VDSS sodba in sklep Pdp 956/2013

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (točka III izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na znesek 477,10 EUR (od zneska 544,70 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (pravilno: sodba in sklep) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto plačo v znesku 14.172,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov glavnic kot izhajajo iz točke I/a izreka od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka I/a izreka), obračunati od razlike med dejansko in izplačano bruto plačo v znesku 31.020,35 EUR vse pripadajoče prispevke in davke ter jih tudi plačati zakonitim prejemnikom (točka I/b izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu) v delu, da se ugotovi, da je Odločitev Komisije Državnega zbora za volitve in imenovanje št. ... z dne 2. 2. 1995 v pravnem razmerju do tožeče stranke neobstoječa (točka II izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 544,70 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Navaja, da je odločitev sodišča, vključno z odločitvijo o stroških postopka zmotna. Sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, od kakšne vrednosti spornega predmeta so bili stroških odmerjeni, nekaj razlogov pa se sploh ne nanaša na tožnikov spis. Nadalje ugotavlja, da sodišča prve stopnje v dokaznem postopku sploh ni prebralo vseh listin, ki jih je v spis vložil tožnik, prav tako pa tudi ni pridobilo listin, ki jih je še predlagal in tako teh dokazov ni izvedlo in je zato napačno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na neobstoj Odločitve Komisije državnega zbora za volitve in imenovanja z dne 2. 2. 1995 je zmotna. Tožnik je uveljavljal nezakonitost tega akta oziroma njegovo ničnost, na kar je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Osnovnega sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 od izdaje sklepa Državnega zbora dne 26. 3. 1993 ni bilo več, zato je sklep z dne 2. 2. 1995 odločal o aktu, ki ga ni bilo več. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago zavrženju zahtevka napačno vzelo določbe 204. Člena ZDR ter 84. člena ZTPDR in 105. člena starega ZDR, ki govorijo o odpravi kršitev pravic iz delovnega razmerja, tega pa tožnik ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožnikovega dajatvenega zahtevka obrazložilo s tem, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 že sprejelo odločitev, o vloženi ustavni pritožbi pa je odločilo tudi Ustavno sodišče z odločbo Up-919/10-21 z dne 8. 11. 2012, zato je ti dve odločitvi v zadevi upoštevalo. Po stališču pritožbe teh odločitev sodišče ne bi smelo upoštevati. Ustavna odločba sodišča prve stopnje ni vezala v ničemer, saj je trditvena podlaga tožnika drugačna. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobneje obrazlaga svoja stališča tako o sklepu KVIAZ z dne 11. 2. 1993, ki je neobstoječ, kot tudi o sklepih z dne 21. 12. 1994 in 2. 2. 1995 ter o sklepu Državnega zbora z dne 26. 3. 1993. Ponovno poudarja, da je bila osnova za obračun plače državnega pravobranilca skladno z Zakonom o državnem pravobranilstvu enaka osnovi za obračun plače poslanca in ta osnova je veljala tudi v vtoževanem obdobju in tako ni bila določena v odstotku od osnove. V zvezi s stroški postopka pa pritožba navaja, da iz obrazložitve sploh ne izhaja, kolikšna je bila vrednost spora, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izračunalo stroške postopka. Tako glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo tožnikovih stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških), čeprav delno iz drugih razlogov.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je v celoti skladna s sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih, glede pravnega vprašanja o plačah sodnikov, prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sporu o plačah državnih tožilcev - npr. sodba opr. št. Pdp 718/2013 z dne 29. 8. 2013 in o plačah državnih pravobranilcev - npr. sodba in sklep Pdp 655/2013 z dne 26. 9. 2013.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Glede na ti dve odločbi in ostale v točki 5 te odločbe navedene zadeve se je sodna praksa opredelila do pravnega vprašanja, ki se je nanašalo tako na zakonitost znižanja plač sodnikov, kot tudi zakonitost znižanja plač državnih pravobranilcev. 43. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997 in naslednji) je podobno kot 45. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in naslednji) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga je določil Državni zbor za plače poslancev in se je usklajeval enako, kot se je usklajevala osnova za obračun plač poslancev. Osnova za izračun plače poslancev je bila določena v 24. členu Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 in naslednji), ki je kot osnovo določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije po zadnjih podatkih Zavoda Republike Slovenje za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50%. O zmanjšanju osnove za 20% lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo.

Po stališču Vrhovnega sodišča RS je KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS na podlagi že navedene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo za 20%. S sklepom z dne 21. 12. 1994 je prej navedeni sklep razveljavil, učinkovanje razveljavitve pa je odložil s sklepom z dne 2. 2. 1995, s tem pa je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa z dne 11. 2. 1993.

Z uveljavitvijo Zakona o začasni določitvi osnove za določitev plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/1997) je bila na novo podana pravna podlaga tudi za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Ta zakon je določil začasno osnovo za izračun plač poslancev in s tem tudi državnih pravobranilcev, zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje na podlagi 2. člena tega zakona pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca. Z uveljavitvijo ZZDODP je prišlo do spremembe pravnega položaja glede določanja osnov za obračun tako sodniških plač, kot tudi plač državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca, saj je bila z uveljavitvijo tega zakona osnova za obračun tožnikove plače določena z zakonom. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v točki 9. obrazložitve svoje odločbe opr. št. Up-919/2010 in kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št.- VIII Ips 77/2013, je bila, tudi če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, ta sanirana z uveljavitvijo tega zakona. Zaradi tega je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je, glede na navedeno, izvedlo vse potrebne dokaze, prav tako pa je svojo odločitev dovolj obrazložilo.

V zvezi z zavrženjem tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je Odločitev Komisije Državnega zbora za volitve in imenovanja št. ... z dne 2. 2. 1995 v pravnem razmerju do tožeče stranke neobstoječa, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje verjetno pomotoma zavrglo tožbeni zahtevek namesto tožbe z zahtevkom, kar bi moralo storiti s sklepom. Razlogi, zaradi katerih je tožbo v tem delu zavrglo, pa po stališču pritožbenega sodišča niso pravilni. Tožnik za postavitev tožbe s takšnim zahtevkom nima pravnega interesa glede na stališče ustavnega sodišča, da je bila protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških in s tem tudi pravobranilskih plač, če je obstajala, sanirana z uveljavitvijo ZZDODP v letu 1997.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške postopka odmeriti glede na vrednost spora 14.179,99 EUR. Na podlagi tega je tožnik dolžan toženi stranki povrniti skladno s 1. odstavkom 16. člena ZDPra odmerjeno nagrado za postopek skladno s tarifno številko 3100 tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) v višini 477,10 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) delno znižalo na 477,10 EUR (3. odstavek 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP in 2. odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel s 0,45%, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.