VSL sodba I Cp 2478/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je ohranilo delno v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kopru I 2005/0104 z dne 18. 8. 2005 v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči glavnico v višini 689,53 EUR (165.240,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2004 dalje, v preostanku pa je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Toženi stranki je naložilo dolžnost povrnitve stroškov izvršilnega postopka in stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 1.373,28 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del zgoraj povzete odločitve se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženo stranko pa obsodi na plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik že zaslišan kot stranka pojasnil, da se je postavka ugovor dejansko nanašala na odgovor na ugovor, pri čemer je tudi višina nagrade za obe postavki enaka, šlo je le za očitno pisno napako pri navajanju, kar je posledica tega, da je tožena stranka vzela tožniku vse papirje in je bil tožnik prisiljen navajati po spominu in svojih zapiskih. Sicer pa je za predmetno zadevo pomembno, katere storitve je tožnik dejansko opravil in ali je za te storitve zaračunal pravičen znesek, vse to pa izhaja iz izvedenih dokazov. Če pa je bilo sodišče mnenja, da je tožba zaradi te napačne navedbe nesklepčna, bi moralo tožnika pozvati, da jo popravi. Sicer pa bi moralo sodišče slediti tožnikovemu popravku navedbe na naroku. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala povrnitev stroškov odvetniških storitev na podlagi pooblastila za zastopanje v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru Pg 1064/94 in v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Kopru Ig 00328/99. O predmetni zadevi je sodišče druge stopnje predhodno že odločalo, in sicer je sodbo Okrajnega sodišča v Kopru P 439/2005 z dne 17. 3. 2008 v ugodilnem delu potrdilo, v zavrnilnem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo skupaj z dopolnilnim sklepom o stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tako odločalo zgolj še o utemeljenosti vtoževanih stroškov za storitev razširitve tožbe (v višini 500 točk) in zastopanja na prvih dveh narokih za glavno obravnavo v gospodarskem sporu Pg 1069/94 pred Okrožnim sodiščem v Kopru (v višini 500 točk za prvo obravnavo in 350 točk za drugo obravnavo in njeno trajanje) ter za storitev vložitve ugovora v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodišče v Kopru Ig 00328/99 (v višini 500 točk) in o stroških postopka. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo glede opravljenih storitev v gospodarskopravni zadevi, zavrnilo pa za vtoževan znesek, ki se nanaša na storitev sestave ugovora v izvršilnem postopku. Pojasnilo je namreč, da je tožeča stranka šele po prvem naroku za glavno obravnavo pravilno popravila svojo trditveno podlago tako, da je naveden znesek vtoževala za storitev sestave odgovora na ugovor, kakor je to razvidno iz izvršilnega spisa Ig 00328/99, in ne za storitev sestave ugovora, kot je trdila do konca prvega naroka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje strinja. Trditve tožene stranke v pritožbi, da je trditveno podlago popravila pravočasno, so namreč protispisne. Tožena stranka je vtoževan strošek pravočasno in substancirano prerekala v svoji vlogi z dne 18. 6. 2007 (list. št. 24), na takšne ugovore toženca pa je tožeča stranka odgovorila šele na naroku dne 15. 5. 2009, to je potem, ko je bila zadeva na podlagi razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 45/2009 z dne 18. 3. 2009 delno že vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (primerjaj zapisnik na list št. 70 v sodnem spisu.)

Pri tem tudi ni moč pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžno materialno procesno vodstvo s tem, ko ga ni pozvalo na popravo svojih trditev. S takšnim razlogovanjem namreč tožena stranka nedopustno širi domet določbe 285. člena ZPP. Načelo materialnega procesnega vodstva ni namenjeno popravljanju strankinih dejanskih navedb takrat, ko bi to pomenilo navajanje čisto nove dejanske podlage. Sodišče mora stranko sicer opozoriti na pomanjkljivo substanciranje, ne sme pa se z njo poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah tako, da stranko spodbudi, da spremeni tožbeni temelj (N. Betteto, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV, Založba, Ljubljana, 2006. str. 587). S tem bi namreč ogrozilo vtis svoje nepristranskosti.

Kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Ne drži zato v pritožbi izraženo stališče tožnika, da je za utemeljenost zahtevka v tem delu odločilna zgolj dejanska oprava storitve ter pravilnost njenega denarnega ovrednotenja. Istovetnost denarnega tožbenega zahtevka opredeljujeta tako tožbeni znesek kot tudi dejanska podlaga zahtevka. Sprememba slednje pa posledično pomeni tudi spremembo tožbenega temelja.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).