VSL sodba I Cpg 1219/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30927/2011 z dne 14. 3. 2011 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 231,88 EUR, v primeru zamude v zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave. Tožeča stranka zmotno meni, da je s tem, ko je v vlogi predlagala dokaz z zaslišanjem prič, izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava. Drugi odstavek 454. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje (obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena ZPP), določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. V strokovni literaturi (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722) in sodni praksi (prim. odločbi VSL II Cp 511/2011 in II Cp 2634/2012 ter sklep VS RS III Ips 171/2009) je uveljavljeno stališče, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za izvedbo naroka mora biti jasno in nedvoumno izražena. V obravnavani zadevi pravdni stranki izvedbe naroka nista izrecno zahtevali. O zadevi pa je bilo mogoče odločiti že brez izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, kot je to storilo sodišče prve stopnje in kar bo obrazloženo še v nadaljevanju. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi s strani tožeče stranke predlaganim zaslišanjem prič pravilno obrazložilo, da je ta dokazni predlog tudi sicer nesubstanciran. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje. Tožeča stranka namreč ni navedla, kaj naj bi predlagani priči izpovedali (v trditvah ju niti ne omenja). V skladu z 236. členom ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Le tako lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza (ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne). O dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče ne sme zasliševati. Nesubstanciran dokazni predlog je zato upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP).

7Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da stranka z dokazi ne more nadomestiti trditvene podlage. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdnem postopku je namreč, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, kar jasno izhaja iz določil 7. in 212. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni navedla, katera dela naj bi opravila za toženo stranko oziroma plačilo katerih del, ki naj bi jih opravila, zahteva (tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija), in ker predlagani dokazi ne morejo nadomestiti strankine manjkajoče trditvene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izvajati predlagane dokaze, je tako neutemeljeno. Kot rečeno, vtoževane terjatve ne izkazujejo že trditve tožeče stranke.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da so ti nejasni in nerazumljivi. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev ustrezno in razumljivo obrazložilo. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).