostavili, da želijo bivati v Azilnem domu.

Po povedanem je sodišče v zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo. Sodišče sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi v citirani določbi navedeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je namreč na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa sodi, da bi odprava izpodbijanega sklepa in novi postopek pri toženki tožnikom prizadejala težko popravljivo škodo, saj bi z vsakim nadaljnjim dnem trajanja postopka odločanja tožniki - torej tudi trije mladoletni otroci ostali pridržani v Centru za tujce v Postojni, kar pa po presoji sodišča in po zgoraj povedanem ni primerno oziroma je absolutno v škodo treh mladoletnih otrok. Glede na navedeno v 11. točki obrazložitve te sodbe pa sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu v delu, da se tožnike nemudoma izpusti na prostost, zato je v preostalem delu tožbo zavrnilo.