VSM sodba I Cpg 233/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Toženi stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka naložilo toženima strankama (v nadaljevanju toženki) nerazdelno plačilo zneska 75.994,82 EUR z obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v višini 10.278,95 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V točki III izreka je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženk.

2Zoper tako odločitev sta toženki vložili pritožbo iz vseh treh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (1. do 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je „napačno uporabilo pravna določila, saj napačno povzema nekatere dokaze.“ Najbolj ju moti „citiranje“ ugotovitev izvedenca M.D. iz pisnega mnenja, čeprav je bila ob njegovem neposrednem zaslišanju ugotovljena pomanjkljivost, „zato mnenje ni verodostojno“. Ne soglašata z obrazložitvijo, da je vrednost zaračunanih dodatnih del realna, saj izvedenec ni preverjal višine računa s količinami iz knjige obračunskih razmer in gradbenih dnevnikov, ki niso podpisane, o višini dodatnih del pa se tudi ni opredelil izvedenec J.B. Graja višine tožbenega zahtevka pa je le podredna, saj zahtevek ni utemeljen po temelju, ker dodatna dela niso bila naročena, ni bila sklenjena ustna pogodba in zato je tožbeni zahtevek „neutemeljen in nesklepčen“. Z delom sodišča prve stopnje sta nezadovoljni zaradi sklicevanja na zapise investitorja, J.K., G.S. in I.B., saj „ ne gre za nobene uradne izjave oseb“, temveč za zapise, ki jih je pripravila tožnica sama. Z opustitvijo neposrednega zaslišanja prič „ni prišlo do objektivizacije tega dokaza“, zato je storjena procesna kršitev. Obseg del tožnice je bil natančno določen in sestavni del gradbene pogodbe je bila dokumentacija, ki zajema celotno investicijo tudi tako imenovano prvo fazo odlagališča, zato ne gre za dve ločeni enoti, ampak za celoto, ki se je izvajala v dveh delih. Tožnica se je zavezala usposobiti odlagališče po sistemu „ključ v roke“ zato se ne more izgovarjati, da ji razmere niso bile znane, četudi je bila prvotno le podizvajalec del. Ob tem se toženki sklicujeta na pritožbene navedbe z dne 16. 6. 2011 in „še enkrat vse pritožbene razloge uveljavljata tudi sedaj v predmetni pritožbi“, v kateri dodatno trdita, da je bil rok dokončanja vseh del fiksen, da bi tožnica morala dela opraviti do 26. 11. 2004, izvedena dela pa so bila prevzeta 20. 3. 2006, zato ocenjuje, da je utemeljen pobotni ugovor v višini 20.294,57 EUR, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo brez obrazložitve. Sodišču prve stopnje očitata tudi, da je spregledalo določila Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-1), da ni upoštevalo, da pogodbe sklepajo stranke, zato nadzorni organ ne more biti naročnik del, prav tako tudi ne projektant, kar pomeni, da so dogovor o dodatnih delih očitno sklenile osebe, ki te pristojnosti nimajo. Nadzorni organ F.Š. je sicer zahteval, da se odlagališče vzpostavi v funkcijo, oziroma, da se „stvar dokonča po klavzuli ključ v roke“. Vtoževanega zahtevka tožnice toženki „ne moreta sprovesti“, saj jima to ne dovoljuje zakon, zato predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožnice zavrne. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Toženki zatrjujeta bistvene kršitve določb postopka, vendar je (v pretežni meri) izostala konkretna pravna opredelitev procesnih napak, zato bo pritožbeno sodišče odgovarjalo le na določne navedbe toženk o zatrjevanih kršitvah. Najprej se toženki „dotakneta“ odločitve, da tožnici pripada plačilo in izpostavita točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje obrazlaga ustreznost instalirane opreme, njeno skladnost z razpisno dokumentacijo in sprejme zaključek, da delo ni imelo napak. To utemelji z mnenji izvedencev dr. M.D. in J.B., z oceno zapisa sestavljenega ob ogledu 16. 12. 2010, ki vsebuje izjave predstavnika investitorjev in vodje projekta, uporabi pa tudi izpovedbo kot priče zaslišanega nadzornega organa F.Š. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na procesno kršitev opustitev izvedbe dokazov, ni upošteven, saj zavrnitve predloga toženki nista uveljavljali na prvi stopnji, ko je bilo to mogoče, v pritožbi pa opustitve ne opravičujeta iz člena 286.b ZPP. Morebitnih dejanskih pomanjkljivosti ugotovitev (nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje) toženki, v zvezi z neizvedbo dokaznih predlogov nista konkretizirali. Presoja, da gre za neutemeljen ugovor toženk zoper zahtevek tožnice s katerim sta toženki dejansko uveljavljali znižanje plačila s podlago v 635. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pravilna, v dejanskem in pravnem pogledu, zato z zaključkom, da je tožnica kot izvajalec svojo obveznost iz gradbene pogodbe izpolnila, saj je vsa instalirana oprema ustrezala razpisani tehnični dokumentaciji, zato sta dolžni izpolniti svojo obveznost tudi toženki kot naročnici in ji plačati 39.349,00 EUR s pripadki, pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

5Ne drži trditev toženk, da je odločitev o pobotnem ugovoru formalno in materialnopravno pomanjkljiva. V zvezi s pobotnim zahtevkom toženk, tako glede terjatve zaradi zamude tožnice pri izvedbi del, kot glede terjatve iz naslova škode, sodišče prve stopnje obširno in z razlogi obrazloži, zakaj sta zahtevka neutemeljena. Ugotavlja, da je do zamude pri prevzemu prišlo po vzpostavitvi funkcionalnosti predmeta gradbene pogodbe, in sicer iz razlogov na strani toženk, saj za pomanjkanje plina oziroma dotoka plina iz stare deponije ni odgovorna tožnica, ki je 3. 12. 2004 svojo obveznost iz gradbene pogodbe izpolnila in rok za dokončanje prekoračila le za 7 dni (upoštevaje aneks k pogodbi), da je svojo zamudo upoštevala pri izstavitvi začasne situacije, medtem ko dejstev in dokazov za utemeljenost v pobot uveljavljenega zneska škode toženki sploh nista navedli. Glede na obrazloženo je očitek, da zavrnitev pobotnega ugovora ni obrazložena, povsem utemeljen. Na fiksen rok dokončanja del sta se toženki „spomnili“ šele v pritožbi, kar je prepozno, glede na določilo 337. člena ZPP o navajanju novih dejstev v pritožbi in toženki se v novem pravnem sredstvu ne moreta sklicevati na razloge v svoji prejšnji pritožbi, o kateri je bilo že odločeno s sodno odločbo višjega sodišča.

6Zavrnitev računa, s katerim si je tožnica zaračunala ureditev odplinjakov oziroma sanacijo stare deponije, je bila v postopku na prvi stopnji sporna zaradi opredelitve teh del – toženki sta vztrajali, da gre za dela, ki so bila obsežena v gradbeni pogodbi, trdili sta tudi, da gre za financiranje iz javnih sredstev in da ni nobene zakonske podlage za plačilo teh del, saj ni bila sklenjena pisna pogodba in ne aneks. Izrecno sta grajali tudi višino tega zahtevka. Pri ugotavljanju dejanskega stanja tega dela vtoževanega zahtevka je sodišče prve stopnje izhajalo iz vseh relevantnih dejstev konkretnega primera. Njegova opredelitev, da ureditev odplinjakov oziroma izvedba del na stari deponiji ni bila predmet gradbene pogodbe s klavzulo „ključ v roke“, ima podlago v pravilni oceni izvedenih dokazov (zlasti mnenju obeh izvedencev) in istočasno pomeni, da vrednost teh del ni bila obsežena v dogovorjeni ceni iz gradbene pogodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo (pravočasne) trditve toženk, da za dodatna dela ni bila sklenjena pisna pogodba in je toženkama odgovorilo, da obličnost ni pogoj za veljavnost pravnega posla. Navedlo je razloge, zakaj je sledilo tožnici, da je dodatna dela opravila po ustnem naročilu nadzornega organa, ki je prevzem del po gradbeni pogodbi vezal na opravo dodatnih del. Toženki nista pravočasno prerekali, da oprava teh del ni bila zahtevana, niti da jih je tožnica dejansko opravila, zato zamujenega ne moreta nadoknaditi šele v pritožbi, glede na določilo 337. člena ZPP o prepovedi ius novorum. Toženki sta tisti, ki sta imeli zagotovo interes, da se dodatna dela izvedejo, zato gre za primer, ko je očitno, da ni mogoče varovati zgolj njunih interesov kot naročnikov, pri čemer sta svojo voljo za sklenitev posla prenesli na nadzorni organ. Za opravljena dela je sodišče prve stopnje tožnici priznalo običajno plačilo. Pravna podlaga tako določenega plačila izhaja iz drugega odstavka 642. člena OZ, na podlagi katerega določi sodišče plačilo, ki ustreza vrednosti dela in običajno potrebnemu času za takšno vrsto dela. Polimiziranje toženk z mnenjem izvedenca M.D., ki je pri vrednosti dodatnih del izhajal iz podatkov v podpisanih gradbenih dnevnikih in realni finančni opredelitvi ne glede na to, da podatkov ni preverjal s knjigo obračunskih izmer, zato za odločitev o višini plačila ne more biti pomembna.

7Smiselno zatrjevano omejitev pravne sposobnosti oziroma na prepoved sklepanja pogodb skladno z ZJN-1 na uporabljeno pravo v tej zadevi ne vpliva, saj je sklenitev pogodbe prepovedana le toženkama, zato pogodba ni nična (drugi odstavek 86. člena OZ) in zato toženki, ki naj bi prekoračili zakonsko prepoved lahko zadenejo morebitne pravne posledice. Toženki bosta morali z objektivnimi razlogi upravičiti zakaj dodatnih del nista vključili v javni razpis za osnovno plačilo, oziroma zakaj bi bila izvedba postopka za dodatna dela zanju neugodna, dokazati bosta morali, zakaj pravila postopka s pogajanji brez javnega razpisa (določilo 89. člena ZJN-1), niso bila kršena.

8Ker izpodbijana odločitev ni obremenjena z nobeno uveljavljeno kršitvijo niti s tistimi procesnimi napakami na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je potrjena po 353. členu ZPP.

9Izrek o pravdnih stroških toženk je posledica neuspeha z vloženim pravnim sredstvom (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).