VSRS Sodba in sklep VIII Ips 33/2014

Glede odločitve o stroških postopka se revizija zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Ob v sodnem postopku že pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 1. 4. 2010, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, temveč je trajalo tudi od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013, ko mu je prenehalo na podlagi odločitve sodišča v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker se je z naslednjim dnem zaposlil pri drugem delodajalcu. Toženi stranki je naložilo, da za navedeno obdobje tožnika prijavi v socialna zavarovanja in mu izplača plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 9.362,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov ter mu prizna tudi druge pravice iz delovnega razmerja, ne glede na to, da je imel tožnik vse od 19. 4. 2010 dalje status samostojnega podjetnika, na podlagi katerega je bil vključen v obvezna socialna zavarovanja. Hkrati je toženi stranki v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi naložilo, da tožniku iz naslova denarne odškodnine plača znesek v višini treh mesečnih plač, to je 28.086,75 EUR in mu povrne 5.411,52 EUR stroškov postopka. V presežku je tožnikove zahtevke zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki že z 18. 4. 2010, zahtevek za vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja ter pravic na njegovi podlagi po tem datumu, vključno s plačilom vtoževane plače, pa zavrnilo. Pritožbo tožnika zoper zavrnilni del zahtevka za plačilo višje odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave, da je bil s te funkcije s strani nadzornega sveta že pred tem razrešen, da je imel ves čas hkrati tudi status samostojnega podjetnika z nazivom S. D. H. s.p., na podlagi katerega je bil od 19. 4. 2010 dalje tudi vključen v obvezna socialna zavarovanja, je presodilo, da so bili podani razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 118. člena ZDR že z 18. 4. 2010.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in uveljavlja zmotno uporabo določb 118. člena ZDR. Navaja, da obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 18. 4. 2010 med strankama sploh ni bil sporen. Je pa sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja v njeni posledici s tem istim datumom neutemeljeno ugotovilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi 118. člena ZDR, namesto da bi tožniku priznalo delovno razmerje za čas trajanja sodnega postopka oziroma do njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Ob tem, da tožnik ni vztrajal pri vrnitvi na delo k toženi stranki, ker pri njej ni videl realnih možnosti za nadaljevanje zaposlitve, bi mu moralo sodišče za čas trajanja spora oziroma vsaj za čas do njegove odločitve, da se ne bo vrnil k toženi stranki, priznati pravice iz delovnega razmerja. Tako pa je sodišče določbe 118. člena ZDR neutemeljeno razlagalo v tožnikovo škodo, saj tudi prisojena odškodnina še daleč ne predstavlja škode, ki jo je tožnik zaradi nezakonitosti odpovedi utrpel od 18. 4. 2010 dalje. Sodišče je pri tem neutemeljeno izenačevalo status s.p., v katerem tožnik ni ustvarjal nobenih prihodkov in je prispevke za socialna zavarovanja iz naslova tega statusa dejansko plačeval iz svojih prihrankov, z delovnim razmerjem. Ker gre za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se sodišče neutemeljeno sklicuje na odločitve v zadevah, v katerih je šlo za vprašanje statusa zavarovanca oziroma podlag za obvezna socialna zavarovanja. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni registriral statusa s.p. zaradi osebnega prehoda v samostojno podjetniško dejavnost, temveč je zgolj uporabil že obstoječo registracijo za začasno ureditev svojega socialnega statusa, ker zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke drugih možnosti ni imel. Tožnik je ostal dalj časa brez zaposlitve po krivdi tožene stranke. To bi sodišče moralo upoštevati tudi pri določitvi višine odškodnine, ki gre tožniku namesto reintegracije. V primeru reintegracije bi bila obveznost tožene stranke bistveno višja, saj bi morala tožniku obračunati in izplačati plačo ter druge pravice iz delovnega razmerja po pogodi o zaposlitvi vse do poziva na delo. Tudi v primeru ponovne odpovedi bi bil na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi upravičen do plačila plače še za nadaljnjih 6 mesecev. V reviziji izrecno uveljavlja tudi napačno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi s stroški ponovljenega postopka.

4Tožena stranka je odgovorila na revizijske navedbe, jih prerekala in predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija v zvezi z odločitvijo o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6Odločitev o stroških postopka ni odločitev, s katero bi bil postopek v smislu prvega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravnomočno končan. Gre za odločitev o postranski terjatvi, ki se v smislu 39. člena ZPP ne upošteva med pogoji za priznanje pravic do revizije. Zato revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Glede na določbe 377. člena ZPP je zato sodišče revizijo v zvezi z odločitvijo o stroških postopka kot nedovoljeno zavrglo.

7Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik v reviziji ni uveljavljal. Zato sodišče iz tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na podlagi 118. člena ZDR na predlog delavca ali če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih. Gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišče oziroma za tako imenovano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

11Glede na navedene določbe je Vrhovno sodišče že v sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 ugotovilo, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi glede na okoliščine primera, s tem da pomeni „najdlje do odločitve sodišča prve stopnje“ le skrajni datum. Na podlagi 118. člena ZDR lahko torej sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi vse od dneva, ko bi pogodba prenehala, če bi šlo za zakonito odpoved s strani delodajalca, pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Kot okoliščine, od katerih bo odvisen datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča lahko sodišče smiselno upošteva tudi okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tudi sicer ne bi bilo mogoče. To velja tudi v primeru, če sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlaga delavec - tožnik.

12Revizijsko sodišče soglaša, da pomeni tudi aktiviranje statusa s.p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodba o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj. Poleg tega pa tako določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi utemeljujejo tudi druge okoliščine, ki so bile ugotovljene v tem postopku.

13Sodišče je nezakonitost odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi pravnomočno ugotovilo zato, ker listina tožene stranke z dne 1. 4. 2010 ni imela elementov formalne odpovedi. Hkrati pa je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 za delovno mesto člana uprave, da mu je na tem delovnem mestu že v mesecu oktobru 2009 prenehal mandat, da mu je tožena stranka po prenehanju mandata ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto sistemskega vodje IT, ki jo je tožnik odklonil (1). Takšne ugotovitve pomenijo, da že 18. 4. 2010 ni bilo objektivnih pogojev za vrnitev tožnika na delovno mesto člana uprave tožene stranke, saj je bil pogoj za to ustrezno imenovanje s strani nadzornega sveta tožene stranke, kar pa ni bilo predmet tega spora. Tako od 18. 4. 2010 dalje tudi ni bilo realne podlage za priznanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja na podlagi sicer nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožnik z odklonitvijo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto v bistvu odklonil nadaljnjo zaposlitev pri toženi stranki. Upoštevaje tudi navedene okoliščine revizijsko sodišče soglaša, da je sodišče druge stopnje v skladu z določbami 118. člena ZDR utemeljeno presodilo, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave pri toženi stranki prenehala veljati z 18. 4. 2010 in zahtevek za priznanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja na podlagi te pogodbe po navedenem datumu utemeljeno zavrnilo.

14Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot leto dni in glede na tožnikov status po prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča revizijsko sodišče soglaša, da prisojena odškodnina v višini treh tožnikovih plač v skupnem znesku 28.086,75 EUR ne predstavlja nesorazmerno nizke denarne odškodnine, upoštevaje opredelitev le te v 118. členu ZDR. V zvezi z višino odškodnine se tožnik neutemeljeno sklicuje na obveznost tožene stranke iz pogodbe o zaposlitvi, da bi mu bila dolžna še šest mesecev izplačevati plačo po pogodbi za člana uprave, saj je tožena stranka to obveznost očitno izpolnila že do spornega prenehanja zaposlitve, glede na to, da je bil tožnik na podlagi njegove odstopne izjave z dne 15. 10. 2009 kot član uprave razrešen že 23. 10. 2009.

15Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

16Odločitev o toženkinih stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

---.---

Op. št. (1): Sodba in sklep VIII Ips 77/2012 z dne 5. novembra 2012 (v zvezi s sodbama Pdp 556/2011 z dne 24. 11. 2011 in I Pd 641/2010 z dne 26. 1. 2011), s katero je bilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravnomočno odločeno.