VDSS sodba Psp 464/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2011 in št. ... z dne 3. 10. 2011.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2011 in št. ... z dne 3. 10. 2011.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik po 12. 7. 2003 ni bil več vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ni več delal. Ker po tem datumu ni bil izpolnjen pogoj za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, je bilo izplačevanje pravilno ustavljeno. Po mnenju tožene stranke zakon izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne varuje kot trajno pridobljene pravice. Ustavitev izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pomeni sočasne ukinitve pravice do tega nadomestila. Pravica do nadomestila ni priznana za nedoločen čas, ampak samo za mesece, ko zavarovanec dela na drugem ustreznem delu. Tožena stranka meni, da z izpodbijanima odločbama o ustavitvi izplačevanja nadomestila ni šlo za poseg v pravnomočna razmerja, saj z odločbo o priznanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dne 30. 11. 1995 ni bilo odločeno o točno določenem času izplačevanja. Prav tako tožena stranka ni posegla z izpodbijanima odločbama v pravico tožnice za nazaj, saj pravice do nadomestila po 12. 7. 2003 ni bilo več. V socialnem sporu med istima strankama je bilo v pravnomočni sodbi opr. št. V Ps 363/2012 z dne 23. 4. 2013 pojasnjeno, da tožniku že priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila odvzeta, ustavljeno je bilo le izplačevanje te pravice. Glede obravnavanega vprašanja se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 443/2008, ki je po dejanskem stanju primerljiva s konkretnim primerom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem socialnem sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 10. 2011. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 12. 7. 2003 ustavi.

Sodišče prve stopnje je navedeni odločbi tožene stranke odpravilo. Pri odločitvi se je postavilo na stališče, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno priznano pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in ni mogla ustaviti izplačila tega nadomestila za nazaj.

Pritožba utemeljeno opozarja, da z odločitvijo, da se tožniku od 12. 7. 2003 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, tožena stranka ni posegla v pravnomočno odločbo. Z odločbo št. ... z dne 30. 11. 1995 je tožena stranka tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, odmerila nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 do dneva izdaje odločbe. Hkrati je odločila (oziroma povzela zakonsko besedilo), da se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače, v mesečnem znesku za nazaj.

V takšnem obsegu je odločba z dne 30. 11. 1995 postala pravnomočna, torej le glede pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila odmerjenega v določeni višini za čas do 30. 11. 1995, za vse ostale mesece pa ni bilo odločeno o nadomestilu oziroma je bilo izplačevanje nadomestila pogojeno za čas dela oziroma za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Navedeno pomeni, da se je za čas od 1. 12. 1995 dalje tožniku nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačevalo pod pogojem, da ga je tudi dejansko opravljal oziroma delal na drugem ustreznem delu. Tožnik je dne 12. 7. 2003 prenehal opravljati samostojno dejavnost.

V obravnavanem primeru je odločilno, da ne s pravnomočno odločbo z dne 30. 11. 1995, niti s katerokoli drugo pravnomočno odločbo o izplačevanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bilo nikoli odločeno za čas od 12. 7. 2003 dalje, tako da ne gre za pridobljeno pravico (pri čemer izplačevanje ni niti pravica) niti za pravnomočno odločitev o izplačevanju nadomestila in torej tudi ne za poseg za nazaj v pravnomočno odločbo.

Če bi bilo o izplačevanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 12. 7. 2003 odločeno s pravnomočno odločbo, bi se le-to izplačevalo, vse dokler odločba ne bi bila po predpisanem postopku spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Omejitev za izdajo odločbe za nazaj je podana zgolj v tistih primerih, ko bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev, v obravnavanem primeru pa ne gre za takšno procesno situacijo.

Pritožba pravilno opozarja tudi na to, da samo izplačevanje nadomestila ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, temveč je le-to odvisno od dejstev, določenih v 190. členu oziroma 133. členu v zvezi s 134. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.). Pravica do nadomestila zaradi manjše plače je osebna pravica, določena v zadnji alineji 94. člena ZPIZ/92, ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Pogoji za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu so določeni v 133. členu ZPIZ/92, izplačevanje navedenega nadomestila pa je urejeno v 190. členu tega zakona in predstavlja le izvedbo oziroma realizacijo pravice do nadomestila. O izplačevanju nadomestila, ki je vezano na čas dela na drugem ustreznem delu (190. člena ZPIZ/92), se odloča posebej, ne da bi se s tem poseglo v samo pravico do nadomestila, za katero je podlaga priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Z odločitvijo o prenehanju izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 12. 7. 2003 dalje, tožena stranka ni v ničemer posegla v samo pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in v odločbo z dne 30. 11. 1995, da bi lahko odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu učinkovala šele od dneva izdaje prvostopne odločbe.

Ker je tožnik z 12. 7. 2003 prenehal opravljati samostojno dejavnost, je odpadla podlaga za nadaljnje plačevanje nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. S prenehanjem opravljanja samostojne dejavnosti je tožnik prenehal opravljati delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Zato od takrat dalje ni bilo več podlage za izplačevanje nadomestila plače (prim. podobni zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 357/2007 z dne 23. 2. 2009 in opr. št. VIII Ips 443/2008 z dne 22. 11. 2010).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.