UPRS sodba III U 479/2011

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1571/2009-5 z dne 29. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Carinskemu uradu Koper v ponoven postopek.

Carinski urad Koper je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil zahtevek družbe A. d.d., (v nadaljevanju tožeča stranka) za povračilo preveč plačane carine za 4.131 vozil Opel Antara sproščenih v prost promet po 294 carinskih deklaracijah vloženih pri Izpostavi Luka Koper v obdobju med 28. 9. 2006 in 22. 9. 2008 (1. točka izreka). Ugotovil je, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka) in navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot posredni zastopnik družbe B. pri carinskem uradu dne 29. 7. 2009 vložila zahtevek za vračilo dela uvoznih dajatev za 4.131 osebnih vozil, ki so bila sproščena v prost promet po carinskih deklaracijah Izpostave Luka Koper navedenih v izreku odločbe. V obrazložitvi zahteve je tožeča stranka navedla, da je zahtevek za vračilo povezan s prilagoditvami cen, ki so potrebne za izkaz dejanske zunanje prodajne cene, kot je to opredeljeno v pogodbi v točki 4.2. med njo kot distributerjem in dobaviteljem družbo C. s sedežem v Koreji. Prilagoditev cen velja za vozila prodana v prvih treh četrtletjih v letu 2008, konkretni zahtevek pa temelji na uskladitvi cen za tretje četrtletje 2008. Navedla je tudi, da je družba C. družbi B., izdala dobropis z dne 10. 10. 2008 v višini 16.533.719,00 EUR za skupaj 13.798 vozil Opel Antara, da znaša znižanje za posamezno vozilo 1.198,00 EUR in da je tožeča stranka kot deklarant zato vložila zahtevek za vračilo v višini 494.893,80 EUR. Na zahtevo carinskega urada z dne 16. 7. 2010 je tožeča stranka z odgovorom z dne 14. 10. 2010 zahtevek dopolnila z odgovorom družbe B. z dne 22. 9. 2010. Carinski urad je po preverjanju vseh podatkov in navedb v zvezi z zahtevkom tožeče stranke in dopolnitvijo zahteve dne 30. 5. 2011, sestavil zapisnik o naknadnem preverjanju zahtevka tožeče stranke, v katerem je navedel svoje ugotovitve. Tožeča stranka, ki je zapisnik prejela dne 1. 6. 2011 na ugotovitve v njem, pripomb ni dala.

Carinski urad se v obrazložitvi ob upoštevanju dejstva, da sta distributer in proizvajalec med seboj povezani osebi, sklicuje na določbe 29. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992 z vsemi spremembami, v nadaljevanju Carinski zakonik Skupnosti, CZS). Meni, da ne glede na to, da naj bi bila transferna cena usklajena s smernicami OECD, mora tako določena transferna cena izpolnjevati pogoje iz člena 29. CZS, sicer je ni mogoče uporabiti za določanje carinske vrednosti.

Po navajanju podatkov o načinu določanja cen v dveh pogodbah, Sporazum o distribuciji C-105 z dne 1. 1. 2008 in Seznam pogojev za dobavo C-105, med C. in B. z začetkom veljavnosti 25. 6. 2006, po katerih se določanje cen bistveno razlikujejo za vozila nabavljena pred in po 1. 1. 2008, carinski urad ugotavlja, da je v konkretnem primeru očitno, da je na spremembo cene, po kateri je bilo blago prodano za uvoz na območje skupnosti vplivala pogodba med dobaviteljem C. in B. V konkretnem primeru je zato potrebno preveriti predvsem ali se sprememba prodajne (transferne) cene lahko upošteva pri znižanju carinske vrednosti. Ker je bila transferna cena v obravnavanem primeru določena naknadno (po prodaji vozila, ne glede na čas prodaje za uvoz v območje Skupnosti in ne glede na čas sprostitve blaga v prost promet), ugotavlja, da je v konkretnem primeru na znižanje cene vplival le čas prodaje.

Carinski urad meni, da morajo transferne cene določene po metodi preprodajnih cen (na to metodo se tožeča stranka v zahtevi tudi sklicuje) poleg neodvisnega tržnega načela zadostiti tudi pogojem določenim v CZS, da bi se le-ta lahko uporabila za določitev carinske vrednosti. Glede na določbe členov 214. in 201. CZS, pa vozil, ki so se sproščala v prost promet po različnih deklaracijah v daljšem časovnem obdobju, po mnenju carinskega urada ni mogoče obravnavati skupaj, saj se osnove za določitev transferne cene v tem času lahko močno spreminjajo. Edini merodajni čas za določitev carinske vrednosti je v skladu s carinskimi predpisi v tem primeru čas nastanka carinskega dolga (dan sprejetja carinske deklaracije).

Za takšen način določanja transakcijske (transferne) cene bi moral deklarant oziroma oseba za račun katere so bile vložene carinske deklaracije dokazati predvsem pogoje določene v b) točki odstavka dva, člena 29. CZ. Po mnenju carinskega urada k zahtevku in njegovi dopolnitvi ni bil predložen noben dokaz o tem, da usklajena transferna cena ustreza pogojem dejansko plačane cene iz člena 29. CZS. V zahtevku in dopolnitvi tožeča stranka tudi ni utemeljila uporabe neodvisnega tržnega načela na primerjavi pogojev transakcije med povezanimi osebami s pogoji transakcij med neodvisnimi podjetji. V konkretnem primeru, tudi niso znani niti pogoji, na podlagi katerih se bo določila končna cena, saj so odvisni od tržnih razmer, v katerih bodo vozila prodana neodvisnemu kupcu.

Carinski urad je zahtevano znižanje zato lahko obravnaval le kot naknadno znižanje, ki pa zaradi določbe člena 145. Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993 z vsemi spremembami) v nadaljevanju Izvedbena uredba, ne izpolnjuje pogojev. Navaja tudi, da CZS ne obravnava enako naknadne popravke. Določba o naknadnem znižanju je opredeljena v 145. členu Izvedbene uredbe. Iz določb člena 29 CZS pa jasno izhaja, le da mora biti del izkupička, ki pripada prodajalcu vključen v carinsko vrednost.

Na podlagi navedenih ugotovitev carinski urad zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za povračilo dajatev, saj znižanja, ki ga je dobavitelj priznal uvozniku, ni mogoče upoštevati za popravek oz. spremembo carinske vrednosti. Ob upoštevanju ugotovitve, da je bila dogovorjena cena ob sprostitvi blaga v promet tudi deklarirana, v zahtevku pa deklarant tudi ni predložil nobenih osnov oziroma podatkov iz katerih bi bilo razvidno ali je bil dobropis sploh izveden, carinski urad zaključuje, da preizkusa ali zahtevano znižanje ustreza pogojem iz člena 29. CZS, ni bilo mogoče opraviti.

V nadaljevanju po citiranju določbe člena 236 CZS carinski urad ugotavlja, da osnove, ki jo tožeča stranka v zahtevku navaja kot osnovo za spremembo carinske vrednosti, ni mogoče upoštevati kot osnovo za popravek carinske vrednosti, ker popravek ne izpolnjuje pogojev določenih v členu 29 CZS. Samo znižanje oziroma dobropis po mnenju carinskega urada, še ne predstavlja temelja za popravek carinske vrednosti in posledično povračilo carine.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance št. DT 498-1-413/2011-5 z dne 15. 11. 2011 zavrnjena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo carinskega urada zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo, da iz vloge za vračilo carine in iz pogodbe ni razviden način določanja prodajne cene med B. in C. Zatrjuje, da je proces določanja transfernih cen opisan v točki 4. Sporazuma o distribuciji C-105 in še podrobneje v Prilogi 3. Navaja, da so cene oblikovane v skladu s Smernicami OECD o transfernih cenah. Cena je zato, ker so vozila prodana samo družbi B., primerna za pokritje vseh stroškov plus dobiček, ki odraža celotni dobiček enote ustvarjen v reprezentativnem obdobju. Po opisu postopka analize in njene ugotovitve, da je ciljni dobiček primerljive družbe 1,5 % (TOP), tožena stranka navaja, da tako določena transferna cena ustreza neodvisnemu tržnemu načelu. Zatrjuje, da je skladnost njenih transfernih cen z neodvisnim tržnim načelom razvidna tudi iz študije družbe E., ki jo je prav za ta namen naročila. Navedena študija, ki zajema obdobje 2004-2006, je po mnenju tožeče stranke lahko dober vir informacij pri preverjanju okoliščin pri prodaji.

Ne strinja se tudi s stališčem, da vozil sproščenih v prost promet po različnih deklaracijah v daljšem časovnem obdobju ni mogoče obravnavati skupaj, ker se osnova za določitev transferne cene in tržni pogoji znatno spreminjajo. Meni, da takšno stališče nima podlage v členu 29. CZS, po katerem mora biti transakcijska cena / transferna cena osnova za carinsko vrednost, če so izpolnjeni kriteriji neodvisnega tržnega načela. Smernice o transfernih cenah tudi ne zahtevajo fiksnega dobička za posamezno vozilo, ampak predlagajo razpon dobička.

Glede na navedeno tožeča stranka poudarja, da sta C. in B. uporabili transakcijsko vrednost, ki jo lahko uporabijo povezane osebe, pod pogojem, da se ugotovi, da povezanost ni vplivala na ceno. Ob upoštevanju dejstva, da je družba E. po tem, ko je preverila okoliščine ob prodaji, potrdila, da politika transfernih cen, ki jo uporabljata navedeni družbi, po svoji naravi temelji na neodvisnem tržnem načelu, je prepričana, da je zadostila zahtevi o nepovezanosti in da je zato na podlagi točke a odstavka 2. člena 29. CZS upravičena do uporabe transakcijske vrednosti.

V nadaljevanju tožeča stranka navaja okoliščine zaradi katerih je bilo družbama C. in B. v skladu s temeljno pogodbo in Smernicami OECD prepuščeno, da prosto izračunata razliko med dejanskim dobičkom družbe B. in zahtevanim ciljnim operativnim dobičkom (TOP) za določeno obdobje ter da ga razporedita enako na vsa vozila, ki so predmet retroaktivnega izračuna. Ker se računovodske uskladitve nanašajo le na vozila prodana v obračunskem obdobju, identifikacija dobička na posamezno številko šasije, pa ni potrebna, se tožeča stranka ne strinja z navedbo tožene stranke, da ni mogla preveriti ali se znižanje nanaša na vozila našteta v specifikaciji. Ne strinja se niti z navedbo, da čas prodaje končnemu kupcu ne more imeti vpliva na določitev carinske vrednosti, ker je potrebno pri tem upoštevati določbe člena 214 CZS. Sklicuje se tudi na izjave tujih carinskih organov, v drugih državah članicah EU, v katerih tudi poteka uvoz vozil Opel Antara. Tuji organi potrjujejo skladnost transfernih cen s členom 29. CZS in sprejemajo retroaktivno uskladitev cen, ki se odraža v carinski vrednosti. Tako carinska organa v Belgiji in Veliki Britaniji v primeru dobropisov s strani C. družbi B., vračata preplačane carinske dajatve, na temelju člena 236. CZS, po katerem vložitev nepopolne /začasne deklaracije ni potrebna.

Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb. Navaja, da bi morale biti glede na to, da je bila v konkretnem primeru pri določanju transferne cene uporabljena metoda preprodajnih cen, ki se lahko uporabi za določanje carinske vrednosti, upoštevane določbe CZS, predvsem pa priloga 23 k Uredbi 2454/1993 (pojasnjevalne opombe o carinski vrednosti Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini GATT). Transferna cena se mora določiti v istem časovnem obdobju kot je nastal carinski dolg. V obravnavanem primeru pa se je transferna cena določila (več mesecev ali leto po sprostitvi blaga v prost promet) v nasprotju z načeli določanja carinske vrednosti. Študija na katero se sklicuje tožeča stranka, ki carinskemu organu ni bila predložena, se namreč nanaša na obdobje do leta 2006, ko se je pričela dobava vozil, zahtevek za vračilo pa se nanaša na tretje četrtletje 2008. Kot primeren operativni dobiček za leto 2008 in 2009 pa se je upošteval 2,5% dobiček in ne 1,5% dobiček od prodajne cene neodvisnemu kupcu, kot to zatrjuje tožeča stranka v tožbi. Iz tožbenih navedb tudi izhaja, da je bilo znižanje za posamezno vozilo določeno v povprečnem znesku. Na podoben način se carinska vrednost določa po členu 152 Uredbe 2454/1993. Ker tožeča stranka v zahtevku ni uveljavljala retroaktivnega usklajevanja za likvidacijo zaloge leta 2008, o njem tožena stranka tudi ni mogla odločati.

V nadaljevanju tožena stranka dodatno pojasnjuje dvom glede uporabe naknadne uskladitve cene za vozila in se pri tem sklicuje na člena 29 in 214 CZS in prilogo 23. Izvedbene uredbe. Zavrača tudi očitek, da je carinski organ v primeru usklajevanja cene navzgor, za vozila sproščena v prost promet v letu 2006, soglašal z njihovim retroaktivnim usklajevanjem. Zatrjuje, da izpodbijana odločba ne temelji na enakih materialnih osnovah. V prilogi 23. k Izvedbeni uredbi tudi nima podlage tožbena navedba, da je prav prodaja nepovezanemu kupcu bistvena pri določanju končne prodajne cene. Tožbena navedba, da datum uvoza oziroma nastanek carinskega dolga, nista pomembna je v nasprotju s carinskimi predpisi. Ob tem tožena stranka poudarja, da so bile vse v tej zadevi obravnavane carinske deklaracije vložene kot redne, z dokončnimi podatki.

Tožena stranka ponovno navaja, da zahtevek tožeče stranke ni bil zavrnjen zaradi naknadne uskladitve cene v prost promet sproščenih vozil. Pri tem se sklicuje na člen 78. CZS, po katerem je omogočeno naknadno preverjanje, če so za to izpolnjeni pogoji. Tožeča stranka po navedbah tožene stranke teh pogojev ni z ničemer dokazala. V zvezi z izjavami tujih carinskih organov, pa tožena stranka ugotavlja, da so odgovori splošni in so v njih navedene le zakonske podlage za oblikovanje cen, ko sta prodajalec in kupec medsebojno povezana.

Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v vlogi podani po prejemu odgovora na tožbo vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da je operativni dobiček (TOP) po stopnji 2,5% za leti 2008 – 2009, ki vključuje 1% bonus TOP za pokritje izgube iz leta 2006, še vedno v območju transfernih cen, oblikovanih po neodvisnem tržnem načelu, kar potrjuje tudi že navedena študija. Posodobljeno verzijo te študije (za leta 2007 – 2009) pa si bo tožeča stranka šele preidobila.

Meni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na člen 152. Izvedbene uredbe, ker se v tej zadevi carinska vrednost določa po členu 29. CZS. Vztraja pri trditvi, da retroaktivni zneski navedeni v zahtevkih niso povprečje.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da sta dobavitelj družba C. iz Koreje in distributer družba B. s centralo v Nemčiji med seboj povezani osebi, kar je razvidno tako iz samega zahtevka za vračilo uvoznih dajatev kot prilog k temu zahtevku: dobropisa in Sporazuma, ki je nadomestil Seznam pogojev za dobavo C-105 med C. in B. z začetkom veljavnosti 25. 6. 2006, (dalje Seznam), oba v angleškem in slovenskem jeziku. Nadalje ni sporno, da se zahtevek za vračilo uvoznih dajatev v višini 494.893,80 eurov nanaša na vozila, ki so bila pri carinskem uradu sproščena v prost promet po 294 carinskih deklaracijah v obdobju med 28. 9. 2006 in 22. 9. 2008, kar pomeni, da sta v tem obdobju na dan nastanka carinskega dolga za sporna vozila veljali dve pogodbi in to do 1. 1. 2008 Seznam in po tem datumu Sporazum. Glede na dobropis dobavitelja z dne 10. 10. 2008 in pojasnilo k zahtevku je osnova za znižanje uskladitev cene za nazaj na vsa vozila prodana neodvisnim kupcem v prvih treh četrtletjih leta 2008 v enakem znesku v skladu z določili Sporazuma ter da se uskladitev v tem postopku nanaša na tretje četrtletje leta 2008. Iz podatkov dokumentov zadeve pa je tudi razvidno, da so bile vse carinske deklaracije vložene kot redne deklaracije z dokončnimi podatki, saj iz samih deklaracij ne izhaja, da bi bila v deklaraciji deklarirana carinska vrednost začasna in se bo določala naknadno, kot je to določeno v pogodbi (Seznamu, Sporazumu). Sporno pa ostaja vprašanje ali so v konkretni zadevi podana dejstva o tem, da je transakcijska vrednost lahko sprejemljiva za izvajanje za določitev carinske vrednosti blaga po odstavku 1. člena 29 CZS.

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L 302/92 z dne 19.10.1992) in spremembe (dalje CZS) v členu 79 določa, da pridobi neskupnostno blago s sprostitvijo v prost promet carinski status skupnostnega blaga, pri čemer sprostitev v prost promet med drugim zajema tudi uporabo zakonsko dolgovanih dajatev. V poglavju 5 CZ so v členih od 235 do 242 in v Uredbi komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11.10.1993) in vse spremembe (dalje Izvedbena uredba) od člena 878 do 909 opredeljeni primeri in postopek povračila in odpusta zneska dajatev. Uvozne ali izvozne dajatve se na podlagi člena 236 (1) CZ povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220 (2) CZS. Kljub temu pa se povračilo ne odobri, če so dejstva, ki so povzročila plačilo ali vknjižbo zneska dajatev, ki ni bil zakonsko dolgovan, posledica goljufivega dejanja udeleženca. Člen 78 CZS za naknadno preverjanje deklaracij določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo. Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko tudi pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Če se nazadnje izkaže, da znesek dajatev, ki jih je plačal deklarant, presegajo tiste, ki so bile zakonsko dolgovane v trenutku njihovega plačila, je edini potrebni ukrep za ureditev položaja, povračilo preveč plačanega zneska dajatev. To povračilo na podlagi člena 236. CZ se opravi, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe, in sicer predvsem odsotnost goljufivega ravnanja deklaranta in spoštovanje roka, ki je določen za vložitev zahtevka za povračilo.

Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je treba upoštevati člen 29 CZS, ki v 1. odstavku določa, da je carinska vrednost uvoženega blaga njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32. in 33. ko kupec in prodajalec nista povezana ali, v primeru, da sta povezana, če je transakcijska vrednost v skladu z odstavkom 2 sprejemljiva za carinske namene. V odstavku 2 (a) 29. člena CZS pa je določeno, da pri ugotavljanju, ali je transakcijska vrednost sprejemljiva za izvajanje 1. odstavka istega člena, dejstvo, da sta kupec in prodajalec povezana, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga, da bi se transakcijska vrednost štela za nesprejemljivo. Če je potrebno, se preverijo okoliščine, ki spremljajo prodajo, in sprejme transakcijska vrednost, če povezanost ni vplivala na ceno. Če imajo carinski organi na podlagi informacij, ki jih je zagotovil deklarant ali so jih pridobili iz drugih virov, razlog za domnevo, da je povezanost vplivala na ceno, deklaranta seznanijo z njihovimi razlogi in mu dajo zadostno možnost za odgovor. Na zahtevo deklaranta je treba razloge sporočiti pisno. V odstavku 2 (b) istega člena je določeno, da se pri prodaji med povezanimi osebami transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 1 odstavkom, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni od naslednjih obstoječih vrednosti v istem ali skoraj istem času:-transakcijski vrednosti pri prodajah enakega ali podobnega blaga za izvoz v Skupnost med kupci in prodajalci, ki niso povezani na noben poseben način;-carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, kot je določen z izvajanje člena 30(2)(c); -carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, kot je določena z uporabo člena 30(2)(d).

Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, na podlagi sporazuma in pogodbe sklenjene med proizvajalcem vozil in deklarantom zatrjevala, da njuno razmerje ni vplivalo na transakcijsko ceno in da se zato za carinske namene po členu 29. CZS lahko upošteva dobropis, ki ga je izdal prodajalec. Pri tem se je sklicevala na določbo a) točke drugega odstavka člena 29. CZS. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi tožena stranka o domnevi, da je povezanost vplivala na ceno, tožečo stranko (deklaranta) seznanila z njenimi razlogi in mu dala zadostno možnost za odgovor (točka a. drugega odstavka člena 29. CZS). V točki 3 (člen 29 (2)) priloge 23 POJASNEVALNIH PRIPOMB O CARINSKI VREDNOSTI k Izvedbeni uredbi, je namreč določeno kaj mora carinski organ deklarantu omogočiti, če ugotovi, da ne more sprejeti transakcijske vrednosti brez dodatnih poizvedb. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da je carinski urad s tem, ko je zahteval da tožeča stranka dopolni vlogo in z ugotovitvami v zapisniku, na katerega tožeča stranka ni podala pripomb, dal tožeči stranki priložnost, da zagotovi takšne dodatne podrobne podatke, ki utegnejo biti potrebni za preučitev okoliščin prodaje. V navedeni točki so opisani tudi primeri, kaj je lahko dokaz, da odnos prodajalca in kupca ni vplival na ceno. Sodišče meni, da carinski urad brez ugotovitve že navedenega pravno pomembnega dejstva v določbah CZS in v Izvedbeni uredbi ni imel zadostne podlage za sklep, da za sprejem transakcijske vrednosti tožeča stranka ni izpolnila pogojev.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi, v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in zadevo, skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo Carinskemu uradu Koper v ponoven postopek.