VDSS sodba Pdp 1176/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati dodatek 20 % od osnovne plače za mesec september 2012 v znesku 585,88 EUR bruto in mu po obračunu prispevkov in davkov, pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila, izplačati ter plačati zakonske zamudne obresti od neto zneska 35,25 EUR od 5. 10. 2012 do 5. 12. 2012, vse v 8 dneh pod izvršbo.“
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 127,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.“

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek 20 % od osnovne plače za mesec september 2012 v znesku 585,88 EUR bruto in mu po obračunu prispevkov in davkov pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila izplačati ter plačati zakonske zamudne obresti od neto zneska 35,25 EUR od 5. 10. 2012 do 5. 12. 2012, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 131,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo (II. točka). V nadaljevanju je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ocenjuje, da je sodišče v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je tožniku priznalo povečanje osnovne plače za dodatek v višini 20 % z veljavnostjo od 1. 10. 2011 dalje, vključujoč tudi september 2012 oziroma od 1. 9. 2012 do 25. 9. 2012. Iz odločbe št. ... z dne 11. 10. 2012 namreč izhaja, da je bil tožnik z dnem 26. 9. 2012 razporejen v 52. plačni razred, ki se skladno z drugim odstavkom 59. člena ZSSIoV poveča za 20 %. Takšne ugotovitve so zmotne. Tožena stranka je tožniku plačala dodatek v višini 20 % za sporni mesec september (od 1. 10. 2012 do 25. 9. 2012 in sicer na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe z dne 26. 9. 2011), večjih pravic, kot so mu bile priznane s to odločbo pa tožnik ne more uveljavljati. Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, katera je spremenila odločbo o plači, št. ... z dne 26. 9. 2011 in sicer tako, da tožniku pripada dodatek v višini 20 % od oktobra 2011 do vključno avgusta 2012, za mesec september 2012 (od 1. 9. 2012 do 25. 9. 2012) je za toženo stranko namreč še vedno veljala odločba št. ... z dne 26. 9. 2011, ki je postala pravnomočna in dokončna. Pravnomočne odločbe sodišče ne more presojati in tako ne more tožniku priznati dodatek v spornem obdobju. Z novo odločbo o plači št. ... z dne 11. 10. 2012 je bil tožnik upravičen do nove plače od 26. 9. 2012 dalje. Odločba o plači z dne 26. 9. 2011 je bila določena na podlagi ukaza št. ... z dne 24. 9. 2011, medtem ko je bila odločba o plači št. ... z dne 11. 10. 2012 določena na podlagi novega ukaza št. ... z dne 28. 9. 2011, zaradi česar sodišče ne more priznati tožnikov sporni dodatek za obdobje od 1. 9. 2012 do 25. 9. 2012 na podlagi odločbe z dne 11. 10. 2012, ker je v tem spornem obdobju veljal drug ukaz in posledično je temu sledila tudi nova odločba z dne 11. 10. 2012, ki je tožniku določala plačo na novo. Tožnik se je pavšalno skliceval na sodbo na podlagi pripoznave, odločbo z dne 26. 9. 2011 ter odločbo z dne 11. 10. 2012. Iz dejanske podlage in sicer sodbe na podlagi pripoznave, ki jo tožnik navaja v tožbi, pa ne izhaja pravna posledica. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti v znesku 35,00 EUR od 5. 10. 2012 do 5. 12. 2012 pa bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj ni izpolnjena procesna predpostavka, tožnik bi namreč moral zahtevati varstvo pravic, tako kot je zahteval sporni dodatek v višini 20 %. Ne gre za čisto denarno terjatev, tožnik ni uveljavljal predhodnega postopka pred delodajalcem, tožnik pa je oblikoval denarni zahtevek le za izplačilo 20 %, ne pa za spremembo odločbe, ki je veljala v spornem obdobju. Tožnik bi moral postaviti zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odločbe, ki je določala plačo za mesec september 2012, kar pa ni storil, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči ter šele takrat priznanje dodatka, sicer pa je odločba o plači tako postala dokončna in pravnomočna.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba priznava, da je tekel pred delovnim sodiščem postopek in bila takrat izdana sodba na podlagi pripoznave, s katero je tožena stranka spremenila odločbo z dne 26. 9. 2011 in sicer tako, da tožniku pripada dodatek v višini 20 % v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 17. 12. 2009 in ima tožnik pravico do takšne plače. Nikjer pri spremembi odločbe z dne 26. 9. 2011 ni nobene omejitve v smislu pritožbenega zatrjevanja, da se odločba glede 20 % spreminja le za določen čas. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za plačilo 20 % povišanja za celotni mesec september 2012. Tožnik se ne strinja s pritožbeno navedbo, da bi moral postaviti zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odločbe, ki je določala plačo za mesec september 2012. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ugotovilo, da je bila v zadevi Pd 4/2012 izdana sodba na podlagi pripoznave, s katero je sodišče razsodilo, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2011 v točki 2, v delu, ki se nanaša na tožniku povečano osnovno plačo za dodatke za delovno dobo in za stalnost spremeni z dopolnitvijo tako, da se tožniku osnovna plača poveča še za dodatek 20 % v skladu s sklepom Vlade RS št. ... z dne 17. 12. 2009 ima tožnik pravico do takšne plače od 1. 10. 2011 dalje in je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek 20 % od osnovne plače v skladu s sklepom Vlade RS št. ... z dne 17. 12. 2009 in tako spremenjeno odločbo št. ... z dne 26. 9. 2011 izplačati mesečno razliko bruto za čas od oktobra 2011 do avgusta 2012 in mu po obračunu pripadajoči neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu dalje do plačila. Sodba na podlagi pripoznave je postala pravnomočna dne 28. 11. 2012 in izvršljiva glede I. točke izreka dne 7. 12. 2012, glede II. točke (stroški postopka) pa je postala pravnomočna 6. 2. 2013 in izvršljiva 7. 3. 2013.

Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo dodatek od osnovne plače v višini 20 % za mesec september v znesku 585,88 EUR bruto saj iz izreka sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 2/2012 z dne 9. 11. 2012 kot že navedeno izhaja, da se spremeni odločba št. ... z dne 26. 9. 2011 tako, da se dodatek 20 % tožniku prizna od 1. 10. 2011 dalje pa do meseca avgusta 2012 dalje. Zoper navedeno odločitev tožnik ni vložil pritožbe, tako da je odločitev, kot izhaja iz predložene dokumentacije, postala pravnomočna in izvršljiva, kar sicer tudi med strankama tudi ni sporno. Tako sodišče ni imelo pravne podlage, da bi tožniku priznalo dodatek za mesec od 1. 9. 2012 do 25. 9. 2012 v višini 585,88 EUR bruto, saj sodba na podlagi pripoznave tožniku navedene pravice ne daje, pravnomočna sodba na podlagi pripoznave pa je sicer v celoti nadomestila izpodbijano odločbo tožene stranke. Glede na navedeno tako tožniku tudi ne pripadajo zakonite zamudne obresti od neto zneska 35,25 EUR za čas zamude izplačila, to je od 5. 10. 2012 do 5. 12. 2012, saj mu pravica ne pripada.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določil pete alineje 358. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo meje pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 2/2012 z dne 9. 11. 2012.

Tožnik v pravdi pred sodiščem prve stopnje ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP, torej tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Pravdne stroške je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), tako toženi stranki pripada nagrada za postopek v višini 55,90 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok 51,60 EUR (tar. št. 3102) in materialni stroški v višini 20,00 EUR (tar. št. 6000), kar skupaj znaša 127,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Tožena stranka pa ni priglasila stroškov pritožbe, tako da sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.