VSK sodba I Cp 541/2003

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev darilne pogodbe z dne 19.2.1992 za stanovanje v A., S. 3 ter podrejeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti te pogodbe. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženki 675,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se pravočasno, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnica in predlaga spremembo sodbe. Najprej navaja, da je sodišče v svoji odločitvi zavzelo preblago stališče glede nehvaležnosti obdarjenke, saj hujšo kršitev moralnih norm predstavlja tudi opustitev dolžnega spoštovanja. Toženka je po darilni pogodbi prekinila vse stike s svojo materjo – tožnico, ker jo je le-ta upravičeno večkrat opozarjala na njeno neodgovorno razpolaganje z denarnimi sredstvi, prijetimi darili, nenormalno številčnimi selitvami in brezbrižnostjo do lastnih otrok, pa tudi opustitev pomoči ob bolezni in težavah, obiskov in podobno. Dodaja, da je zadnje čase zelo bolehna, zaradi zdravstvenih težav potrebuje pomoč pri oblačenju in ostalih hišnih opravilih, zato mora večkrat najeti in plačevati tujo pomoč, kar ne bi bilo potrebno, če bi toženka držala obljubo kako bo v podobnih situacijah skrbela za tožnico. V nadaljevanju navaja še, da toženka v določenem obdobju ni imela stalnega prebivališča, da se je izmikala upnikom, da je prodala zastavljeno stanovanje, da ni plačevala preživnine za otroka, ki je živel pri očetu ter opisuje bivalne in življenjske razmere toženkinih otrok. Izpodbija ugotovitev sodišča, da toženka občasno trguje z nepremičninami in meni, da je sodišče iz ugotovljenih dejstev – prodaja nepremičnin – nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev. Tožnica in njen pokojni mož sta že leta 1978 z darilno pogodbo toženki in njenemu takratnemu možu darovala nepremičnino, pa je tudi to prodala. Navaja še, da je večkrat opominjala, da se ne strinja z njenim neodgovornim, nepoštenim in brezdelnim življenjem, kar ji je toženka zamerila in z njo prekinila stike. Meni, da darilna pogodba med toženko in njenim sinom ni veljavna.

Toženka je v obširnem odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da tožnica ne navaja novih dokazov in novih dejstev in želi le oblatiti in diskreditirati toženko, v nadaljevanju odgovora pa polemizira s pritožbenimi navedbami, ki so, kot bo pojasnjeno spodaj, za odločitev nepomembne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razvezo darilne pogodbe z dne 19.2.1992, s katero je svoji hčerki podarila stanovanje v A., podrejeno ugotovitev neveljavnosti te pogodbe. Njen zahtevek je temeljil na dejanski in pravdni podlagi o preklicu darila zaradi velike nehvaležnosti (pravno pravilo paragrafa 948 bivšega Občega državljanskega zakonika). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da darilna pogodba še ni zemljiškoknjižno izvedena, da je kot lastnica v zemljiški knjigi še vedno vpisana tožnica, da ima tožnica v skladu s pogodbo pravico bivanja v stanovanju za čas svojega življenja brez plačila stanarine, da v njem še vedno živi, da je toženka stanovanje, ki je bilo predmet daritve, podarila svojemu sinu M., da stranki nista v dobrih odnosih, da se tožnica ni strinjala s toženkino prodajo stanovanja v K. in je zato prekinila stike, da od takrat dalje toženka tožnice ne obiskuje in ji ne nudi pomoči. Teh dejstev pritožnica v pritožbi ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa je prav na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da ravnanja toženke ni mogoče opredeliti kot velike nehvaležnosti. Pritožnica, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne pove, katerih pravnopomembnih dejstev sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo, dejstvo, ki ga izpostavlja kot zmotno ugotovljeno (da toženka občasno trguje z nepremičninami) ni pomembno, pravno nepomembna pa so tudi druga dejstva, ki jih omenja v pritožbi. S tako pritožbo v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot mu to smiselno očita pritožba (s trditvijo, da predstavlja hujšo kršitev moralnih norm opustitev dolžnega spoštovanja in opustitev pomoči ob bolezni in težavah). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni naredila ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Odsotnost vsakršnih stikov med strankama, prodaja stanovanja v K. in darilna pogodba, s katero je toženka podarila stanovanje v A. svojemu sinu, ni tako ravnanje, ki bi predstavljalo veliko nehvaležnost. Iz sodbe je razvidno, da je bila tožnica tista, ki je prva prekinila stike s toženko in to zato, ker je nasprotovala prodaji stanovanja v K. Potem toženka ni več obiskovala matere in ni poskrbela za kakršnokoli pomoč materi. Tudi ta okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, na drugačno odločitev ne more vplivati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da trditvena podlaga tožbe ne utemeljuje niti tožbenega zahtevka za razvezo darilne pogodbe, niti podrejenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti te pogodbe, zahtevek na vrnitev darila (ki sicer ne bi bil utemeljen) pa niti ni bil postavljen.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi tisti ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).