UPRS sodba in sklep III U 125/2011

I. Tožba zoper sklep Občinske uprave Občine Postojna številka 430-70/2009-41 z dne 22. 2. 2011 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Občinske uprave Občine Postojna številka 430-70/2009-41 z dne 22. 2. 2011 se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Občinska uprava Občine Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, na podlagi javnega razpisa (Uradni list RS,št. 66/2010 – v nadaljevanju razpis) kot koncesionarja za opravljanje gospodarske javne službe urejanje in čiščenje mestnih ulic, javnih poti in površin za pešce v Občini Postojna, izbrala skupino prijaviteljev A. d.o.o., B. d.o.o. in samostojnega podjetnika C.C. (točka 1. izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je prijave skupine prijaviteljev D. d.o.o. in E. d.d. ter prijavitelja F. d.d. zavrgla (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da D. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) s tem, ko prijavi ni predložil ustreznih aktov glede izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije in je kot obvezna sestavina prijave določena v 8. točki 9. poglavja razpisne dokumentacije (vsebina prijave) ni izkazal pogoja iz 1. točke prvega odstavka 21. člena Odloka o koncesijah na področju javnih služb urejanja in čiščenja mestnih ulic, javnih poti in površin za pešce v Občini Postojna (Uradni list RS, št. 53/09 – v nadaljevanju koncesijski akt), po kateri mora prijavitelj dokazati oziroma predložiti listine, da je registriran oziroma da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je tudi predmet razpisa. Ker se v sodni register (po spremembi Zakona o sodnem registru, Uradni list RS, št. 33/07), dejavnosti ne vpisujejo več, so le-te lahko razvidne le iz ustanovitvenega akta, družbene pogodbe oziroma statuta. Tožnik, pa je prijavi priložil le izpisek iz registra, družbene pogodbe oziroma statuta, pa ne. Zato ni izkazal da izpolnjuje pogoje za opravljanje razpisne dejavnosti, čeprav iz izpiska iz sodnega registra izhaja, da je do 31. 1. 2010 to dejavnost opravljal, ni mogoče preveriti, ali prijavitelj izpolnjuje pogoj glede dejavnosti. S sklicevanjem na določbe Zakona o sodnem registru (ZSreg-B), Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti, tožniku pojasnjuje, da se opravljanje dejavnosti lahko ugotovi le na podlagi (čistopisa) družbene pogodbe.

Na podlagi ugotovitve, da tožnik v izjavi o zaposlenih delavcih (obrazec št. 6) ni izpolnil rubrike „predvidena oseba s VI. stopnjo strokovne izobrazbe in opravljenim strokovnim izpitom iz upravnega postopka“ in da to ne izhaja niti iz prijavi priloženega elaborata, tožena stranka zaključuje, da ni izkazan pogoj iz 2. točke prvega odstavka 21. člena koncesijskega akta, po kateri mora prijavitelj dokazati, da lahko s polnim, oziroma sorazmerno krajšim delovnim časom zaposli osebo z najmanj VI. stopnjo strokovne izobrazbe in opravljenim strokovnim izpitom iz upravnega postopka.

V nadaljevanju tožniku s sklicevanjem na 18. poglavje Navodil in ob upoštevanju dejstva, da glede neprimerljivosti cen z ostalima dvema ponudbama, tožnik ni podal soglasja za odpravo računskih napak, pojasnjuje, da v prijavi ni izkazal niti pogoja iz 6. točke prvega odstavka 21. člena koncesijskega akta. Po navedenem določilu mora prijavitelj namreč dokazati tudi, da je sposoben zagotavljati izvajanje storitev na kontinuiran in na kvaliteten način ob upoštevanju odloka, predpisov in normativov. Glede na zgoraj navedene pomanjkljivosti prijave tožnika tožena stranka vloge ni mogla šteti za popolno, zato jo je zavrgla.

Pritožbo, ki jo je vložil tožnik zoper izpodbijano odločbo in sklep, je občinska uprava Občine Postojna zavrgla s sklepom številka 430-70/2009-45 z dne 8. 4. 2011. Pritožbo tožnika zoper navedeni sklep pa je kot neutemeljeno zavrnil župan tožene stranke, s sklepom številka 430-70/2009 z dne 16. 5. 2011.

Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi najprej pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih se je le iz previdnosti, na razpis prijavil skupaj s E. d.d. V nadaljevanju navaja, da ugotovitev tožene stranke o tem, da njegova prijava v času odločanja ni bila več veljavna, na kateri prvenstveno temelji tudi zavrženje prijave, ni pravilna. Zatrjuje, da je bila prijava veljavna do 14. 12. 2010 in da je v skladu s pozivom tožene stranke z dne 17. 1. 2011 na ustni obravnavi tudi predložil novo bančno garancijo za resnost prijave oz. k podaljšanju stare. Ni pa bil pozvan k podaljšanju prijave. Zato je tožena stranka z zavrženjem prijave bistveno kršila določila upravnega postopka.

S sklicevanjem na zgodovinski in redni izpisek iz sodnega registra, ki ju je predložil toženi stranki, izpodbija ugotovitev tožene stranke, da z njima ni izkazal dejavnosti prijavitelja in njen zaključek, da zato ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 21. člena koncesijskega akta. S tem v zvezi zatrjuje, da iz navedenih izpiskov izhaja, da se družbena pogodba ni spremenila in da je zato tožnik izkazal tudi svojo dejavnost.

Toženi stranki očita, nepravilen zaključek o tem, da bi moral poimensko navesti delavca, ki je ustrezno kvalificiran in je pri njem zaposlen ali ga bo zaposlil. Zatrjuje, da takšnih zahtev v razpisni dokumentaciji ni in da je s podpisom izjave o delavcih na obrazcu 5, potrdil, da ima zaposleno osebo s VI. stopnjo strokovne izobrazbe, ki ima opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka oz. da bo tako osebo v primeru izbire zaposlil, popolnoma izpolnil pogoje iz razpisne dokumentacije in za to priložil tudi ustrezna dokazila. Ker je z navedenim izkazal pogoje iz 2. točke prvega odstavka 21. člena koncesijskega akta, tudi v tem delu temelji ugotovitev o nepopolni prijavi, na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Neutemeljena je tudi ugotovitev, da je v svoji ponudbi navedel neobičajno nizke cene. Zatrjuje, da je izčrpno in vsebinsko obrazložil vse postavke obračuna storitev. Ker je izkazal realne in tržno oblikovane cene in je pri tem upošteval cene, ki jih obračunava drugim uporabnikom, meni, da je izkazal tudi pogoj iz 6. točke prvega odstavka 21. člena koncesijskega akta.

Glede na navedeno, po dopolnitvi tožbe z dne 16. 6. 2011 sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep kot nezakonita odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Od tožene stranke zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pasivni legitimaciji tožene stranke. Navaja, da Občinska uprava Občine Postojna ni organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Tak akt je izdal župan Občine Postojna, kot pritožbeni organ. Ker v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lokalno skupnost zastopa organ, ki je izdal tak akt, sodišču predlaga, da tožbo vloženo zoper pasivno legitimirano stranko kot nedovoljeno zavrže.

V nadaljevanju tožena stranka z razlago 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in z navajanjem dejstva, da sta tožnik kot prijavitelj in soprijavitelj, nastopala v zadevi razpisa koncesije, kot ena stranka, razlaga tudi utemeljenost izdaje sklepa o zavrženju tožnikove pritožbe na podlagi 240. člena ZUP. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo z dne 22. 2. 2011 so zato po njenem mnenju v tem postopku brezpredmetne. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik na navedbe tožene stranke ni odgovoril.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik s spremembo tožbe izpodbija odločbo in sklep tožene stranke z dne 22. 2. 2011, zato je ugovor tožene stranke podan v odgovoru na tožbo brezpredmeten.

K točki I. izreka sodbe:

Tožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik, k prijavi ni priložil dokazila (družbena pogodba, ustanovitveni akt), s katerim bi moral po določbah javnega razpisa izkazati, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije.

Predmet in pogoje za dodelitev koncesije na področju javnih služb vzdrževanja, urejanja in čiščenja javnih površin v Občini Postojna, določa Odlok o koncesijah na tem področju (Uradni list RS, št. 53/09 – v nadaljevanju koncesijski akt), ki ga je sprejel občinski svet Občine Postojna na podlagi Zakona o varstvu okolja, Zakona o gospodarskih javnih službah, Zakona o javno zasebnem partnerstvu in drugih predpisov. V prvem in drugem odstavku 21. člena koncesijskega akta so določeni pogoji potrebni za udeležbo in dokazi, s katerimi jih mora prijavitelj na javni razpis, dokazati že v prijavi. V točki 1. prvega odstavka 21. člena je tako določeno, da mora prijavitelj dokazati oz. predložiti listine, da je registriran oziroma, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti. V 23. členu koncesijskega akta pa je določeno, da župan s sklepom o javnem razpisu določi razpisne pogoje in način dokazovanja pogojev iz 21. čelna (vsebino listin, organ, ki listino izda...). V javnem razpisu je kot dokazilo, da je prijavitelj registriran, določen veljaven redni izpisek iz sodnega registra ali iz AJPES. Kot dokazilo, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, pa sta kot primer določeni družbena pogodba in ustanovitveni akt.

S tem, ko tožnik k prijavi na javni razpis ni priložil družbene pogodbe, kot dokazila, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije in se po besedilu javnega razpisa izrecno zahteva kot dokazilo o izpolnjevanju tega pogoja, tudi njegova vloga – prijava ni bila popolna. Po tretjem odstavku 66. člena ZUP se namreč vloga šteje za popolno, ko so priložena dokazila, ki jih zahteva predpis v konkretnem primeru koncesijski akt in javni razpis. Listine, ki jih je predložil tožnik ne zadostujejo zahtevanim dokazilom. Sodišče se namreč strinja s toženo stranko, da izpiska iz registra, še ne dokazujeta, da tožena stranka, ki je v sodnem registru še vedno vpisana (vendar brez dejavnosti) tudi ob prijavi na javni razpis izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije.

Iz razpisa povsem jasno sledi, da se bodo v razpisnem postopku obravnavale samo pravočasne in popolne vloge in da nepopolne vloge ne bodo uvrščene v izbirni postopek. Po presoji sodišča zato tožena stranka ni imela podlage za pozivanje tožnika k dopolnitvi prijave z ustreznimi dokazili. Izpodbijana odločitev je torej skladna s pogoji razpisa in zato ni nepravilna in nezakonita. Za drugačno tolmačenje predpisanih pogojev in dokazil, ki ga zahteva tožnik, v obravnavanem postopku javnega razpisa, ni pogojev. Osnovna značilnost javnih razpisov kot posebne vrste postopkov izbire, je namenjena prav zagotavljanju preglednosti postopkov in enakega obravnavanja kandidatov. To pa pomeni, da je že opisana pomanjkljivost predloženih listinskih dokazil bistveni razlog za izločitev tožnika iz izbirnega postopka. Zato se sodišče s presojo tožbenih trditev, ki se nanašajo na preostale pomanjkljivosti v tožnikovi prijavi in so navedene v izpodbijanem sklepu, ni ukvarjalo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu z dejanskim stanjem ugotovljenim v izpodbijanem sklepu, lahko ugotovilo, da je odločitev o zavrženju prijave tožnika in njegovega soprijavitelja sprejeta ob pravilnem upoštevanju pravil postopka, pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka:

Tožbo zoper izpodbijano odločbo pa je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

Dejstvo, da je sklep o zavrženju tožnikove prijave na javni razpis pravilen in zakonit izhaja že iz I. točke izreka in obrazložitve te sodbe. Ker je tožnik torej iz nadaljnjega postopka izločen, je s tem izgubil tudi pravico da sodeluje v postopku izbire koncesionarja. Zato si niti s tožbo v tem upravnem sporu svojega položaja v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ne more izboljšati. Sodišče zato ugotavlja, da odločba, ki jo tožnik izpodbija, očitno ne posega več v njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Navedena ugotovitev je kot podlaga za zavrženje tožbe določena v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in na njej temelji tudi odločitev v II. točki izreka.

K točki III. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.