UPRS sodba in sklep III U 74/2013

I. Tožbi se ugodi, v delu v katerem izpodbija sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 4300-188/2013-91 z dne 4. 2. 2013, izpodbijani sklep se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponoven postopek.
II. Tožba zoper sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 se zavrže.
III. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.
IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15-tih dneh od vročitve sodbe in sklepa.

Tožena stranka je s sklepom št. 4300-188/2013/91 z dne 4. 2. 2013 zavrnila vlogo tožeče stranke s katero se je prijavila na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil navedeni razpis objavljen v Uradnem listu RS (Ur. l. RS, št. 77/2012 in 83/2012). Postopek za izbiro prejemnikov sredstev je vodila strokovna komisija za vodenje postopka Javnega razpisa, ki jo je z odločbo o imenovanju komisije za vodenje postopka Javnega razpisa imenoval minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Formalno popolne vloge pa je v nadaljevanju ocenila komisija za ocenjevanje vlog, ki jo je prav tako imenoval minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Ocenjevalna komisija je vloge ocenila po kriterijih iz točke 9.1 Javnega razpisa. Skladno s točko 9.2 Javnega razpisa je največje možno skupno število točk s katerimi se lahko oceni posamezni projekt, 100 točk. Izbran je lahko prijavitelj, ki doseže najmanj 60 točk iz vseh treh sklopov meril, pri čemer ocenjevalna komisija, po izvedenem postopku ocenjevanja, med projekte, ki so dosegli najmanj 60 točk razdeli sredstva glede na število doseženih točk, po padajočem vrstnem redu, do razdelitve celotnih razpoložljivih sredstev za Javni razpis. Tako je ocenjevalna komisija po izpeljanem ocenjevalnem postopku ugotovila, da razpisana sredstva v skupni višini 5.200.000,00 EUR, ne zadoščajo za odobritev sofinanciranja projektov vseh prijaviteljev, ki so dosegli oziroma presegli prag 60 točk, ter skupno zaprosili za 7.433.202,46 EUR. Ker je torej vsota sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog, višja kot je razpoložljivih sredstev Javnega razpisa je bilo možno vključiti v sofinanciranje, upoštevajoč že citirano določbo 9.2. Javnega razpisa, vloge do porabe sredstev in sicer glede na število doseženih točk, po padajočem vrstnem redu. Skladno z navedenim so sofinancirane le tiste vloge, ki so dosegle 79 ali več točk. Glede na to, da je bil projekt tožeče stranke ocenjen s skupno doseženimi 78,5 točkami, ni bila izbrana za sofinanciranje oziroma se ji ne odobrijo sredstva.

S sklepom št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, na svojih spletnih straneh, obvestilo o izboru vlog na Javnem razpisu za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015. Iz izreka navedenega sklepa izhaja, da se na podlagi ocenjevanja vlog in predloga strokovne komisije za vodenje postopka Javnega razpisa, za sofinanciranje odobri 11 vlog, ki imajo najmanj 79 točk. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je na Javni razpis prispelo pravočasno 19 vlog, ki so bile pravilno označene. Šest vlog je bilo nepopolnih, zato je komisija prijavitelje pozvala k dopolnitvi vlog. Dve vlogi sta bili zavrnjeni in sicer ena vloga ni bila skladna s točko 4.8 Javnega razpisa, druga zavrnjena vloga pa v prijavnem obrazcu navaja obdobje trajanja projekta od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, kar ni skladno z določili točke 7. Javnega razpisa. Vseh pozitivno ocenjenih vlog je 14, med temi pa je komisija predlagala 11 vlog po vrstnem redu števila doseženih točk, od najbolje k najslabše ocenjenim. Skupna višina sredstev sofinanciranja za izbrane vloge znaša največ do 5.200.000,00 EUR.

Tožeča stranka v tožbi s katero izpodbija oba sklepa tožene stranke, to je sklep št. 4300-188/2013/91 z dne 4. 2. 2013 in sklep št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013, navaja, da sklep z dne 4. 2. 2013, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za prijavo na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015 v obrazložitvi le povzema ocenjevalna merila iz Javnega razpisa ter navaja, da je ocenjevalna komisija na podlagi navedenih meril njeno vlogo ocenjevala na podlagi kriterijev dveh ocenjevalcev. V sklepu je tudi navedeno le, da je bil njen projekt ocenjen z 78,5 točkami, v sofinanciranje pa je bilo, glede na obseg sredstev, možno izbrati tiste vloge, ki so dosegle 79 točk. V obrazložitvi sklepa pa ni navedeno kako oziroma na temelju katerih kriterijev je ocenjevalna komisija prišla do določenega števila točk za posamezen projekt prijavitelja. V nadaljevanju tožbe navaja, da je šele po zahtevi, da vpogleda v ocenjevalne liste ocenjevalcev ugotovila, da sta ocenjevanje izvedla dva ocenjevalca na podlagi ocenjevalnega formularja s tremi merili, ki sta točke razdelila arbitrarno. V nadaljevanju primerja podatke iz oddane vloge in točkovanje obeh ocenjevalcev po merilih iz formularja. Ugotavlja, da sta ocenjevalca precej različno ocenila njeno vlogo in da so bili podatki, ki naj bi po oceni ocenjevalcev, manjkali oziroma bili nepopolni, dejansko v prijavi za Javni razpis. Opozarja tudi na določbo iz Javnega razpisa, ki govori o komisiji za ocenjevanje vlog, ki jo bo s posebno odločbo imenoval minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in bo glede na reference sestavljena iz strokovnjakov, ki bodo skladno z ocenjevalnim listom ocenili vsako od navedenih treh meril. Vloge pa sta dejansko ocenjevala dva ocenjevalca, ne pa komisija kot celota, kot to določajo pogoji Javnega razpisa.

V zvezi z kršitvami v postopku izbire prijav na Javni razpis še opozarja na kršitve določb Ustave, saj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni naveden noben materialni predpis, ki je bil podlaga za odločitev kakršna je vsebovana v izrekih sklepov. Takšno ravnanje oziroma odločanje pa je arbitrarno oziroma samovoljno. Po ustaljeni ustavno sodni praksi je namreč organu, ki odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali druge osebe, mogoče očitati samovoljo pri odločanju, če odločitev ne temelji na pravnih argumentih, temveč temelji na argumentih, ki niso pravni. V nadaljevanju navaja, da je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izpeljava načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, torej tudi organi državne uprave, kadar ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih stranke v postopku. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je obveznost organa, ki odloča, da se z navedbami stranke seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

V zvezi s sklepom z dne 5. 2. 2013 pa navaja, da ji navedeni sklep sploh ni bil vročen, čeprav je šele iz I. točke izreka tega sklepa mogoče ugotoviti, kdo so bili prijavitelji-vlagatelji vlog in kateri prijavitelji so dosegli potrebno-določeno in kakšno število točk ter dodeljeni znesek sredstev. Iz točke II. izreka pa je razvidno, da sta bili vlogi dveh prijaviteljev neskladni z razpisom in zavrnjeni, tri vloge pa niso dosegle praga 60 točk in so bile zato zavrnjene, med tem ko so bile tri vloge, med katerimi tudi njena, zavrnjene zaradi nezadostnih razpoložljivih sredstev po kriteriju padajočega vrstnega reda, do razdelitve celotnih razpoložljivih sredstev Javnega razpisa. Zato je navedeni sklep pomemben za prijavitelje, saj je šele z vpogledom vanj možna primerjava med prijavitelji, ki pa je bistvena za presojo strokovnega, objektivnega in nepristranskega ocenjevanja posameznih vlog. Še vedno pa ni mogoča presoja pravilnosti točkovanja, saj sklep v izreku in v obrazložitvi nima utemeljitev za dodeljene ali odbite točke, saj ima samo spodnji in zgornji limit kriterijev za kvalitativno dodeljevanje točk po razpisnih merilih.

Ob upoštevanju vsega navedenega predlaga, da sodišče oba izpodbijana sklepa odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej pojasnjuje, da je pravilna številka izpodbijanega sklepa z dne 4. 2. 2013, 4300-188/2012/91, ker je pri navajanju letnice na izpodbijanem sklepu prišlo do strojepisne napake, ki pa za odločitev ni relevantna. V nadaljevanju navaja, da se postopek dodelitve sredstev, ki so bila predmet navedenega razpisa ureja s Pravilnikom o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o javnih financah. Zato se, poleg določb Javnega razpisa in navedenega Pravilnika na podlagi 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upoštevajo predvsem tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Ne drži tudi navedba tožeče stranke, da izpodbijana sklepa nista obrazložena, saj iz njune obrazložitve jasno izhaja dejansko stanje, navedeni so razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, kot tudi pravna podlaga za izdajo odločbe. Na ugotovljeno dejansko stanje je uporabljena ustrezna pravna norma, obrazloženo pa je tudi zakaj je vloga tožeče stranke zavrnjena. V nadaljevanju pojasnjuje določbe Javnega razpisa v zvezi z merili za ocenjevanje vlog in načinom ocenitve vloge tožeče stranke. Tako sta njeno vlogo ocenjevala dva ocenjevalca od katerih je, ob uporabi kriterijev iz Javnega razpisa prvi ocenil, da je vloga zbrala skupno 75 točk, drugi pa da je vloga zbrala 82 točk, povprečje med številom tako zbranih točk pa je 78,5 točke. Navaja še, da je vsak od obeh ocenjevalcev v primerih, ko je tožeča stranka zbrala manj od maksimalnega števila točk v pripombah na ocenjevalnem listu obrazložil dano oceno. Vrednotenje vlog je v celoti prepuščeno ocenjevalcem, ki so pri ocenjevanju vezani na strokovnost in nepristranost. V zvezi s tem opozarja, da tudi sodišče ni pristojno, da posega v strokovno mnenje obeh ocenjevalcev, temveč lahko le presoja na kakšen način in v kakršnem obsegu je odločitev obrazložena. Ob tem pa sama ocenjuje, da je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je vsaka ocena primerno in zadostno obrazložena.

V nadaljevanju navaja, da ne držijo tožbene navedbe, da bi moral biti sklep z dne 5. 2. 2013 o izboru prijavljenih na Javni razpis vročen tožeči stranki. V 21. točki Javnega razpisa je jasno določeno, da so rezultati Javnega razpisa informacija javnega značaja in bodo javno objavljeni na spletni strani ministrstva. Poleg tega je to stalna praksa in tudi njena obveza, da javno objavi podatke o prijaviteljih, ki so sofinancirani, saj gre za javna sredstva, torej informacijo, ki je javno dopustna. Tožeči stranki je bila namreč pravica do tožbe omogočena v skladu z 22. točko Javnega razpisa, kar je le ta tudi storila. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Prizadete stranke, Fakulteta za informacijske študije v Novem Mestu, Fakulteta za medije v Ljubljani, Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici in GEA college- Fakulteta za podjetnišvo v Ljubljani, se v odgovoru na tožbo ne spuščajo v postopek izbire in se ne opredeljujejo do opravljenega izbora v zvezi z Javnim razpisom, saj niso vpogledale v postopek Javnega razpisa, ki ga je vodilo ministrstvo.

K točki I. izreka

Tožba zoper sklep št. 4300-188/2012/91 z dne 4. 2. 2013 je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka oddala pravočasno in popolno vlogo na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015, ki ga je v Uradnem listu RS, št. 77/2012 objavilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in katerega namen je krepiti nadaljnji razvoj notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti na slovenskih visokošolskih zavodih, da bi le ti omogočali razvoj kulture, kakovosti, skrb za ustrezen razvoj in lasten nadzor nad kakovostjo znotraj institucije, hkrati pa nudili tudi ustrezno podporo postopkom zunanjih preverjanj kakovosti institucije in programov (zunanje evalvacije in akreditacije). Namen Javnega razpisa je tudi podpreti analitične preglede vsebine in izvedbe obstoječih študijskih programov in razvoj nove ponudbe predmetov/modulov/programov. Cilj Javnega razpisa pa je podpreti razvoj celovitega, z mednarodnimi standardi usklajenega sistema zagotavljanja kakovosti, ki bo omogočal in podpiral nenehno izboljševanje kakovosti slovenskega visokega šolstva, zlasti ponudbo kakovostnih, posodobljenih študijskih programov.

V točki 9.2 „Postopek izbora“ je določeno, da bo postopek za izbiro prejemnikov sredstev vodila strokovna komisija za vodenje postopka Javnega razpisa, imenovana s strani ministra, pristojnega za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju strokovna komisija). Ocenjevalni postopek in postopek izbora bo temeljil na merilih za ocenjevanje, ki so opredeljena v točki 9 in so kot priloga RD 3 (ocenjevalni list) sestavni del razpisne dokumentacije. Za vsak kriterij, s katerim je opredeljeno merilo št. 1 je mogoče pridobiti 0 ali 10 točk; za kriterije po ostalih merilih je mogoče pridobiti od 0 do 10 točk. Komisija za ocenjevanje vlog (v nadaljevanju ocenjevalna komisija), ki jo bo s posebno odločbo imenoval minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in bo glede na reference sestavljena iz strokovnjakov, bo skladno z ocenjevalnim listom ocenila vsako od navedenih treh meril. Največje možno skupno število točk, s katerimi se lahko oceni posamezen projekt, je sto točk. Izbran je lahko prijavitelj, ki doseže najmanj šestdeset točk iz vseh treh sklopov meril. Komisija za ocenjevanje vlog med projekte, ki so dosegli najmanj šestdeset točk, razdeli sredstva, glede na število doseženih točk, po padajočem vrstnem redu do razdelitve celotnih razpoložljivih sredstev za Javni razpis. Kolikor bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja, kot je razpoložljivih sredstev, bodo vloge izbrane do porabe sredstev, upoštevaje zahtevano zaprto finančno konstrukcijo. O tako izvedenem postopku pa o izboru odloči, na predlog strokovne komisije, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

V točki 9.1 Javnega razpisa pa so določena merila za ocenjevanje vlog in sicer merilo št. 1 „Obseg in struktura aktivnosti“, ki se ocenjuje po petih kriterijih z 0 ali 10 točk. Merilo št. 2 „Realnost izvedbe projekta in doseganja rezultatov“, ki se ocenjuje po treh kriterijih z razponom točk 0 do 10 in merilo št. 3 „finančna izvedljivost in ekonomska upravičenost projekta“, ki se ocenjuje po dveh kriterijih z razponom od 0 do 10 točk.

Iz obrazložitve izpodbijane sklepa izhaja, da je ocenjevalna komisija po izpeljanem ocenjevalnem postopku ugotovila, da razpisna sredstva v skupni razpoložljivi višini 5.200.000,00 EUR ne zadoščajo za odobritev sofinanciranja projektov vseh prijaviteljev, ki so dosegli oziroma presegli prag šestdeset točk in skupno zaprosili za 7.433.202,46 EUR. Ker je torej vsota sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja, kot je razpoložljivih sredstev Javnega razpisa, je bilo možno v sofinanciranje, skladno s točko 9.2 Javnega razpisa, izbrati vloge do porabe sredstev in sicer glede na število doseženih točk po padajočem vrstnem redu. Skladno z navedenim je bilo možno v sofinanciranje izbrati tiste vloge, ki so dosegle 79 ali več točk. Ker je bil projekt tožeče stranke ocenjen s 78,5 točkami, se iz zgoraj navedenih razlogov ne izbere za sofinanciranje oziroma se ji ne odobrijo sredstva.

Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kakor tudi iz obrazložitve sklepa z dne 5. 2. 2013 o izboru na Javnem razpisu za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015, ni mogoče ugotoviti kako je ocenjevalna komisija prišla do števila točk tožeče stranke oziroma vsakega prijavitelja posebej. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so sicer prepisana merila iz točke 9.1 Javnega razpisa za ocenjevanje vlog, niso pa navedene prejete točke po posameznih merilih oziroma niso navedeni kriteriji in razlogi, ki so ocenjevalca privedli do tega, da sta posamezen kriterij iz posameznega merila ocenila z manjšim številom točk od maksimalno možnega.

Tudi z vpogledom v upravni spis, ki je v sodnem spisu I U 393/2013 ni mogoče ugotoviti zakaj je posamezni ocenjevalec pri posameznih kriterijih iz meril (točka 2 in 3) dal manj točk od maksimalno možnih, oziroma ni pojasnjena razlika v ocenjevanju obeh ocenjevalcev, saj se kar v štirih ocenjevalnih kriterijih od petih razlikujeta za točko in več. Ocenjevalec, ki je vlogo tožeče stranke ocenil s skupno 82 točkami je sicer navedel razloge zakaj je pri kriteriju ustreznost organizacijske strukture projekta dal 7 točk, pri kriteriju ustrezno število administrativnih in pedagoških kadrov, vključenih v projekt, 6 točk, pri kriteriju realnost izvedbe projekta v obdobju upravičenosti, 7 točk, pri kriteriju ustreznost finančne konstrukcije projekta 5 točk in pri kriteriju ekonomska upravičenost projekta, 7 točk. Ocenjevalec, ki je dodelil vlogi tožeče stranke 75 točk, torej 7 točk manj od prvega ocenjevalca, pa je svojo oceno obrazložil precej bolj pavšalno, saj je navedel tri razloge za manjše število točk, za katere pa se ne da ugotoviti za oceno katerega kriterija gre. Tako le navaja, da v prijavi na projekt niso podane FTE po izvajalcih, da ure niso razdeljene po letih in da v prijavnem obrazcu ni razdelana in pojasnjena finančna konstrukcija projekta. Sodišče ob tem še ugotavlja, da za ocenjevanje izpolnjevanja posameznih kriterijev iz Javnega razpisa niso bili predhodno med ocenjevalci oziroma ocenjevalno komisijo dovolj jasno določeni kriteriji. Šele ob tako strokovno usklajenih kriterijih ocenjevanja vlog bi bilo mogoče brez resnega dvoma sprejeti točkovanje vlog po posameznih kriterijih. Sodišče ocenjuje, da je prav zaradi pomanjkanja jasnih strokovnih kriterijev lahko prišlo do razlike v ocenjevanju med enim in drugim ocenjevalcem, pri možnem naboru 50 točk, kar za 7 točk, saj je prvi ocenjevalec merila iz točke 2 in 3 ocenil s skupno 32 točkami, drugi ocenjevalec pa s skupno 25 točkami. Ta razlika pa ni ne v izpodbijanem sklepu ne v upravnih spisih ustrezno pojasnjena, niti niso ustrezno pojasnjeni kriteriji posameznega ocenjevalca za znižanje maksimalnih možnih točk po posameznem kriteriju na število točk, kot jih je določil. Ob vsem povedanem sodišče ugotavlja, da izpodbijanega sklepa tudi ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih ne more preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin določenih v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Glede na ugotovitev v dosedanjih točkah obrazložitve, da izpodbijanega sklepa, v delu ki se nanaša na število dodeljenih točk o posameznih kriterijih vloge tožeče stranke, ni mogoče preizkusiti in je bilo treba že zaradi tega tožbi ugoditi, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni ocenjevalo.

Glede na vse povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep št. 4300-188/2013/91 z dne 4. 2. 2013, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponoven postopek.

K točki II. izreka:

Tožba zoper sklep št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013, se zavrže.

Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala tudi sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013, o izboru na Javnem razpisu za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015. V točki 1. izreka izpodbijanega sklepa so navedene vloge prispele na Javnih razpis posameznih vlagateljev z navedbo zbranega skupnega števila točk po merilih iz Javnega razpisa, katerim so bila odobrena sredstva za sofinanciranje. V točki 2./C izpodbijanega sklepa pa so navedene vloge (med njimi tudi vloga tožeče stranke), ki so bile zavrnjene, ker prejeto število točk glede na preostala razpoložljiva sredstva in vrstni red vseh pozitivno ocenjenih vlog ne zadošča za sofinanciranje.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo 14 vlog pozitivno ocenjenih. Komisija pa je med pozitivno ocenjenimi vlogami za sofinanciranje, glede na višino razpisanih sredstev, predlagala 11 vlog po vrstnem redu števila doseženih točk, od najbolje k najslabše ocenjeni, saj skupna višina sredstev sofinanciranja za izbrane vloge znaša največ do 5.200.000, 00 EUR. V obrazložitvi je še navedeno, da bo posameznim prijaviteljem vročen poseben sklep z odločitvijo glede dodelitve sredstev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji izpodbijani sklep ni bil vročen, čeprav je šele iz tega sklepa razvidno, kdo so bili prijavitelji in kateri od njih so dosegli potrebno število točk ter dodeljeni jim zneski sredstev. Iz tega sledi, da je bistven za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o izbiri, ki je bil objavljen le na spletu tožene stranke, saj ta sklep omogoča presojo strokovnega, objektivnega in nepristranskega ocenjevanja posameznih vlog.

Sodišče ugotavlja, da je v točki 21. Javnega razpisa navedeno, da o izboru in dodelitvi sredstev odloči s sklepom minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Prijavitelji bodo o izbiri obveščeni najkasneje v roku 60 dni od datuma odpiranja vlog. Hkrati bodo obveščeni tudi prijavitelji, ki ne bodo izbrani. Rezultati Javnega razpisa so informacije javnega značaja in bodo javno objavljeni na spletni strani ministrstva. V točki 22. Javnega razpisa pa je navedeno, da prijavitelji, ki menijo, da izpolnjujejo pogoje in merila iz Javnega razpisa in jim razpisana sredstva neupravičeno niso bila dodeljena, lahko v 30-tih dneh od prejema sklepa ministrstva o (ne)izboru sprožijo upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravnem sodišču RS. Določeno je še, da vložena tožba ne bo ovira za izvršitev sklepa o (ne)izboru, zoper katerega bo vložena, oziroma ne bo zadržala podpisa pogodbe o sofinanciranju projekta z izbranimi prijavitelji.

Iz navedenih določb Javnega razpisa in 2. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek) ter da je upravni akt upravna odloča in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek), izhaja, da izpodbijani sklep (s katerim je bila seznanjena z vpogledom spletnih strani Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport) ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Iz določb Zakona o upravnem sporu namreč izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt ali ne v smislu 1. in 2. člena ZUS-1. Formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1). Materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v pravni položaj tožeče stranke. Z izpodbijanim sklepom (točka II. izreka) pa ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj je bila njena vloga na Javni razpis zavrnjena, ker ni zbrala zadostnega števila točk, zato njenega pravnega položaja ne bi mogla spremeniti (izboljšati) ugotovitev, da število zbranih točk (navedenih v izreku izpodbijanega sklepa) pri kateri od vlog ostalih prijaviteljev, ni bila pravilno ugotovljena. Če pa se v upravnem sporu izpodbija akt, ki ne izpolnjuje formalnega in materialnega pogoja v celoti, ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Ob tem sodišče še ugotavlja, da ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo svojih pravic, obveznosti ali pravnih koristi, s tem da lahko vloži tožbo v upravnem sporu zoper sklep s katerim je bila njena vloga s katero se je prijavila na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015 zavrnjena.

Glede na vse navedeno je bilo treba tožbo zoper sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013, v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

K točki III. izreka:

Tožeča stranka je hkrati s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, z izdajo katere naj sodišče odloži izvršitev sklepa št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 o izboru na Javnem razpisu za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015. Podrejeno pa, da naj sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo s katero se toženi stranki prepoveduje sklenitev pogodb z v zahtevi navedenimi prijavitelji o sofinanciranju na podlagi Javnega razpisa za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012-2015, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 77/2012.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

V 32. členu ZUS-1 je določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom istega člena pa sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, oziroma izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V četrtem odstavku 32. člena ZUS-1 je še določeno, da je za izdajo začasne odredbe pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. Iz navedenih določb Zakona o upravnem sporu torej izhaja, da je vložena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker pa je sodišče v točki II. izreka te sodbe in sklepa tožbo tožeče stranke zavrglo je bilo treba tudi njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko odločanje o njeni utemeljenosti.

K točki IV. izreka:

V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavane zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojen znesek pa plača toženec. Po določbi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR. Ker je imela tožeča stranka v tem upravnem sporu pooblaščenca odvetniško družbo ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 350 EUR, povečan za 20 % DDV, kar skupaj znese 420,00 EUR.