VSRS Sklep II DoR 43/2014

Revizija se dopusti glede vprašanj (ne)dopustnosti izpodbijanja pravne domneve o očetovstvu materinega moža (prvi odstavek 22. člena Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki oziroma 86. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) po njegovi smrti in pasivne legitimacije v morebitni takšni pravdi.

1Sodišče prve stopnje je:

- tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pokojni A. A., rojen 1912, ni bil biološki oče tožnice, ki jo je 28. 2. 1968 v ... rodila I. I., zavrglo;

- tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil pokojni K. K., rojen 23. 3. 1937, ki je umrl 17. 10. 2011, biološki oče tožnice, ki jo je 28. 2. 1968 v ... rodila I. I., zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: (1) ali sta sodišči materialnopravno pravilno odločili o tožbenih zahtevkih glede na to, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zagotavlja ugotavljanje očetovstva tudi po smrti domnevnega očeta; (2) ali je dopustno izpodbijati pravno domnevo o očetovstvu tudi po smrti moškega, ki po pravni domnevi velja za očeta; (3) ali je v postopku ugotavljanja očetovstva dopustno o zahtevku za izpodbijanje očetovstva odločiti na podlagi vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Dopustitev revizije glede teh vprašanj je potrebna zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prave, zagotovitve enakosti pred zakonom, razvoja prava preko sodne prakse in zaradi zapolnitve pravnih praznin. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo; kršili sta določila 92. in 98. člena ZZZDR. Prav tako sta sodišči zagrešili več bistvenih kršitev določb postopka. Pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena procesna kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Napačno pa je bila uporabljena tudi določba tretjega odstavka 181. člena ZPP. Predlagateljica poudarja, da je mogoče izpodbojno pravno domnevo o očetovstvu izpodbiti oziroma ovreči na dva načina, in sicer bodisi z vložitvijo tožbe za izpodbijanje očetovstva bodisi z dokazovanjem nasprotnega dejstva v okviru drugega postopka, konkretno v postopku za ugotovitev očetovstva z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, ki je namenjen zgolj ugotovitvi, da pravna domneva ne ustreza resničnemu stanju. Tožnica je dokazala, da je bil njen biološki oče K. K., s čimer je izpodbila do tedaj veljavno pravno dejstvo, ki je veljalo za resnično na podlagi pravne domneve, in sicer da je njen oče A. A. Predlagateljica je vložila tožbo za ugotovitev očetovstva na podlagi 92. člena ZZZDR, ne pa tožbe na podlagi 98. člena istega zakona, zato je odločitev sodišča o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka za izpodbijanje pravne domneve o očetovstvu zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije napačna. Procesna pravna pravila tožnici ne dopuščajo možnosti, da bi vložila tožbo za izpodbijanje očetovstva, saj je oseba, ki na podlagi pravne domneve velja za njenega očeta, že več let pokojna. Ta pravila ji tudi ne dopuščajo vložitve izpodbojne tožbe zoper dediče osebe, ki velja za njenega očeta, oziroma je to dejansko nemogoče, saj bi bila možnost vložitve takšne tožbe odvisna zgolj od števila oziroma obstoja potomcev očeta po pravni domnevi, kar bi bilo diskriminatorno in pravno nedopustno. Opisano pomeni kršitev osebnostne pravice do poznavanje svojega izvora iz 35. člena Ustave RS. Tožnica opozarja na odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-328/05, U-I-85/10 in U-I-30/12, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

4Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6Vrhovno sodišče pripominja, da se v

prašanja osebnega statusa ne morejo reševati kot

predhodna, saj ne morejo

biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati

erga omnes

. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato sprejeta po postopku, predpisanem v ZZZDR.(1) Odločanje o predhodnem vprašanju, četudi ob uveljavljenem vmesnem ugotovitvenem zahtevku, ima zmeraj učinek

inter partes

.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 909/2007 z dne 10. 1. 2008.